Jedro

Po mnenju sodišča pripada odvetniku nagrada od trenutka sklenitve pooblastilnega razmerja dalje in ne od prejema odločbe o določitvi za izvajalca brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se odvetnici A.A. - sedaj tožnici priglašeni stroški za izvedbo brezplačne pravne pomoči v celoti zavrnejo. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila prosilki z odločbo št. Bpp 397/2011 z dne 21. 10. 2011 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi razveze zakonske zveze in je bila izvedba brezplačne pravne pomoči zaupana tožnici. Le-ta je dne 29. 8. 2012 vrnila napotnico in priglasila nagrado in izdatke, pri čemer napotnica s strani upravičenke do brezplačne pravne pomoči ni bila podpisana. Tožnica je k vrnjeni napotnici priložila dopis, v katerem je navedla, da se prosilka na njene pozive ni odzivala. Prosilko je dvakrat pozvala na posvet, z navadno in s priporočeno pošto. Tožnica je na napotnici priglasila nagrado za postopek v višini 89,70 EUR in materialne izdatke v višini 17,90 EUR (20 % nagrade). Organ je na podlagi uradnih poizvedb ugotovil, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v pravdnem postopku IV P 7/2012 zaradi sporazumne razveze zakonske zveze dne 12. 7. 2012 izdalo sodbo. Na podlagi navedenega organ zaključuje, da tožnica do nagrade za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT ni upravičena, saj se prosilka pri tožnici ni zglasila in tako se tožnica z zadevo ni mogla seznaniti. Posledično po prepričanju organa tožnica tudi ni upravičena do povrnitve materialnih izdatkov v pavšalni višini 20 % od vrednosti nagrade po tarifni št. 6002 ZOdvT, izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v polni višini po tarifni št. 6001 ZOdvT pa tožnica ni priglasila. Glede na navedeno je bilo treba priglašene stroške tožnice v celoti zavrniti.

Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), kar pomeni, da je zmotno uporabila materialno pravo; poleg tega je pri svoji odločitvi tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj prihaja do razhajanj med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ter odločbo in sklepom (s katero je bila izvedba BPP zaupana B., ki je bil s sklepom z dne 21. 12. 2011 razrešen, izvedba BPP pa zaupana tožnici). Iz odločbe Bpp 397/2011 z dne 21. 10. 2011 namreč jasno izhaja, da je bila tožnici zaupana izvedba BPP tako za razvezo kot tudi za dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov ter v obliki oprostitve stroškov postopka in ne zgolj za razvezo zakonske zveze, kot izhaja iz obrazložitve napadenega sklepa. Nadalje je tožena stranka nepravilno uporabila ZOdvT, ko je v 3. točki obrazložitve napadenega sklepa obrazložila, da tožnica do nagrade po tarifni št. 3100 ZOdvT ni upravičena iz razloga, ker se prosilka pri tožnici kljub večkratnim pozivom ni oglasila, zaradi česar se tožnica z zadevo ni mogla seznaniti. Tožena stranka je napačno interpretirala obrazložitev 12. oziroma 36. člena ZOdvT, iz katere izhaja, da nagrada za postopek po tarifni št. 3100 nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila povezana z zadevo. Nadalje je pojasnjeno, da nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Tožnica je tako s sprejetjem sklepa opr. št. Bpp 397/2011 z dne 21. 12. 2011, katerega je prejela dne 28. 12. 2011, prejela pooblastilo za vložitev tožbe, poleg tega je bila v osnovni odločbi Bpp, ki jo je tožnica prejela skupaj s citiranim sklepom, zadeva obširno obrazložena, zaradi česar sta bila na prosilko tudi naslovljena dva dopisa, iz katerih je razvidno, da je bila prosilka obveščena o tem, katere listine naj prinese s seboj. S takšnim postopanjem tožnice je bila nedvomno opravljena priprava, izdelava pisnega gradiva oziroma je bilo opravljeno neko drugo ustrezno opravilo, povezano z zadevo, zaradi česar ji pripada nagrada za postopek po tarifni št. 3100 ter pripadajoči materialni stroški v skupni višini 107,64 EUR in opisano postopanje tožene stranke nedvomno predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Kolikor je tožena stranka ocenila, da tožnici nagrada za postopek po tarifni št. 3100 ter pripadajoči materialni stroški ne pripadajo, bi ji morala nedvomno priznati nagrado po drugi ustrezni tarifni številki, saj so bila določena dejanja (sestava dveh dopisov), vključno s proučitvijo zadeve nedvomno opravljena in na podlagi teorije realizacije tožnici za opravljeno delo pripada neko plačilo. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov odpravi sklep tožene stranke, s katerim so se ji v celoti zavrnili priglašeni stroški za izvedbo brezplačne pravne pomoči in odloči, da je tožena stranka dolžna izdati ustrezen sklep, s katerim ji bo priznana nagrada in izdatki v skupni višini 107,64 EUR. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje sodišča uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je le-ta v celoti zavrnila stroške, ki jih je tožnica priglasila za izvedbo brezplačne pravne pomoči. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica prosilki z odločbo št. Bpp 397/2011 z dne 21. 10. 2011 določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči. Prosilki je poslala dva dopisa, na katera prosilka ni reagirala. Sporno pa je ali tožnici pripada povračilo v izpolnjeni napotnici priglašenih stroškov. Tožena stranka je zavzela stališče, da tožnici povračilo priglašenih stroškov ne pripada, ker se prosilka pri tožnici ni zglasila in se zato tožnica z zadevo ni mogla seznaniti.

Iz odločbe št. Bpp 397/2011 z dne 21. 12. 2011 izhaja, da je bila tožnica upravičenki dodeljena za izvedbo brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi razveze zakonske zveze, kot tudi za dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov ter v obliki oprostitve stroškov postopka. Ker mora biti odmera nagrade v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da mora ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljeno v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, je po mnenju sodišča stališče, kot ga je zavzela tožena stranka, da tožnici vračilo stroškov za izvedbo BPP ne pripada, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilno. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da tožnica za upravičenko ni opravila nobene od storitev, opredeljenih v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Ker torej tožnica za upravičenko ni opravila nobene storitve, za katere je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč, tudi po mnenju sodišča ni upravičena do povrnitve stroškov oziroma do priglašene nagrade.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožbena navedba, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla, da je bila tožnica upravičenki poleg tega, da ji je bila dodeljena za razvezo zakonske zveze, dodeljena tudi za dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo ter določitve preživnine in stikov ter v obliki oprostitve stroškov postopka, je neutemeljena, ker ta okoliščina na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na obrazložitev 12. oziroma 36. člena Zakona o odvetniški tarifi, da nagrada nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe, glede na to, da na podlagi spisovnih podatkov do sklenitve pooblastilnega razmerja med tožnico in upravičenko ni prišlo. Po mnenju sodišča namreč nagrada odvetniku pripada od trenutka sklenitve pooblastilnega razmerja dalje in ne od prejema odločbe o določitvi za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Tudi tožbena navedba, da tožnici za opravljeno delo pripada neko plačilo, je neutemeljena. Da bi tožnici pripadalo neko plačilo, bi morala nastale stroške pravilno priglasiti. Tožena stranka je namreč pri odločanju vezana na postavljeni zahtevek.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnica smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je tožbo zavrnilo na seji senata, ker je ocenilo, da predlagana dejstva in dokazi ne bi vplivali na drugačno odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.