Jedro

Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov, tako tistih, ki so bila podržavljena, kot tistih, ki so bila dana kot nadomestna zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 498/99-8 z dne 24.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.11.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote K. z dne 2.10.1998. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan z dnem pravnomočnosti te odločbe izročiti v last upravičencema pok. A.Š. in J.Š., vsakemu solastninski delež do 3293/9621-tin na zemljišču parc. št. 837/1 in parc. št. 839/1, obe vl. št. 70 k.o. Ž. (1. točka izreka); da je M. KŽK Kmetijstvo K. d.o.o. (sedaj tožeča stranka) z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžan izročiti solastninska deleža na zemljišču navedenem v 1. točki izreka te odločbe, v posest J. in V.Š. (2. točka izreka); da s solastninskim deležem do 3293/9621-tin na parc. št. 837/1 in 839/1 k.o. Ž., upravičenca A.Š., od pravnomočnosti te odločbe do pravnomočne odločitve sodišča v zapuščinskem postopku, začasno upravlja skrbnik za posebne primere V.Š. (3. točka izreka); da vrednost solastninskih deležev navedenih v 1. točki izreka te odločbe znaša 5.242,72 DEM v tolarski protivrednosti, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije (4. točka izreka); da vknjižbo solastninske pravice v korist upravičencev na parcelah, navedenih v 1. točki izreka te odločbe, izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe Okrajno sodišče v Kranju (5. točka izreka); da stroškov postopka ni bilo oziroma niso bili zaznamovani (6. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta bili zemljišči, ki sta predmet denacionalizacijskega zahtevka podržavljeni z arondacijsko odločbo z dne 12.3.1964 in z dopolnilno arondacijsko odločbo z dne 26.2.1995 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59, 53/62, v nadaljevanju TZIKZ). Prejšnja lastnika sta v zameno za podržavljeni zemljišči parc. št. 837/1 k.o. Ž. (travnik 5. razreda v izmeri 7679 m2) in parc. št. 839/1 k.o. Ž. (gozd 3. razreda, v izmeri 1942 m2), kot odškodnino dobila nadomestno zemljišče parc. št. 2768/2 k.o. Ž. (gozd 3. razreda v izmeri 4758 m2). Po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) so upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZIKZ pod pogojem, da za podržavljeno zemljišče niso dobili ustreznega nadomestnega zemljišča. Kaj se šteje za ustrezno nadomestno zemljišče ZDen ne določa in tudi ne odkazuje na upoštevanje ocene ustreznosti oziroma vrednosti v času podržavljenja. Prvostopni upravni organ je pravilno izračunal vrednost podržavljenega in nadomestnega zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju odlok) in ugotovil, da vrednost nadomestnega zemljišča dosega 31,55 % vrednosti podržavljenega premoženja. Zaradi navedenega sta prejšnja lastnika upravičenca do vrnitve 68,45 % podržavljenega premoženja. Ugovor tožeče stranke, da bi se moralo pri določanju vrednosti podržavljenega in nadomestnega zemljišča upoštevati cenitve ob podržavljenju nima podlage v zakonu. Po sedanjih kriterijih se lesna masa ne vrednoti ločeno od zemljišča, kot se je vrednotila v času podržavljenja, pač pa se gozd kot celota vrednoti po odloku glede na katastrski razred, katastrski okraj in katastrsko kulturo. O obliki denacionalizacije so se stranke v obravnavanem postopku sporazumele, da se vrne kot solastninski delež na podržavljenih zemljiščih. Ugotovljeno je tudi bilo, da se površina in namembnost zemljišč od podržavljenja do dneva odločanja ni spremenila, kar pomeni, da eventuelne druge okoliščine na oceno ustreznosti ne bi imele vpliva, v tej smeri pa v postopku stranke tudi niso imele utemeljenih ugovorov in zahtevkov.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponovi tožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni pravnega temelja za vrnitev podržavljenega premoženja, ker bivša lastnika po 29. točki 3. člena ZDen nista upravičenca v denacionalizacijskem postopku. V arondacijskem postopku sta za podržavljeno premoženje prejela primerno nadomestno zemljišče. Sodišče prve stopnje napačno interpretira pojem "primerno nadomestno zemljišče". Po njenem prepričanju je to lahko zemljišče, ki je v naravi gospodarsko enakovredno za izkoriščanje in pridobitev dohodka. Če so parcele v naravi približno enakovredne, je bil lastnik primerno odškodovan za podržavljeno zemljišče. Kriterij ustreznosti zemljišča se lahko ugotovi le na podlagi ugotovitve, kakšno zemljišče je dejansko bilo podržavljeno in koliko je bilo tedaj vredno. Po njenem mnenju je zakonita le ena razlaga primernosti zemljišča, to je primerna vrednost v naravi. ZDen je imel namen popraviti krivice. V tem primeru prihaja denacionalizacija v svoje nasprotje in po nepotrebnem povzroča nove krivice s tem, ko bivšim lastnikom vrača več, kot so imeli. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči, da se denacionalizacijski zahtevek zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so skladni s podatki upravnih spisov in določbami ZDen, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da so bile določbe materialnega prava pravilno uporabljene. Res je, kot navaja tožeča stranka, da denacionalizacija pomeni popravo krivic, ampak le v postopku in na način, kot ga ureja ZDen. ZDen v določbi 29. točke 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč in gozdov, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je tožeča stranka upravičena do denacionalizacije, pravilno oprlo na navedeno določbo ZDen. Pravilno je tudi njegovo stališče, da je potrebno za ugotovitev vrednosti podržavljenega in vrednosti nadomestnega zemljišča uporabiti navedeni odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi odloka. Odlok je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov, tako tistih, ki so bila podržavljena, kot tistih, ki so bila dana kot nadomestna zemljišča. Z ZDen predpisana metodologija za izračun kmetijskega podržavljenega in nadomestnega zemljišča je bila, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov in listin upravnih spisov, uporabljena tudi v obravnavanem primeru. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.