Jedro

Prvi kupec ima zoper nedobrovernega drugega kupca nepremičnine zahtevek, da mu izroči zemljiškoknjižno listino, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice. Ima tudi pravni interes na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med prvo in drugotoženo stranko (prodajalcema) in tretjetožencem (drugim kupcem).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 22.7.1993, s katero je K.A. od N.S. in M.S. pridobil parcelno št. X/1 vl. št. Y k.o. Z, pravno neveljavna. Odločilo je, da so toženci dolžni vzpostaviti prvotno zemljiškoknjižno stanje tako, da K.A. dovoli, da se pri vl. št. Y k.o. Z vknjižita kot solastnika vsak do nerazdelne polovice N.S. in M.S., ker bo sicer tožeča stranka upravičena do takšne vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe v tej pravdi. Tožena stranka je dolžna tožeči nerazdelno povrniti 172.981,00 SIT pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na opustitev poseganja v nepremičnino parc. št. X ter odstranitev lesene hišice v velikosti 2x 2 m in lesene ute, z vsemi stvarmi, ki so v teh objektih ter sadnega drevja, pa je zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo tožeče stranke zavrže, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožeča stranka v pravdi v postavljenem tožbenem zahtevku lastninske pravice na sporni nepremičnini ne uveljavlja, ampak zgolj neveljavnost pravnega posla in vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja. Šele ob postavljenem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini bi bil tožbeni zahtevek smiselen in sklepčen. Kaj je sodišče imelo v mislih ob razlogovanju, da v zvezi z zahtevkom na neveljavnost prodajne pogodbe velja domneva obstoja pravnega interesa, toženi stranki ni jasno in razumljivo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni razumljivo, od kje sodišču podlaga za trditev o vedenju tožencev, da je bila sporna nepremičnina že pred drugo svetovno vojno prodana P.. Še posebej je ta očitek nerazumljiv glede toženke N.S., ki je skupaj z drugotoženim podedovala sporno zemljišče v letu 1987. Sodišče je spregledalo, da je pravni prednik N.S. - njen pokojni mož S.S. pridobil sporno zemljišče v letu 1974 s sklepom o dedovanju na podlagi oporoke njegovega očeta z dne 17.10.1974. Ta je predmetno nepremičnino pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z bratom V.S., dne 21.9.1971. Ta kronologija dokazuje, da ni mogoče, da bi kar nekaj pravnih prednikov tožencev razpolagalo z nepremičnino, za katero bi vedeli, da je last drugih ljudi. Izkustveno ni verjetno in mogoče, da bi S.S. naredil oporoko, premoženje razdelil med dediče tako, da na oporoko z njihove strani ni bilo pripomb, pri tem pa bi enemu od dedičev naklonil zemljišče, ki ne bi bilo njegovo in katerega ne bi imel v posesti in uporabi. Temu bi se dedič, ki bi vedel, kakšno je stanje v naravi, uprl. Volja imeti stvar za svojo pri vseh pravnih prednikih tožene stranke je bila jasna in se je manifestirala, pa čeprav samo v uživanju svežega zraka. Z dejanskim vpogledom mapne kopije, skrbno analizo izpovedbe priče Š., skrbnim vpogledom in analizo skice, katero je priča izdelala in z ogledom na kraju samem bi sodišče zlahka ugotovilo dejstvo, da so pravni predniki tožnikov izvrševali posest zgolj in samo na svojem zemljišču parc. št. X/3 k.o. Z, ki na zahodni strani sega tudi preko poti parc.št. L k.o. Z. Tožena stranka je že v teku postopka predlagala ogled na kraju samem, pri tem dokaznem predlogu pa vztraja tudi v pritožbi. Povsem napačno je sodišče ocenilo tudi vsebino izročilne poodbe z dne 19.1.1984. V navedeni pogodbi so v 2. točki nepremičnine točno navedene in označene s parcelnimi številkami. Razumsko in izkustveno je nemogoče, da bi pogodbene stranke štele kot predmet pogodbe tudi sporno zemljišče, ki v pogodbi ne bi bilo navedeno.

Pritožba ni utemeljena.

