Jedro

Za toženo stranko velja Kolektivna pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki v četrtem odstavku 28. člena določa, da pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga velja dve leti od dneva vročitve delavcu. Zato bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je prvo opozorilo tožene stranke tožniku utemeljeno, saj od dneva izdaje tega opozorila do dneva redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni preteklo več kot dve leti. ZDR namreč v 1. odstavku 83. člena za primer, ko imajo kolektivne pogodbe dejavnosti daljši rok od enega leta, ta rok podaljša do največ dveh let. Tožniku je v podani redni odpovedi očitano, da je spornega dne zapustil svoje delovno mesto preddelavec-operater in da se je v delovnem času zasebno pogovarjal po telefonu. Tožnik je telefoniral med pavzo. Linije so že delovale, ko je tožnik prenehal s telefoniranjem. Tožnik je sicer kršil pravila hišnega reda, ker je bilo telefoniranje v proizvodnji prepovedano, vendar njegova kršitev ni tako huda, da bi predstavljala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 12. 2. 2014 o popravi sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke zoper sodbo in sklep se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, popravljene s popravnima sklepoma z dne 3. 2. 2014 in 12. 2. 2014, razveljavi v - točkah I/1 in I/2, - prvih odstavkih točk I/3 do I/8, - točki II in - točki IV ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom, popravljeni s popravnima sklepoma z dne 3. 2. 2014 in z dne 12. 2. 2014, je sodišče prve stopnje odločilo: - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2011 je nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka); - pogodba o zaposlitvi se razveže z dnem 29. 10. 2013, tožena stranka pa je dolžna tožniku v osmih dneh izplačati odškodnino v bruto znesku 20.465,10 EUR, obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in dohodnino, tožeči stranki pa izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka); - tožena stranka je dolžna tožnika v osmih dneh za čas od 8. 11. 2011 do 29. 10. 2013 prijaviti v vse oblike socialnega zavarovanja, mu obračunati in izplačati nadomestila plač in sicer v višini 982,43 EUR bruto mesečno za obdobje od 8. 11. 2011 do 30. 11. 2011 ter v višini 1.213,57 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 12. 2011 do 29. 10. 2013 ter po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine neto nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, višji zahtevek za izplačilo neto zneskov v višini 668,10 EUR oz. 825,39 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/3 izreka); - tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2012 tako, da od bruto zneska 810,00 EUR obračuna in plača akontacijo dohodnine in v istem roku izplača tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila, višji zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneska regresa in izplačilo neto zneska regresa v višini 670,00 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/4 izreka); - tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2013 tako, da od bruto zneska 840,00 EUR obračuna in plača akontacijo dohodnine in v istem roku izplača tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila, višji zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneska regresa in izplačilo neto zneska regresa v višini 694,00 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/5 izreka); - tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh izplačati božičnico za leto 2011 tako, da od bruto zneska 200,00 EUR obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine in v istem roku izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2011 do plačila, drugačen zahtevek za izplačilo neto zneska božičnice za leto 2011 v višini 134,00 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/6 izreka); - tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh izplačati božičnico za leto 2012 tako, da od bruto zneska 460,00 EUR obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine in v istem roku izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 do plačila, drugačen zahtevek za izplačilo neto zneska božičnice za leto 2012 v višini 308,00 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/7 izreka); - tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2012 tako, da od bruto zneska 550,00 EUR obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine in v istem roku izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2013 do plačila, drugačen zahtevek za izplačilo neto zneska nagrade v višini 367,00 EUR je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I/8 izreka).

Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka: - dolžna tožečo stranko v 8 dneh pozvati nazaj na delo na delovno mesto „preddelavec - operater“, jo z 8. 11. 2011 prijaviti v vse oblike socialnega obveznega zavarovanja delavcev in ji za čas od 8. 11. 2011 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka II/2 izreka); - v 8 dneh tožeči stranki obračunati nadomestila plač za čas od 8. 11. 2011 do vrnitve nazaj na delo in sicer tako, da od bruto nadomestila plače, ki od 8. 11. 2011 do 30. 11. 2011 znaša 982,43 EUR, od 1. 12. 2011 do vrnitve na delo pa 1.213,57 EUR mesečno odvede prispevke in akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplača neto nadomestila plač, ki za čas od 8. 11. 2011 do 30. 11. 2011 znaša 688,10 EUR mesečno, za čas od 1. 12. 2011 do vrnitve na delo pa 825,39 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka II/3 izreka).

