Jedro

Pri nakupni komisiji je plačilo cene navadno strošek, potreben za izvršitev naročila. Zmoten je materialnopravni zaključek, da je bilo tisto, kar je tožeča stranka na podlagi sodbe plačala prodajalki, strošek, ki je bil potreben za izvršitev naročila tožene stranke in katerega je zato tožena stranka dolžna povrniti.

Izrek

1.) Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 18,075.936,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2,556.419,20 SIT“, zavrne.

2.) Tožena stranka sama krije svoje stroške vsega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti 10.468,53 EUR njenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Ugotovljeno dejansko stanje

(1) Tožeča stranka je pri neki tržaški družbi za toženo stranko kot svojo komitentko kupila reprodukcijski material in ga zanjo tudi uvozila. Delno je bila kupnina plačana, preostanek pa je za potrebe nalogov tožeče stranke, danih Jugoslovanski izvozni in kreditni banki, pri kateri je imela tožeča stranka račun, zagotovila tožena stranka, tako da je pri tej banki po nalogu tožeče stranke opravila potrebna plačila.

(2) Navedena banka sprejetih nakazil ni izpolnila, zato prodajalka (nameravana prejemnica nakazil) po tej poti ni prejela preostanka kupnine. Plačilo cene je dosegla šele po pravdi zoper tožečo stranko, ki ji je bilo s sodbo naloženo še plačilo zakonskih zamudnih obresti ter izvršilnih in pravdnih stroškov (tožeča stranka je judikatno obveznost izpolnila).

(3) Tožeča stranka je od tožene stranke terjala vračilo sodno naloženega plačila, na podlagi prvega odstavka 784. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; ZOR).

Dosedanji tek postopka

(4) Sodišče prve stopnje je (v novem sojenju, po sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 54/2003 z dne 8. 10. 2003) tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 18,075.936,47 SIT (zdaj 75.429,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2001 do plačila.

(5) Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

(6) Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, po smislu, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov.

(7) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O utemeljenosti revizije

(8) Revizijsko sodišče je (ob uradnem preizkusu na podlagi 371. člena ZPP) presodilo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na zmotni uporabi določbe prvega odstavka 784. člena ZOR. Določba, da mora komitent komisionarju povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naročila, je sicer relevantna pravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v predloženi zadevi, katero je sodišče prve stopnje za konkretni primer tudi pravilno razložilo: pri nakupni komisiji, kakršno je bilo pravno razmerje pravdnih strank, je namreč plačilo cene navadno strošek, potreben za izvršitev naročila. Vendar pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje (s katerim se je sodišče druge stopnje brez nadaljnjega utemeljevanja strinjalo), da je bilo tisto, kar je tožeča stranka na podlagi sodbe plačala prodajalki, strošek, ki je bil potreben za izvršitev naročila tožene stranke in katerega je zato tožena stranka dolžna povrniti. Zmotnost tega zaključka izhaja iz zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, da je tožena stranka po nalogu tožeče stranke banki tožeče stranke nakazala (za nakazilo prodajalki) potrebna denarna sredstva. To pomeni, da je svojo pogodbeno obveznost nasproti tožeči stranki, z nakazilom za plačilo kupnine potrebnih stroškov, takrat izpolnila. Tožena stranka (kot komitentka) je bila namreč v pravnem razmerju le s tožečo stranko (kot komisionarko), ne pa tudi s prodajalko, s katero je bila v pravnem razmerju tožeča stranka. Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen.

(9) Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz 1. točke izreka.

(10) Sprememba izpodbijanih sodb je terjala novo odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), kot izhaja iz 2. točke izreka. Za povrnitev stroškov tožeče stranke v ZPP ni podlage. Stroške, ki jih mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti toženi stranki, pa je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z vsakokrat veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Kot potrebne za pravdo je štelo vse priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 10.468,53 EUR (pri svoji odmeri revizijsko sodišče ni upoštevalo taksnih opominov za odgovor na pritožbo z dne 20. 5. 2002, za pritožbo z dne 9. 5. 2005 in za revizijo). Tožena stranka je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov, ki ji gredo, če po izteku paricijskega roka ne bodo plačani.