Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dedič delavca je legitimiran za vložitev tožbe, s katero zahteva plačilo terjatev iz delovnega razmerja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.291,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 11. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 919,13 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s stroški pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, saj tožeča stranka ne more biti pravdna stranka v konkretni pravdi. Pokojni brat tožnika A.O. nikoli ni vložil tožbe zoper toženo stranko iz naslova plačila odpravnine, kar pa se je odločil uveljavljati tožnik v konkretnem postopku. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko po smrti brata A.O., ki bi sicer lahko pred sodiščem uveljavljal terjatev zaradi eventualno premalo izplačane odpravnine. Tožnik bi lahko stopil v pravdo na strani tožeče stranke, v kolikor bi njegov pokojni brat A.O. postopek pri toženi stranki začel z vložitvijo tožbe. Brat tožnika A.O. je umrl 18. 8. 2007, tožbo pa je vložil njegov zakoniti dedič F.O. dne 15. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je samostojno vložil predmetno tožbo iz naslova terjatev iz delovnega razmerja že po smrti brata A.O.. Tožba iz naslova terjatev iz delovnega razmerja ne morejo po smrti delavca samostojno vložiti njegovi dediči. Gre namreč za terjatev, katere med živimi ni mogoče prenašati oziroma z njo razpolagati, neprenosljivost pa pomeni, da tudi ob smrti zapustnika, predmetna terjatev ni prešla na tožnika kot dediča. Dedič namreč lahko le prevzame postopek, ki ga pred smrtjo je že sprožil delavec. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in je napačno uporabilo materialno pravo. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je že odločalo v primerih, ko so dediči zapustnika vlagali tožbe, zaradi eventuelnega obstoja terjatev zapustnika iz delovnega razmerja in razsodilo, da dediči delavca ne morejo po smrti delavca vložiti tožbe (VDSS opr. št. Pdp 29/2007). Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije bi moralo sodišče tožbo tožnika zavreči. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravila pravdnega postopka, saj je predmetni postopek vodilo pristransko in je dne 15. 6. 2011, ko so se iztekli vsi pogoji za izvedbo prvega naroka (poravnalni narok je bil neuspešen), naroka ni hotelo opraviti, kljub temu, da je tožena stranka to izrecno zahtevala in bi v tem primeru tožeča stranka bila prekludirana s predložitvijo dokaza – sklep o dedovanju po pokojnem A.O.. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker tožeča stranka ne more biti pravdna stranka v sporu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ugovor aktivne legitimacije, ki ga je uveljavljala tožena stranka ni utemeljen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta stranki v sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja praviloma delavec in delodajalec, ki sta v delovnem razmerju, da pa je stranka lahko tudi druga oseba, če ji procesno ali materialno delovno pravo daje tak položaj. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) v 5. členu (točka b) določa, da je tudi pravnim naslednikom delavcev in delodajalcev priznan položaj strank v sporu o pravicah, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/70). Na podlagi določbe 5. člena (točke b) ZDSS-1 torej lahko dediči delavca začnejo spor pred delovnim in socialnim sodiščem, zato sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je samostojno vložil predmetno tožbo iz naslova terjatev iz delovnega razmerja že po smrti brata A.O.. Tožnik je s sklepi o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah (priloga A11, A16 in A17) izkazal, da je dedič pokojnega A.O.. Pritožbeno sodišče je seznanjeno tudi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 29/2007, vendar je v sporni zadevi šlo za drugačno dejansko stanje, kot v tem individualnem delovnem sporu, zato je tudi odločitev pritožbenega sodišča drugačna.
Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek pristransko, ker po neuspešno opravljenem poravnalnem naroku ni opravilo prvega naroka, kljub zahtevi tožene stranke ter bi v tem primeru bila tožeča stranka prekludirana s predložitvijo dodatnega sklepa o dedovanju po pokojnem A.O.. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je s tem bistveno kršilo pravila pravdnega postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj 115. člen ZPP določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Postopkovna pravila torej omogočajo pravdnima strankama, da določata meje pravdnega postopka ter razpolagata s tožbenimi zahtevki; sodišču pa nalagajo, da izpelje ustrezni postopek in razsodi. Da je sodišče tisto, ki vodi postopek (in ne pravdni stranki), izhaja iz določil, da mora sodnik oziroma predsednik senata pripraviti glavno obravnavo (269. člen in naslednji členi ZPP), razpisati narok za glavno obravnavo (prvi odstavek 280. člena ZPP) in jo voditi (298. člen ZPP). Po 115. členu ZPP torej lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov in če so zato drugi upravičeni razlogi in v konkretnem sporu je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s 115. členom ZPP.
Zaradi navedenega je pritožba neutemeljena in jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).