Zaradi umika tožbe v delu, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh izplačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2011 tako, da od bruto zneska 550,00 EUR obračuna in odvede prispevke in akontacijo dohodnine in izplača neto znesek 367,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2012 do plačila, je postopek v tem delu ustavilo (točka III izreka), toženi stranki pa je naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 838,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

S popravnim sklepom z dne 12. 2. 2014 je sodišče prve stopnje popravilo sodbo in sklep v prvem odstavku I/5 točke izreka tako, da je dodalo besedilo, da tožena stranka od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 ni dolžna vplačati prispevkov.

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in zoper popravni sklep z dne 12. 2. 2014. Tožnik se pritožuje zoper točko II izreka sodbe in sklepa (zavrnitev primarnega zahtevka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v točkah I/2 in I/3 izreka tako, da ugodi zavrnjenima zahtevkoma iz 2. in 3. točke primarnega tožbenega zahtevka (točka II izreka) ter toženi stranki naloži, da tožniku povrne pritožbene stroške. V obsežnih pritožbenih navedbah tožnik navaja, da zavrnitev zahtevka iz 2. in 3. točke primarnega tožbenega zahtevka temelji na zmotni uporabi materialnega prava iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR. Takšna odločitev tudi ni pravična, saj se z njo samo delno sanirajo negativne posledice na strani tožnika in se neupravičeno varuje interes tožene stranke. Utemeljitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je dokaj pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do resničnosti navedbe tožene stranke, da tožnik tudi sicer ne spoštuje pravil obnašanja, reda in discipline, še posebej, ker je tožnik ta očitek vztrajno zanikal in dokazoval njegovo neresničnost. Prav tako manjka določno pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in izvedenih dokazov se je sodišče prepričalo, da so odnosi med strankama porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo obstoj tožnikovega interesa za razvezo pogodbe, sklicujoč se le na njegovo izjavo o šikaniranju s strani nadrejenih, čeprav je ves čas navajal in dokazoval, da mu je, zaradi starosti in skoraj izključene možnosti druge zaposlitve ta rešitev v veliko škodo in da je zato kljub občasnemu šikaniranju pripravljen to početje prenašati in nadaljevati delo pri toženi stranki, saj drugega vira preživljanja nima in si ga v danih ekonomskih razmerah ne more zagotoviti. Če dokazni postopek izkazuje, da tožnik dejansko ni storil nobene od očitanih kršitev, potem tožena stranka kot delodajalec ne more imeti utemeljenega razloga za izgubo zaupanja v tožnika kot delavca, niti objektivnega in upravičenega interesa, da z njim ne bi nadaljevala delovnega razmerja. V nadaljevanju se tožnik natančno opredeljuje do utemeljenosti vsake izmed šestih očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da iz izpovedbe direktorja za kadrovske in splošne zadeve A.A. izhaja, da je s tožnikom v celotnem obdobju od leta 2008 komuniciral približno petkrat in da z njim praktično ni imel nobenega kontakta, ni ga tudi šel gledat, kako delo opravlja, kar pomeni, da se tožnik tudi v primeru reintegracije z njim ne bi srečeval. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da opozorilo z dne 29. 10. 2009 ni relevantno, saj Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije v četrtem odstavku 28. člena določa, da pisno opozorilo velja 2 leti od dneva vročitve delavcu. To pomeni, da bi glede na prvi odstavek 83. člena ZDR sodišče moralo upoštevati in se opredeliti tudi do opozorila z dne 29. 10. 2009, saj je bilo izdano v roku dveh let pred izdajo izpodbijane redne odpovedi. Tožena stranka nasprotuje oceni sodišča, da je tožniku mogoče očitati kršitev le zaradi nenošenja varovalne zaščitne halje, ne pa tudi zaradi nenošenja varovalnih čevljev, saj bi tudi te tožnik moral nositi, ker so obvezni del varovalne opreme, na to obveznost pa je bil tožnik večkrat opozorjen. Ni pravilno stališče tožnika, da je predmet presoje zakonitosti izpodbijane redne odpovedi lahko le kršitev z dne 19. 9. 2011. Kršitve, ki jih sodišče ni obravnavalo, ker je bilo tožniku zaradi njih že izdano opozorilo, bi moralo upoštevati pri presoji kršitve z dne 19. 9. 2011, saj je iz njih razvidno, da je tožnik svoje obveznosti kršil ves čas in ga je tožena stranka več kot eno leto na kršitve le opozarjala. Nesprejemljivo je stališče, da očitek pogovora po mobilnem telefonu v privatne namene nima zadostne teže, da bi predstavljal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To stališče je posledica napačne uporabe materialnega prava, saj je sodišče ugotovilo, da je šlo za enkratni dogodek in ne za ponavljajoče se kršitve. Tožnik je praktično ves čas kršil svoje obveznosti in bil zanje sankcioniran z opozorili, ki pa niso zalegla in niso dosegla svojega namena, saj jih tožnik ni upošteval. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri zapustil svoje delovno mesto in se pogovarjal po mobilnem telefonu v proizvodnih prostorih, čeprav je to izrecno prepovedano. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je spuščalo v potrebnost stalne prisotnosti delavca na liniji, poseglo v avtonomno pravico delodajalca, da organizira delovni proces in določa pravila, ki jih morajo delavci spoštovati. Ne drži, da so pri toženi stranki imeli pavzo ob 16.00 uri. Brez vsake podlage je zaključek sodišča, da so lahko operaterji po potrebi sami odredili tehnološko pavzo, saj tehnološka pavza pri toženi stranki ne obstaja, kar je izpovedala priča A.A.. Tožena stranka je od delavcev operaterjev v času delovanja linije zahtevala stalno prisotnost. Napačen je zato zaključek sodišča, da so linije v času odsotnosti operaterjev normalno delovale in je takrat zadostovala prisotnost drugih delavk. Prav tako ne drži, da odsotnost operaterja ne pomeni povečane nevarnosti ali da bi lahko operater delal sam brez prisotnosti delavk in obratno. Odsotnost tožnika z linije in uporaba mobilnega telefona sta izrecno prepovedani in zato predstavljata kršitev obveznosti. Tožena stranka iz previdnosti ugovarja tudi višini nadomestila plače. To za obdobje od 8. 11. 2011 do 30. 11. 2011 ne bi znašalo 982,43 EUR bruto, saj je že prejel 228,63 EUR bruto iz naslova nadomestila plače za 40 ur bolniškega staleža, kar pomeni, da je glede na višino plače 1.138,54 EUR bruto upravičen le do nadomestila 909,91 EUR bruto, v preostalih mesecih pa zato do nadomestila v višini 1.138,54 EUR bruto. Ker je bil tožnik v letu 2013 zaposlen le 10 mesecev, bi mu glede na ZDR-1, ki ga je potrebno uporabiti, pripadal le sorazmerni del regresa za letni dopust. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, saj je pretirana. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo dejstva, da bi tožnik lahko našel zaposlitev in da ni izkazal, da bi si za to prizadeval, prav tako ni upoštevalo, da je zaposlitev pri toženi stranki trajala 13 let. Glede na 114. člen ZDR-1 pa je neutemeljeno upoštevanje njegove starosti.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Kot neutemeljene zavrača njegove pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 2. 2014 iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja v glavnem iste razloge kot v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških, povzete v 4. točki obrazložitve te sodbe in sklepa.

