Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, in z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka po 68. a členu ZDavP-2. Kot pravilno navede pritožbeni organ, so skladno z določbami ZDavP-2 zoper odmerno odločbo stranki zagotovljena pravna sredstva in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmerne odločbe tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom začela zoper tožnika davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki po stanju na dan izdaje sklepa (1. 3. 2017) z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša skupaj 285.865,30 EUR. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-327/2017-2 z dne 12. 7. 2017 pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da je s pritožbo zoper sklep o izvršbi je skladno s 157. členom ZDavP-2 mogoče uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov, se uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov in jih zato pritožbeni organ v tem postopku ne presoja.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Predlaga odpravo izpodbijanega slepa, vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je ob izdaji izpodbijanega sklepa storila bistveno kršitev pravil postopka, saj bi morala slediti predlogu tožnika in po uradni dolžnosti odložiti začeto izvršbo na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, po katerem, ne glede na tretji odstavek tega člena, davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Pritožbi tožnika bi bilo v obravnavani zadevi mogoče ugoditi, saj se tožniku z izvršilnim naslovom (odločbo FURS št. DT 0610-4346/2016-47 (0132-47) z dne 23. 12. 2016) odmerja davek na podlagi 68.a člena ZDavP-2 tudi za obdobje (leto 2006), ko je, kot izhaja tudi iz odločbe naslovnega sodišča I U 1754/2016 z dne 14. 6. 2017, nedvomno nastopilo zastaranje. Davčni organ se v izvršilnih zadevah sicer ne more spuščati v presojo utemeljenosti ali neutemeljenosti izvršilnega naslova, mora pa presoditi obstoj verjetnosti odprave izvršilnega naslova v pritožbenem postopku, pri čemer mora biti verjetnost izkazana na prvi pogled (prima facie). Tožnik zato v nadaljevanju tožbe v celoti povzame vsebino pritožbe, ki jo je vložil zoper izvršilni naslov.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni in glede na predmet odločanja zadostni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

7. V zadevi ni (več) spora o tem, da se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, in da z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka po 68. a členu ZDavP-2. Kot pravilno navede pritožbeni organ, so skladno z določbami ZDavP-2 zoper odmerno odločbo stranki zagotovljena pravna sredstva in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmerne odločbe tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Zato sodišče, enako kot tožena stranka, kot pravno nerelevantnih za presojo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ni vsebinsko presojalo ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov. Na pravilnost in zakonitost sklepa pa tudi ne vpliva odločitev davčnega organa o zadržanju (z izpodbijanim sklepom začete) davčne izvršbe. Po četrtem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo (zoper sklep o davčni izvršbi), smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Ob upoštevanju ugovorov, ki jih je mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, verjetna utemeljenost pritožbe zoper izvršilni naslov, ki se zatrjuje v tožbi, torej ni razlog za zadržanje izvršbe, začete z izpodbijanim sklepom.

8. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

9. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).