Jedro

Za prenos lastninske pravice na premičninah ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajna pogodba). Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ, prej prvi odstavek 34. člena ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izročiti tožniku gostinsko opremo; da je prva toženka dolžna plačati tožniku uporabnino v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.172,93 EUR od 5. 10. 2008 in od zneska 4.172,93 EUR od vložitve tožbe do plačila, vse v roku 15 dni: da je drugi toženec dolžan plačati tožniku uporabnino v višini 3.546,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan izročiti tožniku gostinsko opremo; da sta toženca dolžna tožniku plačati 30.681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni; da je prva toženka dolžna plačati tožniku uporabnino v višini 8.345,85 EUR, z zakonskimi zamudni obrestmi kot zgoraj; da je dolžan drugi toženec plačati tožniku uporabnino v višini 3.546,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot zgoraj, v roku 15 dni (III. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan vsakemu od tožencev povrniti 2.106,81 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (zoper odločitve v II. do V. točki izreka)(1) se tožnik pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da drugi toženec s sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku In 67/2001, ni pridobil tudi lastninske pravice na premičninah. Ni pa pojasnilo, zakaj ni ugotovilo, da je drugi toženec v posesti stvari (čeprav ni njihov lastnik) in to nedobroverni posestnik, kot je to razvidno iz listine v spisu In 67/2001, list. št. 269, ko je spraševal sodišče glede statusa premičnin. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je na vtoževanih stvareh pridobil lastninsko pravico. A. G. je izpovedala, da je tožniku ob sklepanju kupoprodajne pogodbe izročila originalne listine, ki jih je dobila od dobavitelja opreme, kot tudi primopredajni zapisnik z dne 30. 6. 1999. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da se šteje izročitev premične stvari z opravljeno tudi za izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s stvarjo. Sodišče je tako napačno zaključilo, da tožnik z listinami ni izkazal pridobitve lastninske pravice. Svoje pravice je tožnik tudi uveljavljal, če bi sodišče vpogledalo listino pod A15 – sklep VSL I Ip 2500/2007, bi to lahko ugotovilo. Zato je nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da upniki niso bili nikoli obveščeni, da dolžnica ni lastnica opreme. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bili tako kupna kot zakupna pogodba navidezni pogodbi. Pri navidezni pogodbi stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz predstavlja pisni zapis, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. Namen kupoprodajne pogodbe je bil, da tožnik pridobi lastninsko pravico na stvareh, namen zakupne pogodbe pa, da se A. G. omogoči uporaba stvari proti odmeni. Dopustni so tudi dogovori zakupojemalcev o naknadnem odkupu stvari od zakupodajalca, pri čemer v konkretnem primeru ni šlo za posojilno pogodbo ali kakršnokoli pomoč tožnika A. G. Sodišče tudi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ki je ugotavljal, katere stvari iz tožbenega popisa obstajajo, ostalo pa sta toženca (bodisi eden bodisi drugi) očitno odtujila, niti ni upoštevalo, da je tudi prva toženka nedobroverna posestnica stvari. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so v nasprotju z izpovedbami strank in prič, kot tudi z listinami v spisu.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da je lastnik gostinske opreme kot jo vtožuje (na treh straneh tožbenega zahtevka) in sicer na podlagi kupne pogodbe z dne 27. 12. 2002, sklenjene s prvotno lastnico te opreme A. G. (priloga A11), ki ji jo je nato z zakupno pogodbo z dne 30. 12. 2002 oddal v zakup (priloga A2). Oprema naj bi bila v posesti tožencev, brez pravne podlage, zato zahteva njeno vrnitev (prvi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Od obeh uveljavlja tudi plačilo uporabnine (190., 198. člen Obligacijskega zakonika – OZ), s podrednim tožbenim zahtevkom pa tudi plačilo odškodnine (131. člen OZ). Toženca vsak zase zatrjujeta, da sta lastnika opreme (o tem med njima teče sodni postopek); da to nedvomno ni tožnik, ki opreme tudi ni nikoli prevzel v posest; da sta obe pogodbi navidezni pogodbi, sklenjeni le zaradi oškodovanja upnikov (A. G.).

6. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati, da je lastnik vtoževane gostinske opreme in je v posledici zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo tudi dejansko stanje, zagrešilo pa tudi ni očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima dovolj razlogov, da jo je mogoče preizkusiti, v njej pa tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Za prenos lastninske pravice na premičninah ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajna pogodba). Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ, prej prvi odstavek 34. člena ZTLR). Izročitev premičnin je realno dejanje, ki je zaznavno za tretje osebe in tako zagotavlja publiciteto stvarnopravnih razmerij na premičninskem področju, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Res je v zvezi s tem citiralo določbe SPZ, ki je stopil v veljavo šele z dnem 1. 1. 2003, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj so bile določbe ZTLR glede tega vprašanja v bistvenem enake.

8. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni prišlo do prenosa lastninske pravice z dejansko izročitvijo (prvi odstavek 34. člena ZTLR, sedaj prvi odstavek 60. člena SPZ). Sklicuje se na določbo drugega odstavka 34. člena ZTLR (sedaj drugi odstavek 60. člena SPZ), da se izročitev premičnine šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino. Pri tem pa spregleda, da gre za določbo, ki praviloma ureja primere, ko prenosnik, ki ni posestnik stvari (če mu je bila stvar na primer ukradena), ne more opraviti izročitve. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Pritožba spregleda tudi, da je bilo v kupni pogodbi z dne 27. 12. 2002 dogovorjeno, da kupec prevzame stvari v posest s prevzemnim zapisnikom (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje – 14. točka sodbe, 3. člen kupne pogodbe). Tako tožnik kot A. G. pa sta izpovedala, da prevzemni zapisnik ni bil nikoli sestavljen (list. št. 111). Tako tudi ni prišlo do simbolične izročitve stvari z izročitvijo listine, ki bi tožniku omogočala razpolaganje s tako izročenimi stvarmi.

9. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik tudi ni podal trditvene podlage o tem, da sta se stranki pogodbe morebiti dogovorili, da gostinska oprema kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (četrti odstavek 34. člena ZTLR, sedaj druga alineja tretjega odstavka 60. člena SPZ) ali, kar dodaja pritožbeno sodišče, da bi šlo za prenos lastninske pravice v zavarovanje(2), niti kaj takšnega iz pogodb(e) ne izhaja.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je na vtoževanih premičninah pridobil lastninsko pravico, je tako pravilen. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek(3). Glede na razlog zavrnitve se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali imata toženca opremo v posesti, ali je bil del opreme odtujen in kdo jo je odtujil, niti z vprašanjem, ali se je tožnik štel za lastnika ali ne in kako je s tem v zvezi postopal v izvršilnih postopkih vodenih zoper dolžnico A. G., zato so pritožbene navedbe v tem obsegu pravno nepomembne. Ker je sodišče prve stopnje tožbena zahtevka že na podlagi povedanega pravilno in zakonito zavrnilo, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami, predvsem v zvezi z navideznostjo pogodb, ni ukvarjalo in na pritožbene navedbe v tem obsegu ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V I. točki izreka je sodišče s sklepom spremembo tožbe dovolilo, v VI. točki izreka pa s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Op. št. (2): Kar sedaj ureja SPZ v 201. do 206. členu; prej pa je takšen prenos dopuščala sodna praksa in teorija.

Op. št. (3): Saj tožnik kot nelastnik ni upravičen zahtevati vrnitve stvari in tudi ne plačila uporabnine, z morebitno odtujitvijo nekaterih premičnin pa mu tudi ni mogla nastati škoda.