Pritožba tožnika je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep z dne 12. 2. 2014 ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter popravni sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke zoper popravni sklep: Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 12. 2. 2014 pravilno, skladno z določbo 328. člena ZPP, popravilo napako oziroma pomanjkljivost v izreku sodbe v točki I/5 izreka, ker je bilo v tem delu sodbe toženi stranki očitno pomotoma naloženo plačilo prispevkov od tožeči stranki pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2013. Ker pritožba sicer ne vsebuje konkretnih navedb glede nezakonitosti tega sklepa, ampak se pritožbene navedbe nanašajo na vsebino izpodbijane sodbe in sklepa, se pritožbeno sodišče do njih na tem mestu ne opredeljuje, saj za odločitev o pravilnosti izdanega popravnega sklepa niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani popravni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbama tožnika in tožene stranke zoper sodbo in sklep: Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 6. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu preddelavec-operater. Pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je prejel dve pisni opozorili. Prvega opozorila z dne 29. 10. 2009 sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker ni bilo podano znotraj enoletnega roka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (83. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo delno utemeljenost drugega pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011. V zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je presojalo le utemeljenost očitane kršitve z dne 19. 9. 2011, saj so bile preostale kršitve storjene izven objektivnega šestmesečnega roka (šesti odstavek 88. člena ZDR) oz. so bile že predmet predhodnih pisnih opozoril. V zvezi s kršitvijo z dne 19. 9. 2011 je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse formalne zahteve (tožniku je omogočila pravico do zagovora, ki se ga je udeležil, v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedla odpovedne razloge in jih primerno obrazložila; tožnika je opozorila na pravno varstvo ter podala pravočasno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Vendar pa je ugotovilo, da ta odpovedni razlog ni utemeljen, zato je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je posledično razveljavilo. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Tožniku je prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR v višini 18 povprečnih mesečnih plač in delno ugodilo reparacijskemu zahtevku. Odločilo pa je tudi o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov (regres za letni dopust, božičnica, nagrada na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2012).

