Jedro

Tožena stranka ni imela podlage za (zakonito) izplačevanje nižje plače tožniku. Za znižanje plač tožniku ni bila dovolj ugotovitev direktorice, da tožnik ne dosega pričakovanih rezultatov. Tožnik bi moral biti ocenjevan na ustrezni podlagi, ki bi jo v predmetnem sodnem postopku bilo možno preveriti. Brez take preverljive podlage o ocenjevanju tožnikovega dela njegova plača ne bi smela biti zmanjšana zaradi osebne ocene. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati neizplačane plače v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka, po plačilu dajatev in prispevkov pa mu izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 567,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje odreka pravico delodajalcu, da ugotavlja delovno uspešnost delavca, čeprav se je tožnik s tem strinjal. Tožnik je privolil v uporabo pravilnika. Soglašal je z izjavo direktorice, da ne dosega pričakovanih rezultatov (glede na realizacijo plana, količino, kvaliteto in gospodarnost), pa tudi z znižanjem plač, kar izhaja iz pisne izjave A.A., ki je navedla konkretne razloge za znižanje plače tožniku. Izpovedi te priče bi sodišče moralo verjeti. Po oceni tožene stranke je nesprejemljivo stališče sodišča, da ni bistveno, ali je tedanja direktorica ocenjevala tožnika, in da ni pomembno izpolnjevanje predpisanih standardov, ki jih je tožnik moral upoštevati pri delu. Absurdno je, da sodišče kot bistveno šteje, da naj ne bi obstajala merila in metodologija za oceno dela delavcev in da se ne upošteva znižanje plače na podlagi dogovora med delavci in delodajalcem. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožena stranka do zaključka glavne obravnave ni navedla pravno pomembnih dejstev, iz katerih bi izhajale zatrjevane posledice, za svoje navedbe pa tudi ni predložila dokazov. Sklicevanje na izpoved priče A.A. ne more nadomestiti pravočasnih navedb. V konkretnem postopku ni splošnih in abstraktnih pravil, ki bi bila podlaga za znižanje plač, predložena pravila pa niso določala kriterijev za ugotavljanje uspešnosti dela zaposlenih pri toženi stranki. Tožena stranka je plačo tožnika zniževala neutemeljeno in brez podlage. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato se je v tem delu ni dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka tožniku zakonito izplačevala nižjo plačo od tiste, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik trdi, da za znižanje plače ni bilo podlage, zato zahteva izplačilo razlike plač za obdobje oktober 2010 - februar 2011, v skupnem znesku 1.867,27 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni imela (zakonite) podlage za izplačevanje nižje plače, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na izrecne pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožniku na podlagi nižje osebne ocene znižala plačo za mesece oktober 2010 in november 2010. V pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 sta se stranki dogovorili, da se lahko plača zaradi posebne delovne uspešnosti poveča ali po oceni tožene stranke zmanjša zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov +/- 20 % skladno s splošnim aktom tožene stranke. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 do 40/2010), na podlagi katere je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je v 54. členu urejala osnove za določanje delovne uspešnosti (količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost), in določila, da se v primerih, ko se delo ne more meriti, delovna uspešnost meri oziroma ocenjuje za posameznika ali skupinsko, po vnaprej dogovorjenih kriterijih, ki so delavcu znana pred začetkom opravljanja dela.

Za predloženi Splošni pravilnik o urejanju delovnih razmerij družbe B. d.o.o. tožena stranka ni dokazala, da naj bi veljal tudi zanjo - tudi sicer pa ta pravilnik o plačilu na podlagi delovne uspešnosti ne določa ničesar konkretnega, temveč le to, da se plače urejajo v skladu s SKPG, zakonom in sklepi direktorja družbe o delovni uspešnosti delavcev. Tožena stranka ni predložila niti sklepov direktorja oziroma kakršnegakoli dokumenta, ki bi izkazoval merila in metodologijo ocenjevanja delavcev. Priča A.A. je v svoji pisni izjavi najprej naštela kriterije, po katerih je ocenjevala tožnika, vendar nato ni znala odgovoriti na vprašanje, kakšni so bili pričakovani rezultati tožnikovega dela ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni imela določenih meril za določanje delovne uspešnosti, zato delavci z njimi tudi niso mogli biti seznanjeni. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po postopku, ki ga ni mogoče preizkusiti, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila za znižanje plač dovolj zgolj ugotovitev direktorice, da tožnik ne dosega pričakovanih rezultatov. Tožnik bi moral biti ocenjevan na ustrezni podlagi, ki bi jo v predmetnem sodnem postopku bilo možno preveriti. Brez take preverljive podlage o ocenjevanju tožnikovega dela njegova plača ne bi smela biti zmanjšana zaradi osebne ocene.

V obdobju od novembra 2010 do februarja 2011 je tožena stranka tožniku znižala plačo zaradi slabega poslovanja in nedoseganja rezultatov (pod postavko odbitek prenosa). Pogodba o zaposlitvi o takšnem znižanju plač ni vsebovala določb. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi se stranki o tem dogovorili. A.A. je izpovedala, da je delavce na zboru delavcev seznanila o znižanju plač zaradi slabe finančne situacije, kar je bilo zapisano tudi v zapisniku sestanka in sklepu direktorja, s tožnikom pa posebnega dokumenta niso podpisali. Tožena stranka svojih navedb glede dogovora o zmanjšanju plač na zboru delavcev ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je tožniku brez njegovega soglasja in brez spremembe pogodbe o zaposlitvi nezakonito znižala plačo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).