Jedro

Ker sodišče na glavno obravnavo tožencu, kjer naj bi ga sodišče zaslišalo ni bilo vročeno osebno oziroma tako, kot je določeno v 142. členu ZPP, sodišče pa je na naroku zaslišalo le nasprotno stranko in glavno obravnavo zaključilo, tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v izreku v točki I, III in IV) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da ji je toženec S. L. dolžan plačati odškodnino 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca S.L. ter v celoti zoper toženca R. L. sodišče zavrnilo in hkrati odločilo, da je toženec S. L. dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 137.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožila tožnica ter drugotoženec S. L. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in poudarja, da s pritožbo ne izpodbija višine dosojene odškodnine in višine dosojenih pravdnih stroškov. Uveljavlja le, da ji je oboje solidarno z drugim tožencem dolžan plačati tudi prvi toženec, kateremu naj sodišče naloži tudi plačilo stroškov pritožbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je nesporno drugi toženec S. L. kot odgovorni urednik zaposlen pri prvemu tožencu R. L. kot izdajatelju revije XXX. Prvi toženec je torej delodajalec drugega toženca, ki je nesporno tožnici povzročil škodo pri delu, oziroma v zvezi z delom pri prvem tožencu. Zato bi moralo tudi sodišče uporabiti določbe 1. odstavka 171. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 170. člena ZOR, česar ni storilo. Temelj odškodninske odgovornosti prvega toženca so tedaj določbe ZOR, ne pa določbe Zakona o javnih glasilih.

Drugi toženec S. L. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne kot neutemeljen, ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče z nezakonitim postopanjem, z nevročitvijo tožencu tako tožbe kakor tudi vseh vabil na naroke, ni dalo tožencu možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Nevročanje sodnih pošiljk tožencu S. L. pa kaže tudi na način poslovanja prvotoženca R. L., lastnika in izdajatelja časnika XXX, ki izvaja absolutno lastniško oblast, si jemlje pravico odločati o vsem pri časniku XXX, odgovarjati pa o ničemer. Dalje pritožba poudarja, da toženec, ki je upokojenec, ni bil nikoli niti redno, niti pogodbeno zaposlen pri XXX. Res je pomagal tožencu, lastniku R. L. urejevati časnik YY in kasneje tudi XXX, vendar je na Uradu za informiranje Republike Slovenije v aktu za registracijo glasila YY naveden kot odgovorni urednik R. L. V impresu je toženec R. L. v nasprotju z Zakonom o javnih glasilih vnesel kot odgovornega urednika toženca S. L. . R. L. je prinesel časnik C iz leta 1981, iz katerega so bile preslikane objavljene slike tožnice in tudi odločil, da morajo biti objavljene. Na opozorilo toženca S. L., da utegne za takšno objavo biti tožen,je toženec R. L. odgovoril, da bo že on (R.L.) plačal. To opozorilo je slišal B. M,, urednik fotografije, . Ob takšnem dejanskem stanju pritožnik ne more odškodninsko odgovarjati za odločitve odgovornega urednika, izdajatelja in lastnika R. L.. Dalje pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko pri Uradu za informiranje Republike Slovenije ni ugotavljalo, kdo je odgovorni urednik časnika YY oziroma XXX. Prav tako ni sodišče ugotavljalo kasnejših sprememb registracije ter ali je bil S. L. redno ali pogodbeno zaposlen pri navedenih časnikih niti kdo je dal nalog, da se morajo preslikati in objaviti sporne tožničine slike. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila prvotna objava tožničinih slik v C-ju napravljena z njenim soglasjem in tako ni mogla povzročiti (sedanja objava) tožnici nobenih duševnih bolečin in ne more predstavljati nobenega posega v zasebno sfero tožnice.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da drugotoženec S. L. nima prav, kolikor v pritožbi zatrjuje, da mu tožba ni bila vročena. Iz vrnjene povratnice v spisu namreč izhaja, da mu je bila tožba vročena osebno 1.10.1996, skupaj z vabilom na glavno obravnavo za dne 13.11.1996đ Pritrditi pa je treba pritožbi drugotoženca, da mu vabilo na glavno obravnavo dne 10.1.1997, kjer je sodišče zaslišalo tožnico kot stranko ter pričo D. R. in obravnavo zaključilo, ni bilo vročeno osebno oziroma tako kot je določeno v 142. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč stranki na glavno obravnavo dne 10.1.1997 vabilo na zaslišanje. Po določilu 1. odstavka 268. člena ZPP pa se vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vroči osebno strankam oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko.

Zaradi navedenega nezakonitega postopanja sodišča, zaradi katerega tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti že iz tega razloga.

Po določilu 1. odstavka 352. člena ZPP sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Tožeča stranka je v pritožbi ravnala v skladu z navedenim zakonitim določilom ter hkrati utemeljeno opozorila, da temelj odškodninske odgovornosti prvega toženca niso določbe Zakona o javnih glasilih, ampak določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, 1. odstavek 171. člena v zvezi s 1. odstavkom 170. člena).

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti in preveriti pritožbene trditve obeh strank.

V ta namen naj izvede vse predlagane dokaze. Šele potem, ko bo znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o zahtevku tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in v skladu z določilom 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 166/3 ZPP.