Jedro

Sprememba označbe tožeče stranke zaradi očitane pomote, ki jo je tožnica odpravila še pred prvim narokom za glavno obravnavo, je potrebno obravnavati po 18. členu ZDSS in ne po 192. členu ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1. odst. izreka ter sodba v 3. odst. izreka se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predsednici senata tožbo zoper drugotoženo A. zavrglo (1. tč. izreka), zaradi neizpolnjene procesne predpostavke na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker je zaključilo, da tožnica predhodno ni uveljavljala varstva pravic pri delodajalcu.

Zaradi umika tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v delu, ki se je nanašal na plačilo 90.000,00 SIT, je postopek zoper drugotoženo stranko ustavilo (2. tč. izreka). Tožbeni zahtevek proti B. na ugotovitev, da je pri njej v delovnem razmerju za nedoločen čas, ki z vsemi pravicami in obveznostmi traja tudi po 20.6.1994 pa je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potem, ko je spremembo označbe stranke štelo za subjektivno spremembo tožbe, ki je ni dopustilo, kot neutemeljen zavrnilo.

Citirano sodbo in sklep (razen 2. tč. izreka) izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrženje tožbe zoper toženo A. po predsednici senata nima formalne podlage v ZPP, niti za takšno odločitev ni vsebinske podlage v spisu. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni procesne predpostavke za tožbo, saj jo je D., lastnik in formalni direktor odslovil, ne da bi izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja, zato ni moglo priti do zamude roka za ugovor, niti za tožbo. Sklicuje se na pisno korespondenco z D., in prilaga kopiji z dne 14.6.1994 in 1.7.1994, odgovor z dne 24.6.1994 ter pismo XY z dne 15.12.1993. Povdarja, da gre zoper XY za ugotovitveno tožbo po 1. odst. 187. člena ZPP, saj ima pravni interes na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zaradi uveljavljanja pokojninske dobe, zato bi sodišče moralo odločati po vsebini.

Tudi sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper B. ni pravilna.

Spremembo označbe prvotožene stranke v B. bi bilo potrebno presojati po 18. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ne pa obravnavati kot subjektivno spremembo tožbe po 192. členu ZPP.

Ponavlja razloge, zaradi katerih je pri označbi prišlo do očitne pomote, česar sodišče ni moglo ali hotelo razumeti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nasprotij med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov, saj 2.10.1996 navzoči direktor XY spremembi označbe ni nasprotoval, sodišče pa je navzlic temu obravnavo preložilo zaradi vročitve vabila drugotoženi stranki, čeprav bi se že na tem naroku lahko spustilo v obravnavanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi je odločeno preuranjeno, saj dejansko stanje zaradi pomanjkljivosti postopka in nejasne pravne presoje še ni dovolj razčiščeno, zato odločitev ne vsebuje vseh odločilnih dejanskih, procesnih niti materialnopravnih razlogov.

Zaradi zavrženja tožbe zoper A. po predsednici senata, ko je po zaključeni četrti glavni obravnavi 12.2.1997 lahko odločal le senat, je podana absolutna bistvena kršitev iz 1. tč. 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). Zavrženje tožbe zoper to stranko pa je tudi v vsebinskem pogledu preuranjeno, na kar kažejo šele v pritožbenem postopku predložene listine, naslovljene na direktorja dne 14.6.1994 in 1.7.1994 (priloge pod oznako B 1 - B 4). Od ocene teh listin v povezavi z dejstvom, da tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja ni odločala s konkretnim pravnim aktom ter zaradi tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje pa je pogojena pravilna presoja obstoja ali neobstoja procesne predpostavke za ta del tožbe. Iz razpoložljivega dokaznega gradiva namreč izhaja, da je drugotožena stranka na podlagi sporazuma o prehodu delavcev (priloga A 9) 12.11.1993 izdala sklep o sprejemu tožnice v redno delovno razmerje s 15.11.1993 za nedoločen čas (priloga A 6) in da je tožnica pri njej delala vse do "odslovitve" (listino brez datuma - priloga A 5). V listini z dne 24.6.1994, naslovljeni na tožničinega pooblaščenca, direktor tožene stranke celo pisno pojasnjuje, da nikoli ni izdal ustne ali pisne odločbe o prenehanju delovnega razmerja kar tudi kaže na obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje, in s tem pravni interes na ugotovitev obstoja takšnega razmerja pri toženi stranki.

Iz formalnopravnih razlogov je nadalje preuranjen tudi zavrnilni izrek sodbe zoper B.. Ta stranka sicer res ni pasivno legitimirana, ker ni nosilec vtoževanih pravic in obveznosti, saj nikoli ni bila tožničin delodajalec, zaradi česar bi bila izpodbijana sodba vsebinsko sicer pravilna, če ne bi prišlo do poprave označbe stranke že v vlogi z dne 25.1.1996 (list. št. 13 v sodnem spisu). Pravilno je stališče pritožbe, da preimenovanje prvotno tožene F. v B. ne pomeni subjektivne spremembe tožbe in zato tega procesnega dejanja ni mogoče obravnavati po 192. členu ZPP, pač pa v konkretnem primeru, upoštevaje razloge, zaradi katerih je prišlo do napačne označbe, le po 18. členu Zakona o o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). Napačna označba je bila posledica napačne uporabe firme delodajalca, ki jo je tožnica odpravila že pred prvim narokom za glavno obravnavo, zato je z odločanjem zoper B. ostalo dejansko stanje proti B. vsebinsko nerazjasneno in neračiščeno.

V ponovljenem postopku bo potrebno navedene pomanjkljivosti odpraviti in razjasniti zakaj formalno sklenjeni sporazum med toženima A. in B. o prevzemu tožnice, ni bil ustrezno realiziran, saj jo je A. že po mesecu dni sprejela nazaj v delovno razmerje, vendar le za določen čas. Ob vsebinskem odločanju o zahtevani reintegraciji in reparaciji zoper to stranko, bo pomembno oceniti tudi zakonitost sklenjenega delovnega razmerja za določen čas, od česar bo pogojena tudi presoja zakonitosti prenehanja tega delovnega razmerja pri tej stranki. Za razjasnitev odločilnih dejstev bo potrebno temeljito zaslišanje vseh strank v postopku ter v zvezi z njihovimi izpovedbami ponovna ocenitev že razpoložljive listinske dokumentacije vključno s predloženo v pritožbenem postopku ter eventuelno drugo, ki bi bila še predložena v ponovljenem postopku. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo možno ponovno odločanje o utemeljenosti tožničinih zahtevkov, skupaj s stroški pritožbe, ki so v skladu s 4. odst. 166. člena ZPP pridržani za končno odločbo.