Jedro

Z izpodbojnim zahtevkom upnik uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist pa lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil (toženci). Dolžnik bi se lahko pridružil tožencem kot stranski intervenient.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo je, da je izročilna pogodba s 26. 6. 2001 proti tožnici brez učinka do zneska 1.358.933,45 SIT in zneska 9.740 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2000 do plačila in da so toženka in toženca dolžni dovoliti izvršbo na nepremičnine, vpisane pri vl. št. 64 in 98, oboje k.o. ..., in sicer prva toženka do 1/8, drugi toženec do ¼ in tretji toženec do 1/8. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je izročilna pogodba s 26. 6. 2001 proti tožnici brez učinka za znesek zakonskih zamudnih obresti od 679.027 SIT, ki tečejo od 2. 10. 1995 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in delno pritožbi tožene stranke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je izročilna pogodba s 26. 6. 2001 proti tožnici brez učinka do 5.722.793,82 SIT.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo so prva toženka, drugi in tretji tožnik vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je vrednost spornega predmeta opredelila na 1.900.000 SIT in o zahtevku je odločalo okrajno sodišče. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in odločilo, da izročilna pogodba nima učinka do 5.722.793,82 SIT. O sporu bi moralo odločati okrožno in ne okrajno sodišče. Pritožbeno sodišče ni smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje tako, da je razsojalo o zahtevku 5.722.793,82 SIT. Višje sodišče ni dalo strankam možnosti, da se izjasnijo. M. V. ni bil stranka postopka in ni imel možnosti predlagati dokazov o plačilih tožnici, gre za nujnega sospornika. Izrek sodbe je nerazumljiv, sodišče bi moralo odločiti o obveznostih tožencev, ki so jih prevzeli.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek se v primeru izpodbojne tožbe, s katero upnik izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ne nanaša na denarni znesek. V takem primeru je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi – v konkretnem primeru je to 7.928,56 EUR (prej 1.900.000 SIT). Vrednost, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi se vzame tudi za ugotovitev stvarne pristojnosti. Ker so bila do uveljavitve novele ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT), ne gre za primer, ko bi okrajno sodišče odločilo o zahtevku, za katerega bi bilo stvarno pristojno okrožno sodišče. V zadevi je odločalo stvarno pristojno Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah. Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta in določitev stvarne pristojnosti ni bistven znesek obresti (kot ga je pravilno izračunalo sodišče druge stopnje) niti znesek glavnice, pač pa navedba vrednosti v tožbi. Tožena stranka bi lahko tako navedeni vrednosti spornega predmeta ugovarjala do začetka obravnavanja glavne stvari(1).

7. Materialno pravo določa, zoper koga se vloži izpodbojna tožba - zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje(283. čl. ZOR). Z izpodbojnim zahtevkom upnik (tožeča stranka) uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem(2). To korist pa lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil (toženci). Dolžnik bi se lahko pridružil tožencem kot stranski intervenient. 8. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Napačno je sklepanje tožencev, da bi moralo sodišče odločiti tudi o obveznostih tožencev, ki so jih prevzeli z izročilno pogodbo. Sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen ZPP) odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Brez postavljenega zahtevka sodišče o pravicah strank ne sme odločati. Izjeme so spori o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami (glej 408. člen ZPP), vendar tu ne gre za takšno izjemo. Tožene stranke bodo morale svoje zahtevke v zvezi z obveznostmi iz izročilne pogodbe urediti s pogodbenikom (M. V.).

9. Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: M. V. je bil po sodbi Temeljnega sodišča v Celju, enote v Slovenskih Konjicah, P 332/93 s 30. 11. 1994 dolžan plačati tožnici 679.027 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 1993 in stroške postopka 49.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 1994 dalje; Na podlagi tega izvršilnega naslova je pred sodiščem prve stopnje teklo več postopkov izvršbe (I 309/94, I 97/380, In 98/1082, I 1999/247, In 02/2006); do določenega zneska je bila uspešna le izvršba na dolžnikovo pokojnino; izvršba In 02/2006 na dolžnikov solastniški delež do ½ na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 64 in 98 k.o. ..., je bila brezuspešna in sodišče je predlog za izvršbo zavrglo, ker je dolžnik svoje nepremičnine odtujil; Iz sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici In 16/99 z 10. 11. 2003 izhaja, da je sodišče izvršbo delno ustavilo in razdelilo kupnino, neporavnana pa je ostala celotna glavnica 679.027 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 1993 ter znesek 879,45 SIT (kar je del zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000 SIT); tožnica (upnica) je imela terjatev do izročevalca M. V. (dolžnika) v višini zneskov 679.027 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 1993 dalje, 879,45 SIT in 9.740 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2000 (izvršilni stroški po sklepu I 1999/247); toženci so 26. 6. 2001 z M. V. sklenili izročilno pogodbo, s katero je slednji tožencem izročil svoj solastniški delež do 1/2 na nepremičninah vl. št. 64 in 98, k.o. ..., sam pa si je izgovoril realno oskrbo s hrano in pravico do dosmrtnega stanovanja v hiši; s sklenitvijo izročilne pogodbe je dolžnik oškodoval tožnico, saj so bili izvršilni postopki ustavljeni in tožnica ni bila poplačana; prva toženka je dolžnikova hči, drugi toženec je dolžnikov zet, tretji toženec pa dolžnikov sin; z dolžnikom živijo vsi v isti hiši; toženci so vedeli, da dolžnik ne bo uspel poravnati svojega dolga samo s pokojnino.

10. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je glede na zgoraj ugotovljena dejstva odločitev sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilna. Podan ni niti uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Zobec J. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, s. 234. Op. št. (2): Primerjaj Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), s. 267.