V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče poudarja, da oblikovanje tožbenega zahtevka za reintegracijo, sodno razvezo in reparacijo na način, kakršen je v predmetnem sporu, ni skladen z določbo 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je namreč obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug (podredni) zahtevek že vsebovan v prvem (primarnem) zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu zahtevane reintegracije oz. odškodnine zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (tj. od dneva odločitve sodišča prve stopnje do poziva tožnika nazaj na delo) reparacije. Sodišče prve stopnje je za obdobje od 8. 11. 2011 do 29. 10. 2013 ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na prijavo v zavarovanja ter obračun in izplačilo nadomestila plače (točka I/3 izreka sodbe), obenem pa zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun nadomestila plač od 8. 11. 2011 do vrnitve na delo, kar pomeni, da je bil zavrnjen isti tožbeni zahtevek oziroma del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče v točki I/3 izreka sodbe ugodilo, kar je napačno. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Ugodilni del sodbe v točki I/2 do 8 je v nasprotju z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod točko II izreka. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in deloma pritožbi tožene stranke ugodilo. Ker zaradi narave kršitve pritožbeno sodišče te ne more samo odpraviti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo in sklep v tem delu razveljaviti.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in vsaj preuranjeno odločilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, na kar pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja. ZDR v 1. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.), ki v četrtem odstavku 28. člena določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje preveriti tudi, ali je prvo opozorilo tožene stranke tožniku z dne 29. 10. 2009 utemeljeno, saj od dneva izdaje tega opozorila (še manj pa tudi od dneva vročitve opozorila tožniku) do dneva redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni preteklo več kot dve leti. ZDR namreč za primer, ko imajo kolektivne pogodbe dejavnosti daljši rok od enega leta, ta rok podaljša do največ dveh let. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita, da bi moralo pri presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, storjene 19. 9. 2011, upoštevati, da je kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ponavljal. Stališče tožene stranke je materialnopravno zmotno. Sodišče je po vsebini dolžno presojati le tiste delavčeve kršitve, za katere ugotovi, da je delodajalec za njihovo ugotovitev izpolnil vse formalne obveznosti, ki mu jih nalaga zakon, predvsem, da je odpoved delavcu podal znotraj subjektivnega 60-dnevnega in znotraj objektivnega šestmesečnega roka. V primeru, da ugotovi, kot je bilo to v tem sporu, da so formalne zahteve (zaradi poteka zastaralnega roka) izpolnjene zgolj glede ene od očitanih kršitev, vsebinsko presoja zgolj to. Pri presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato ne sme upoštevati očitanih kršitev, ki ne izpolnjujejo navedenih zakonskih pogojev. Kršitve iz opozorila se ne upoštevajo kot odpovedni razlog, saj iste kršitve ni mogoče upoštevati dvakrat in sicer enkrat v opozorilu pred odpovedjo in enkrat v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožniku je očitano, da je dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri zapustil svoje delovno mesto in se v delovnem času zasebno pogovarjal po telefonu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da so imeli pri toženi stranki ob 16.00 uri pavzo, da so linije ob odsotnosti preddelavcev-operaterjev lahko normalno delovale, da je tožnik telefoniral med pavzo in da so linije že delovale, ko je tožnik prenehal s telefoniranjem. Pri tem je upoštevalo, kar med strankama ni bilo sporno, da je bilo telefoniranje v proizvodnji prepovedano in da je tožnik s tem kršil pravila hišnega reda. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnikova kršitev ni tako huda, da bi sama zase predstavljala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je pomembno predvsem to, da je tožnik telefoniral med pavzo, ki je bila po običajih ob 16.00 uri, kar so izpovedale priče. Telefoniranje zato ni vplivalo na opravljanje njegovega dela, pri čemer je bila prepoved telefoniranja namenjena predvsem temu, da telefoniranje ne bi oviralo zbranosti delavcev pri delu. Tudi dejstvo, da je s telefonskim klicem zaključil, ko so delavke linijo že zagnale in že začele delati, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Priče so namreč izpovedale, da prisotnost preddelavcev-operaterjev ni bila nujna in zaradi njihove odsotnosti ni mogla nastati škoda, saj so se linije v primeru kakršnekoli okvare ustavile, večkrat pa se je tudi zgodilo, da so ti delavci morali linijo zapustiti, npr. če so šli naročit kakšno robo ali kaj podobnega.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega utemeljenosti opozorila z dne 29. 10. 2009 ni ugotavljalo, je preuranjeno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 3. 10. 2011 nezakonita in jo je razveljavilo (točka I/1 izreka).

Tožnik se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrne njegov tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, pogodbo o zaposlitvi sodno razveže in prisodi odškodnino po 118. členu ZDR. Tožnik utemeljeno opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu (točka 19 obrazložitve prvostopenjske odločbe) skopa in da iz nje ni razvidno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo okoliščine, zaradi katerih se je odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Kljub razveljavitvi sodbe in sklepa v izpodbijanem delu pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovih denarnih zahtevkih pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: Toženec glede nadomestila plače navaja enako kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da je tožnikova plača znašala 1.138,54 EUR bruto in ne 1.213,57 EUR bruto ter da je za november 2011 že prejel delno plačilo v višini 228,63 EUR bruto. Ker pa niti Socialni sporazum za leto 2012 (B18) in za leto 2013 (A35) niti drugi predloženi listinski dokazi tožene stranke ne potrjujejo njegovih navedb, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam tožnika o višini nadomestila, kar je tožnik tudi izkazal s predloženim specificiranim izračunom (l. št. 26, A24 do A29).

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo celotni vtoževani regres za leto 2013. Zmotno je materialnopravno stališče tožene stranke, da mu pripada le sorazmerni del regresa, saj je potrebno upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki je začel veljati 12. 4. 2013. Tožnik je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 v času veljavnosti ZDR (161. člen ZDR), zato mu pripada pravica do celotnega regresa za letni dopust za leto 2013 (131. člen ZDR)(1) .

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča o prisojeni odškodnini zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, se do pritožbenih navedb tožene stranke v tem delu ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo v novem sojenju, če bo potrebno, odločati, ali bo ugodilo tožnikovemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo ali pa bo njegovo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in mu prisodilo odškodnino.

V posledici razveljavitve izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe in sklepa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (točka IV izreka).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka tega in sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper popravni sklep z dne 12. 2. 2014 in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika pozvati, da primarni in podredni tožbeni zahtevek poda skladno s 182. členom ZPP, kot navedeno v točki 11 obrazložitve te sodbe in sklepa, in nato o njem odločiti ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega. Pri odločanju zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 29. 10. 2009 utemeljeno. V primeru, če bo odločalo o utemeljenosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi naj upošteva navedbe obeh strank in ponovno na podlagi ugotovljenih okoliščin ugotovi ali je razveza pogodbe o zaposlitvi utemeljena, pri določitvi višine odškodnine pa naj upošteva sodno prakso v primerljivih primerih. Ponovno bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o tožbenih zahtevkih za izplačilo regresa za letni dopust, božičnice in nagrade na osnovi ustvarjenega dobička ter o stroških pravdnega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP), pri tem pa upoštevati stališča pritožbenega sodišča, kot izhajajo iz tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

(1) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 530/2014 z dne 6. 11. 2014.