Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo tožnikovo izpovedbo le kot "izjavo" in je ni ustrezno dokazno ocenilo.

Podlaga krivdni odgovornosti države je lahko tudi kršitev potrebne skrbnosti pri zagotavljanju ustrezne in varne opreme vojaškim obveznikom oziroma vojaškim osebam (v konkretnem primeru zatrjevana izrabljenost športnih copat).

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 6.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 148.781,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni in ugodi v celoti tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi.Poudarja, da za nezgodo, ki se mu je pripetila, ni kriv. O nesreči bi moral biti sestavljen zapisnik. Zmotna je odločitev sodišča, da bi tek po mokri podlagi bil lahko nevarna stvar, če bi nekdo podrejenemu neposredno ukazal, da mora z nezmanjšano hitrostjo teči po mokri podlagi. V spornem primeru pa je bil prav izdan ukaz o jutranji telovadbi. V nasprotnem primeru bi bil tožnik kaznovan.

Tožnik je jasno povedal, da so bila tla mokra in gladka. Tožnik je imel prastare superge, kar je bil eden od razlogov za padec. Copate je dodelila Slovenska vojska in jih je bil tožnik dolžan uporabljati.

Šlo je za opustitev dejanja tožene stranke, da zagotovi ustrezno opremo. Sodišče se napačno sklicuje na to, da tožnik ni ponudil nobenega dokaza, da so bili copati v slabem stanju. Tak dokaz bi morala predložiti in zavarovati tožena stranka, saj je takšno dokazovanje tožniku onemogočeno. Vsekakor je podana vzročna zveza med ukazom za jutranji tek, ki je bil obvezen in med nastalo škodo, ki je nedvomno nastala zaradi padca tožnika. Odškodninska odgovornost tožene stranke je podana. Šlo je za nenormalne in specifične pogoje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnik ni ponudil nobenega dokaza za dokazovanje okoliščine, da je moral pri jutranji telovadbi teči v športnih copatih, katerih podplat je bil povsem izrabljen oziroma gladek in da je tudi zato prišlo do padca na mokrem cestišču (betonski klančini).

Tožnik je nmareč predlagal svoje zaslišanje, sodišče prve stopnje pa bi moralo takšen dokaz obravnavati kot vsak drug dokaz (člen 257 ZPP, po katerem sodišče ugotavlja sporna dejstva tudi z zaslišanjem strank). Tega pa ni storilo, temveč je kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe štelo predlagani dokaz z zaslišanjem zgolj kot "izjavo" tožeče stranke, do katere pa se tudi ni jasno opredelilo oziroma je ni dokazno ocenilo, ker jo je že v naprej izključilo kot relevantno upoštevaje, da tožnik sicer kakšnih drugih dokazov za ugotovljanje navedene pravno odločilne okoliščine ni predložil oziroma predlagal. Ob takšnem procesno nepravilnem obravnavanju predlaganega pa sicer tudi izvedenega dokaza je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ki je v pritožbi vsebinsko uveljavljana. Po navedeni procesni določbi mora namreč sodišče vsak dokaz vestno in skrbno presoditi, kar pri izvedbi dokaza z zaslišanjem pravdne stranke nedvomno od sodišča terja opredelitev ali sodnik(ca) zaslišanemu verjame ali mu ne verjame. Takšna opredelitev pa je v izpodbijani sodbi izostala, kar vpliva ali bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve v konkretnem primeru. V novem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče o verodostojnosti izpovedovanja že zaslišanega tožnika.

Pritožbeno sodišče pa glede na dosedanje pravne razloge sodišča prve stopnje, ki tudi sicer izključi krivdno odgovornost tožene stranke, ker naj ne bi kršila noben predpis, le pripominja, da je lahko podlaga krivdni odgovornosti tožene stranke tudi kršitev potrebne skrbnosti pri zagotavljanju ustrezne in varne opreme vojaškim obveznikom oziroma vojaškim osebam v primeru izkazane vzročne zveze med nastalo poškodbo in izrabljeno oziroma neustrezno opremo; pri tem pa je morebitno neopozarjanje pripadnika vojske na pomanjkljivost opreme lahko tudi le manjšega pomena izražena v obliki deljene odgovornosti. Opisana krivdna odgovornost države ima ustrezno zakonsko podlago predvsem v temeljni določbi 2. odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika, ki pri opravljanju poklicne dejavnosti, kar organizacija vojaškega urjenja države vsekakor je, terja od države postroženo oziroma večjo skrbnost - dobrega strokovnjaka. Kršitev tega temeljnega načela obligacijskega prava predstavlja potrebni pogoj - nedopustnosti ravnanja kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz izkazanega pritožbenega razloga, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti ob upoštevanju zgoraj navedenih procesnih napotkov in procesno ustrezno ugotoviti pravno odločilna dejstva.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.