Napačno je stališče v pritožbi, da je pravica nevknjiženega prvega kupca - tožeče stranke stvarna pravica. Lastnik nepremičnine je tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi, to je tretjetoženec. Če prvi kupec v zemljiški knjigi ni vpisan, nima stvarne pravice, ampak le pravico iz obligacijskega razmerja in posest. Tožeči stranki zato ne gre stvarnopravno varstvo po 37. členu Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80, 36/90 - ZTLR), ampak ima v opisani situaciji zoper nedobrovernega tretjetoženca zahtevek, da ji izroči zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila vknjižbo lastninske pravice, s čimer bo odpravljeno nezakonito stanje, nastalo z vknjižbo tretjetoženca v zemljiško knjigo. Tožeči stranki bo na ta način omogočeno, da realizira na veljavnem pravnem naslovu temelječo pravico do vknjižbe lastninske pravice na spornem zemljišču v zemljiško knjigo (primerjaj VS SRS opr. št. II Ips 215/86, poročilo VS SRS 1987/1).

Res je, da je zahtevek na ugotovitev pravne neveljavnosti prodajne pogodbe z dne 22.7.1993 med N.S. in M.S. kot prodajalcema in K.A. kot kupcem, ugotovitveni, vendar pa pravnega interesa za takšno tožbo tožeči stranki ne gre odrekati. Tožba na ugotovitev neveljavnosti v konkretnem primeru predstavlja civilnopravno sankcijo kršitve etičnih načel pri izvrševanju lastninske pravice (2. odst. 4. člena ZTLR).

Tožeča stranka, ki je proti prvo in drugotoženi stranki oziroma tretjetoženi stranki upravičena uveljaviti ugovor prodane in izročene stvari, ima pravni interes za takšno ugotovitveno tožbo. Stališče sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke, je pravilno. Vprašanje singularnega pravnega nasledstva tožeče stranke je v razmerju do odločitve o glavni stvari predhodno vprašanje (1. odst. 12. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ga je samo rešilo tako, da je štelo, da je bilo predmet izročilne pogodbe z dne 5.3.1984 tudi sporno zemljišče parc. št. X/2 k.o. Z. Argument, da se je sporna parcela vedno uporabljala skupaj s parcelo št. X/3, saj objekt tvorita enoten zemljiški kompleks, je prepričljiv in z njim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ker odločitev o predhodnem vprašanju ne postane pravnomočna (2. odst. 12. člena ZPP), reševanje vprašanja singularnega nasledstva tožeče stranke za sporno zemljišče ne izključuje morebitnega kasnejšega uveljavljanja lastninske pravice na parceli št. X/2 k.o. Z s strani M.P..

Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku na ugotovitev pravne neveljavnosti prodajne pogodbe z dne 22.7.1993. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da so pogodbene stranke vedele, da je razpolaganje s spornim zemljiščem v nasprotju z etičnimi načeli in tako prepovedano (2. odst. 4. člena ZTLR). Kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP tako ni podana.

O tem, da toženci ob sklenitvi pogodbe z dne 22.7.1993 niso bili v dobri veri, ne more biti nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je bilo tako N.S. in M.S. kot K.A. dobro znano, čigavo je sporno zemljišče. Pri tem se je oprlo na izpoved M.P., ki je povedala, da je odklonila podpis zapisnika geometra iz razloga, ker je bila sporna parcela X/2 njena last. Tako se pokaže razpravljanje tožene stranke, v katerem pojasnjuje kronologijo sprememb lastništva na sporni parceli, kot pravno nepomembno, saj so bile meritve geometra opravljene že v obdobju, ko sta prvo in drugotožena stranka na podlagi dedovanja po pokojnem S.S. postala zemljiškoknjižna lastnika parcele št. X/2. Končno pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je sporno zemljišče vse od sklenitve ustne pogodbe uživala tožeča, ne pa morda tožena stranka. Takšna dokazna ocena temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo na podlagi zaslišanja več prič (M.P., F.Š., A.K.), ne pa le F.Š.. Izjave F.Š. ni mogoče tolmačiti, kot jo želi prikazati tožena stranka, to je, da so tožeča stranka in njeni pravni prednki uporabljali le parcelo št. X/3, ki na zahodni strani sega tudi preko poti parc.št. L. Priča je na priložnostni skici (priloga B3) vse oporne točke (vrt, orehi) jasno zarisala na spornem zemljišču, ne pa na parceli št. X/3, poleg tega pa je tudi nedvoumno pojasnila, da so sporno parcelo vedno imeli za last družine P.. Ker je bilo dejansko stanje v tem pogledu dovolj razjasnjeno, je vsakršno izvajanje drugih dokazov, ki jih predlaga tožena stranka, nepotrebno.

Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka ali na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP.