Jedro

Ker je dokazano, da se je pri toženi stranki zaradi zamanjšanja naročil zamnjšala proizvodnja, je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved PZ tožnici, zaposleni na delovnem mestu "pomožna dela in brušenje v lakirnici".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonita; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki bi šle, v kolikor ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače ter ostale prejemke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pristojnim organom in institucijam odvesti ustrezne davke in prispevke, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Glede stroškov tožene stranke je odločilo, da jih trpi navedena stranka sama. Ugotovilo je, da je tožena stranka utemeljeno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe navedla zgolj pavšalne in splošne razloge.

Tožena stranka ni v ničemer obrazložila, če je bila v spornem času dejansko prisotna pri njej težka gospodarska situacija in zmanjšana proizvodnja. Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin sploh ni preizkusilo. Pri toženi stranki je bilo dovolj dela, zaradi česar ni imela razlogov, da je zaposlovala delavce za določen čas. Po odpovedi ji ni bila ponujena zaposlitev za nedoločen čas, temveč samo delo za čas treh mesecev s pogojem, da v sporu umakne tožbo. Prepričana je, da je bil dejansko razlog odpovedi pogodbe dejstvo, da je bila v zadnjem letu veliko v bolniškem staležu. Glede tega je predlagala, da sodišče izvede dokaz s pridobitvijo podatkov o bolniških staležih vseh delavcev, ki so opravljali enako delo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Ves čas, odkar obstaja, proizvaja en sam proizvod, to je otroški stol za edinega kupca iz Norveške. Ta je v zadnjem letu zmanjšal naročila. Ne strinja se z navedbami pritožbe, da je bil razlog odpovedi pogodbe v tožničinem bolniškem staležu. Pristojni delavci, ki so sodelovali pri določanju presežnih delavcev, niso razpolagali s podatki o bolniških staležih. Zanika tudi, da je bila zaposlitev tožnice za določen čas pogojevana z umikom tožbe, kar vse je potrdila priča A. J.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odst. 82. čl. ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi

1. odst. 88. čl. ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (2. odst. 88. čl. ZDR), pri čemer mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja (3. odst. 88. čl. ZDR).

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu s predloženimi listinskimi dokazi in zaslišanjem prič dokazala znižanje obsega proizvodnje v letu 2004 zaradi najmanj 10 % zmanjšanja naročil s strani norveškega naročnika po nakupu otroških stolov. Tožena stranka je že koncem leta 2003 ugotovila, da bo v naslednjem letu prišlo do zmanjšane proizvodnje, ker je navedeni tuji kupec naročil manj otroških stolov, kar se je izkazalo s poslovnimi podatki koncem leta 2004, ko je tožena stranka prodala samo 205.000,00 stolov v primerjavi z letom 2003, ko je prodala 230.000,00 stolov. Tožnica je bila zaposlena po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu pomožna dela in brušenje v lakirnici in sicer za nedoločen čas. Tožena stranka je najprej zmanjšala število izvajalcev na tem delovnem mestu tako, da nekaterim delavcem ni več obnovila pogodb o zaposlitvi za določen čas. V kolikor je kasneje po tožničini odpovedi še zaposlovala delavce, jih je predvsem za določen čas. Glede delavke R. V. je dokazala, da je bila v primerjavi s tožnico zaposlena pri njej že od leta 2001 dalje na istem delovnem mestu in je po poklicu mizar, kar glede tožnice ne drži, saj ima končano le osnovno šolo. Nadalje je tožena stranka na tožničinem delovnem mestu izvedla primerjavo med vsemi izvajalci po sprejetih kriterijih, čeprav to ni bilo potrebno, saj ni šlo za odpust večjemu številu delavcev. Ugotovila je, da je tožnica med vsemi izvajalci dobila najnižjo točkovno oceno. Tako so bili po zaključku pritožbenega sodišča pri tožnici v celoti podani resni razlogi za odpoved pogodbe na delovnem mestu pomožna dela in brušenje v lakirnici, glede katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice na novo zaposlovala druge delavce.

Tožena stranka je v sporu dokazala, kar je potrdila v izpovedi tudi tožnica, da je kasneje zaposlila tri delavce, vendar je šlo pri tem za nekaj mesečne zaposlitve za določen čas. Odločilno pa je, da je tožnici prenehala potreba po delu na delovnem mestu za nedoločen čas, kar pomeni, da ji tožena stranka v bodoče takšnega dela ni mogla več zagotoviti. V tej zvezi je potrebno povdariti, da je delovno razmerje za nedoločen čas trajne narave, ki ni v ničemer primerljivo z delovnim razmerjem za določen čas. Poleg tega, če so se določene naloge iz tožničinega delovnega mesta prerazporedile na druge delavce, navedeno ne pomeni, da so obstajali še nadaljnji razlogi za nadaljevanje tožničinega dela za nedoločen čas, saj je šlo pri toženi stranki za drugačno organizacijo dela v posledici ugotovljene zmanjšane proizvodnje izdelka, ki ga je edino proizvajala.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožnici odpovedana pogodba zaradi daljšega bolniškega staleža. Glede tega je tožena stranka z izpovedbami prič dokazala, da se ta okoliščina ni pri njej v ničemer upoštevala, temveč objektivni razlogi, ki so bili izkazani v zmanjšani proizvodnji in drugačni organizaciji dela.

Ne drži tudi pritožbena navedba, da je imela tožnica možnost dela v kuhinji za določen čas, kar naj bi bilo pogojevano z umikom tožbe. Glede tega je priča A. J., ki je bil pristojen za kadrovske zadeve, izpovedal, da se je o možnostih tožničine zaposlitve veliko dogovarjal s pristojnimi sindikati. Pri toženi stranki ni bilo ustreznega delovnega mesta za razporeditev tožnice. Poizkušali so najti ustrezno zaposlitev v drugih družbah izven koncerna LIK, tudi v kuhinji, ker se je tam ena od delavk upokojila. Šlo je za obrat kuhinje v drugi družbi in ne za takšno ponudbo pri toženi stranki. O tem se je s tožnico pogovarjal po telefonu, pa je zaposlitev zavrnila. Vsekakor pa ni šlo v njenem primeru za odpoved iz razloga diskriminacije, kot to zmotno opozarja pritožba.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).