Jedro

Obnova postopka je dopustna le, če je med drugim podan tudi eden od v 260. členu ZUP taksativno navedenih razlogov za obnovo postopka. V tem primeru tak razlog ni podan, saj odločba Ustavnega sodišča ni niti novo dejstvo oz. nov dokaz, niti odločitev o predhodnem vprašanju. Odločba Ustavnega sodišča je sestavni del materialnega prava. Obnove postopka pa ni mogoče dovoliti zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list št. 50/97 in 70/00) zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.2002, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 2.9.2002. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel tožničin predlog, da se obnovi denacionalizacijski postopek, končan z dokončno odločbo Upravne enote M. z dne 20.3.2001. Ugotovil je, da odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni razlog za obnovo postopka niti po 1. niti po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru tožena stranka navedla v svoji odločbi. Posebej je navedlo, da je obnova postopka mogoča le iz obnovitvenih razlogov, navedenih v 260. členu ZUP, ki so taksativno našteti in njihove širitve ZUP ne dopušča. Po 265. členu ZUP pa mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog za obnovo postopka, in dokazila, da je bil predlog za obnovo podan v zakonskem roku. V obravnavanem primeru je tožnica kot razlog za obnovo postopka navedla razlog iz 1. in 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. V odločbi, s katero se je končal postopek, katerega obnovo tožnica predlaga, je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, napačno uporabljen 3. oziroma 4. člen ZDen. Torej je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo. To pa po določbi 260. člena ZUP ni razlog za obnovo postopka. Odločba Ustavnega sodišča RS se namreč ne more šteti niti za novo dejstvo oziroma nov dokaz, niti za odločitev o predhodnem vprašanju, saj se obe navedeni točki nanašata na dejansko stanje, v obravnavanem primeru pa gre za pravilnost uporabe materialnega prava. Tudi Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) ne ureja posebej, da bi se takšna odločba ustavnega sodišča uporabljala tudi že v pravnomočno končanih postopkih, pač pa v 44. členu določa, da se odločba ustavnega sodišča uporablja le v postopkih, ki v trenutku izdaje te odločbe še niso pravnomočno končani. Odločba ustavnega sodišča torej ne more predstavljati pravne podlage za drugačno odločitev v tej denacionalizacijski zadevi, ki je bila ob izdaji odločbe ustavnega sodišča že pravnomočno končana.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločba ustavnega sodišča namreč ne pomeni spremenjene pravne podlage za odločanje. Z njo zakon ni bil niti spremenjen niti razveljavljen, zato ni mogoče govoriti o novi pravni podlagi. Z odločbo ustavnega sodišča se je le obstoječe pravo pravilno interpretiralo. Zaradi prejšnje nepravilne interpretacije je bila denacionalizacijskim upravičencem storjena škoda oziroma ponovna krivica, kar pa je v nasprotju s temeljnim načelom ZDen, to je poprava krivic. Meni, da je poprava novo storjene krivice zaradi napačne uporabe ZDen mogoča z obnovo postopka ali z odškodninsko tožbo na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije, kar bi imelo za državo bistveno hujše posledice, kakor obnova postopkov, saj bi se v primeru odškodninske tožbe obračunale še zamudne obresti, stroški in podobno. Prav tako se ne strinja, da v obravnavanem primeru ni šlo za predhodno vprašanje. Res, da ne gre za "čisto" predhodno vprašanje, vendar ravnanje upravnih organov in sodišča kaže, da se je dejanski odvzem iz posesti reševal kot predhodno vprašanje. Z uporabo teleološke razlage zakona bi ugotovili, da so v obravnavanem primeru podani obnovitveni razlogi, saj je smisel zakonskih določb o obnovi postopka odprava nezakonitih stanj, povzročenih z nezakonitimi odločbami. Opozarja tudi na določbo 2. odstavka 262. člena ZUP/86, to je, da je dokončno odločbo mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Novi ZUP pa te določbe ni ohranil, zato meni, da so obnovitveni razlogi iz 260. člena ZUP absorbirali tudi možnost odprave nezakonite odločbe. Meni, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo (materialni del zakonskih določb po obnovi postopka - določb, ki dajejo pravico stranki zahtevati obnovo postopka), zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dovoli obnovo denacionalizacijskega postopka.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je bilo v obravnavanem primeru napačno uporabljeno materialno pravo. Kot so pravilno navedli že prvostopno sodišče in pred njim oba upravna organa, je obnova postopka kot izredno pravno sredstvo dopustna le v primerih, kadar je podan vsej eden od razlogov iz 1. do 9. točke 260. člena ZUP, ki so torej taksativno našteti. Zato utemeljevanje tožnice, da bi bilo treba te razloge razlagati ekstenzivno in v smislu odprave nezakonite odločbe v obnovljenem postopku ne glede na obstoj razlogov iz 1. odstavka 260. člena ZUP, ne vzdrži. Obnova postopka v nobenem primeru ni dopustna zaradi napačne uporabe materialnega prava v prvotni odločbi. Prav zato pa je šlo v prvotni odločbi, ki je predmet predloga za obnovo postopka. Pred odločbo ustavnega sodišča z dne 23.5.2002 so namreč upravni organi in prvostopno ter tudi pritožbeno sodišče določbe 3. in 4. člena ZDen razlagali in uporabljali pri svojem odločanju drugače, kot je te določbe interpretiralo ustavno sodišče. Čeprav na podlagi te odločbe ustavnega sodišča materialno pravo (ZDen) ni bilo spremenjeno, pa je bila spremenjena njegova interpretacija. Torej je odločba ustavnega odločba posegla v materialno pravo, ki pa, kot že povedano, ni razlog za obnovo postopka.

Tudi tožničino navajanje, da gre pri interpretaciji določb 3. oziroma 4. člena ZDen za sicer ne "čisto", pa vendar predhodno vprašanje, ni utemeljena. Predhodno vprašanje je vedno del dejanskega stanja, med to pa interpretacija materialnega prava ne spada. Torej vprašanje, katero materialno pravo in s kakšno interpretacijo je treba v konkretnem primeru uporabiti, ni predhodno vprašanje. Po 1. odstavku 147. člena ZUP je namreč predhodno vprašaje tista samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same stvari, o kateri teče upravni postopek. Tako vprašanje lahko ob pogojih ZUP reši sam upravni organ ali pa prekine postopek, dokler o tem vprašanju ne odloči pristojni organ. Pravilna interpretacija materialnega prava torej nikakor ni predhodno vprašanje po ZUP in tudi ne po kakšnem drugem predpisu. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP ni podan.

Na odločitev o stvari tudi ne vpliva tožničino razmišljanje o uporabi izrednega pravnega sredstva odprave oziroma razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, saj uporabe tega tožnica ni predlagala. V obravnavanem primeru torej ne gre za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, temveč za odločanje o zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je pritrdila odločitvi prvostopnega upravnega organa, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za obnovitev postopka, končanega z zavrnilno odločbo o denacionalizaciji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.