Jedro

Protispisnost je podana le, če se nanaša na odločilna dejstva, če sodišče reproducira vsebino dokaza v sodbi v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja pravno relevantna oziroma odločilna dejstva. Nestrinjanje z zaključki sodišča o presoji izpovedb prič ne predstavlja protispisnosti.

Izrek

I. Zahtevi obsojenega M. K. in zagovornika obsojenega G. M. se zavrneta.

II. Obsojena G. M. in M. K. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 4. 2009 obsojena G. M. in M. K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). G. M. je izreklo kazen tri leta in osem mesecev zapora, M. K. pa kazen tri leta in dva meseca zapora. Obsojencema je na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena KZ v izrečeni kazni vštelo čas odvzema prostosti. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni M. K. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obsojenega G. M. oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovance je z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21. 10. 2010 pritožbe obsojenega M. K., njegove zagovornice, odvetnice S. F. in zagovornika obsojenega G. M., odvetnika S. G., zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni M. K. in zagovornik obsojenega G. M. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojeni M. K. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga razveljavitev samo sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Zagovornik obsojenega G. M. vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih uveljavljata, niso podane, uveljavljata pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se je pisno izjavil obsojeni M. K. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi obsojenega M. K. 7. Obsojenec v zahtevi utemeljuje, da je bila s pravnomočno sodbo storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev se nanaša na pravno relevantna, to je na vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe, in druge odločitve, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi z obtožbo (odločilna dejstva). Obsojeni K. pa z navedbami v zahtevi ni uspel utemeljiti, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje. Z navedbami, da so zaključki sodišča v pravnomočni sodbi, da sta z soobsojenim M. delovala kot sostorilca in je vsak prispeval k posledici, posebno hudi telesni poškodbi s smrtnim izidom, zmotni, navedbami o svoji vlogi pri dejanju in zatrjevanjem, da ni prispeval k nastanku posledice, obsojenec ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno ugotovljena. Izraža nestrinjanje z razlogi sodišča prve in druge stopnje o sostorilstvu tako v objektivnem kot subjektivnem smislu ter o njegovem prispevku k nastali posledici ter ugotovitvi, da je deloval skupaj s soobsojenim M. kot sostorilec, kar sta sodišči obrazložili na straneh 12 (sodba sodišča prve stopnje) in 5 (sodba sodišča druge stopnje). Tako tudi izhaja iz dejanskih okoliščin pri očitku sodišču druge stopnje, da je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Neutemeljene so njegove navedbe, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo tako imenovano protispisnost, ker so zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s pričami: M. M., M. B., G. Z. in R. B. protispisni. Na kaj se nanaša bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je bilo že pojasnjeno. Protispisnost je podana le takrat, kadar se nanaša na odločilna, to je pravno relevantna dejstva, če sodišče reproducira vsebino dokaza v sodbi v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja pravno relevantna oziroma odločilna dejstva. Nestrinjanje z zaključki sodišča o presoji izpovedb prič ne predstavlja protispisnosti, ampak vložnik zahteve ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja za njegovo navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo ugotovitev, da je oškodovanca pretepalo več oseb, saj izraža le nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da sta dejanje storila v sostorilstvu s soobsojenim M. ter ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Vložnik zahteve nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon kršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Zatrjuje, da bi bilo potrebno dejanje opredeliti kvečjemu kot kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu po 136. členu KZ, ker je inkriminirani dogodek – pretep potekal v več fazah in drugače, kot ga ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Zaradi kršitve kazenskega zakona se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenec tega v zahtevi ne obrazloži, ampak zatrjuje, da je bil kazenski zakon nepravilno uporabljen, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokazov v pravnomočni sodbi.

K zahtevi zagovornika obsojenega G. M. 9. Zagovornik zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši priča R. Z., ker je štelo, da dokaz ni pravno relevanten. Navaja, da je obramba pravno relevantnost dokazov utemeljila z zadostno stopnjo verjetnosti, ter da bi za pravilno presojo, ali je prejšnja poškodba vplivala na zdravstveno stanje oškodovanca in na nastalo posledico, to je smrt, bilo potrebno zaslišati navedeno pričo. 10. Sodišče prve stopnje je po presoji izvedenih dokazov ter po presoji izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ocenilo, da izvedba dokaza ni pravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje dejstev, in da obramba ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Stališču prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 19 sodbe na strani 7. Dokaze je dopustno zavrniti tedaj, ko le ti niso materialnopravno relevantni oziroma ko ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93). V izpodbijani sodbi je podana presoja, da dokazni predlog, ki je bil podan na glavni obravnavi, ne ustreza standardom, ki jih je izoblikovala sodna praksa, da mora tudi obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (že citirana odločba Ustavnega sodišča, sodba VS RS I Ips 502/2007 in druge). Tako zagovornik kljub obširnim navedbam v zahtevi, zakaj bi bila izvedba dokaza potrebna, ter citiranjem teoretičnih izhodišč in določb 22. in 29. člena Ustave, ni uspel utemeljiti zatrjevane kršitve in tudi ne vpliva te kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Nadaljnjo kršitev določb kazenskega postopka zagovornik zatrjuje z navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 340. člena ZKP za branje izpovedbe priče S. R., ker soglasja za branje izpovedbe te priče ni bilo. Da so navedbe v nasprotju s podatki spisa, je zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe na strani 3), ki je določno pojasnilo na podlagi zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2009 in zapisa na listovni št. 689 spisa, da je bilo za branje izpovedbe dano izrecno soglasje strank in da nihče ni imel pripomb po prebrani izpovedbi. Zagovornik zato neutemeljeno zatrjuje, da je bila prekršena določba drugega odstavka 340. člena ZKP in s tem storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledica zatrjevane kršitve. Z nestrinjanjem z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o sostorilstvu in zatrjevanjem, da je odločitev zmotna in da sodbi nimata razlogov o dejstvih, ki bi pomenila skupno delovanje obeh obsojencev pri nastanku poškodb s posledico smrti, zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno zatrjuje. Da ima sodba razloge o teh odločilnih dejstvih, je bilo že presojeno in odgovorjeno pri obravnavi zahtevi obsojenega K. Zagovornik pa le trdi, da sodba nima razlogov o objektivni in subjektivni komponenti sostorilstva, česar podrobneje ne pojasni, tako da se njegove trditve ne da preizkusiti. Z navedbami, da je odločitev o sostorilstvu zmotna, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, kar je bilo že pojasnjeno uvodoma. Tudi zagovornikovo sklicevanje na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 355/2009 ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj zagovornik le s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev sodbe ne pojasni, v čem vidi povezavo s trditvijo, da je v izpodbijani sodbi storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Zagovornikovo zatrjevanje, da je izrek sankcije nezakonit, ker je bila obsojenemu M. ob skoraj povsem identično ugotovljenih okoliščinah, pomembnih za odmero kazni, izrečena višja zaporna kazen kot soobsojenemu K., ne pomeni uveljavljanja nezakonitosti izrečene kazni in s tem kršitve določbe 5. točke 372. člena ZKP, ampak nestrinjanje z odmero kazni, kar pa ne predstavlja razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona niso podane, in ker zahtevi uveljavljata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške postopka, ob upoštevanju njunih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.