Jedro

Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.

Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, ki sta jo sklenili tožena stranka in A. d. o. o., nična in da sta zaradi tega nična aneks pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012 (I. točka izreka); da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012, sklenjena med toženo stranko in tožnikom, v veljavi do 8. 7. 2016 (II. točka izreka); ter da je za obdobje od 1. 8. 2012 do 8. 7. 2016 tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialno zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka dolguje tožniku terjatve iz naslova plač oziroma nadomestil plač v znesku 1.382,51 EUR mesečno od 1. 8. 2012 dalje, skupaj 65.372,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plače 896,35 EUR mesečno do 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca in za julij 2016 od neto plače 256,13 EUR, skupaj 7.217,94 EUR, ter akontacije dohodnine in prispevkov v skupnem znesku 22.985,14 EUR, s tem, da plačo za zadnjih šest mesecev pred uvedbo stečaja od 23. 12. 2015 do 23. 6. 2016 v znesku 8.295,06 EUR dolguje kot prednostno terjatev in plačo od 23. 6. 2016 v znesku 691,25 EUR kot strošek stečajnega postopka (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da tožena stranka dolguje tožniku terjatev iz naslova odpravnine za 19 let delovne dobe v znesku 8.755,96 EUR kot prednostno terjatev (V. točka izreka). Ugotovilo je še, da tožena stranka dolguje tožniku terjatve iz naslova regresov za letni dopust in neizkoriščenega letnega dopusta, in sicer v zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, ki jih dolguje kot prednostno terjatev (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku na račun stroškov postopka plačati 3.012,30 EUR kot stroške stečajnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede nezakonitosti prenosa podjetja in v zvezi s tem navaja, da prenos dejavnosti in delavcev ni bil fiktiven, pač pa je tožena stranka s prenosom podjetja na A. d. o. o. želela ohraniti zaposlitev delavcev in znižati stroške, kar je pojasnil tudi takratni direktor tožene stranke B.B.. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo okoliščine, da je A. d. o. o. po sklenitvi pogodbe izvajala vse dejavnosti, ki jih je nanjo prenesla tožena stranka, in je zato potrebovala delavce, med njimi tudi tožnika. Dejstvo, da so delavci dejansko opravljali delo za A. d. o. o., sta smiselno potrdila tudi priča B.B. in celo tožnik, ki sta oba pojasnila, da so delavci plačilo za delo po sklenitvi pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev prejemali le še od A. d. o. o. Na nezakonitost prenosa podjetja tudi ne more vplivati okoliščina, da so delavci po sklenitvi pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev delo opravljali z istimi delovnimi sredstvi v istih prostorih kot prej, ko so bili zaposleni pri toženi stranki. A. d. o. o. je namreč prevzela del podjetja tožene stranke in opravljanje njene dejavnosti, kar je bilo vezano na njene poslovne prostore in infrastrukturo, zaradi česar je logično in izkustveno razumljivo, da je del svoje dejavnosti opravljala v prostorih, kjer je pred tem dejavnost opravljala tožena stranka. Za uporabo prostorov in delovnih sredstev je A. d. o. o. tožencu ves čas plačevala najemnino, kar dodatno potrjuje dejstvo, da prenos podjetja ni bil fiktiven. Odločitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je A. d. o. o. sprejela na podlagi svojih poslovnih razlogov, ki s toženo stranko niso bili v ničemer povezani. Da je ves čas delovala samostojno, potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka po prenosu podjetja nanjo svoj poslovni delež odsvojila C.C., ki je 21. 9. 2012 postal edini družbenik A. d. o. o. in istočasno tudi njen direktor, kar pomeni, da družbi od 21. 9. 2012 nista bili več niti formalno povezani. Če bi tožena stranka imela namen vplivati na poslovne odločitve A. d. o. o. po prenosu dela podjetja, svojega poslovnega deleža v njej zagotovo ne bi odsvojila.

Dalje navaja, da bi tožniku delovno razmerje, če tožena stranka ne bi prenesla dela podjetja na A. d. o. o., zagotovo prenehalo še preden mu je prenehalo pri njej in povsem nemogoče je, da bi trajalo do začetka stečaja nad toženo stranko, kot je zmotno predpostavljalo sodišče prve stopnje. Tudi, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo že v letu 2012, pa bi mu skoraj zagotovo prenehalo z začetkom prisilne poravnave nad toženo stranko dne 14. 3. 2014. V trenutku začetka prisilne poravnave delo večine delavcev ni bilo več potrebno, tožena stranka pa ni imela finančnih sredstev za plačilo obveznosti do delavcev, kar pomeni, da bi tožena stranka z začetkom prisilne poravnave odpustila tožnika. Najkasneje pa bi tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 11. 2015, ko je bil pri toženi stranki odjavljen zadnji delavec. Tožena stranka od dne 1. 12. 2015 dalje ni imela več nobene potrebe po delu kateregakoli delavca, vendar pa dejstva, da tožniku od tega dne dalje ne bi več mogla zagotavljati opravljanja dela, sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1. Sodišču prve stopnje očita, da je opravilo pomanjkljivo dokazno oceno in kršilo 8. člen ZPP ter zmotno napravilo materialnopravni zaključek, da je delovno razmerje tožnika pri njej prenehalo 8. 7. 2016, čeprav je dokazala, da bi delovno razmerje tožnika gotovo prenehalo že pred tem datumom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejelo pa je tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče v tem individualnem delovnem sporu odloča drugič. V prvem sojenju je s sodbo Pdp 557/2015 z dne 26. 11. 2015 pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je v ugodilnem delu ugotovilo nezakonitost odpovedi iz poslovnega razloga, podano s strani A. d. o. o., ter obstoj terjatev iz delovnega razmerja tožnika do A. d. o. o., zoper katero je tekel stečajni postopek. Na podlagi utemeljene ustavne pritožbe tožnika je Ustavno sodišče z odločbo Up-655/17-14 z dne 20. 2. 2020 razveljavilo odločitve Vrhovnega sodišča, pritožbenega sodišča in prvostopenjskega sodišča iz prvega sojenja ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je ponovljeni postopek vodilo samo zoper toženo stranko (v stečaju), saj je bila A. d. o. o. zaradi končanega stečajnega postopka 3. 3. 2020 izbrisana iz sodnega registra. Tožnik je uveljavljal fiktivnost prenosa podjetja tožene stranke na A. d. o. o., in sicer ničnost pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, posledično pa tudi ugotovitev, da sta zaradi tega nična sklenjeni aneks pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 ter redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012. 6. Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.

7. Proti pritožbenemu vztrajanju, da prenos dejavnosti in delavcev ni bil fiktiven, ker je bilo poslovanje obeh družb po sklenitvi pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev ločeno, govorita že dejstvi, da je bila v času prenosa A. d. o. o. kot delodajalec prevzemnik hčerinska družba (v 100 % lasti) oziroma projektno podjetje tožene stranke, delodajalca prenosnika, direktor obeh družb pa je bil ista oseba, B.B., ki je podpisal pogodbo o prepustitvi izvajanja storitev in aneks k pogodbi o zaposlitvi tako za toženo stranko kot za A. d. o. o. V svoji izpovedi je pojasnil, da tožena stranka svojih poslov ni mogla izvajati zaradi blokiranih bančnih računov (posledično ni mogla izplačevati plač svojim zaposlenim), zato je "pokoristila" svoje projektno podjetje A. d. o. o. z namenom, da so se dela oziroma dejavnosti, ki bi jih morala opravljati tožena stranka, izvajala. Te dejavnosti je tako namesto in za toženo stranko opravljala A. d. o. o. (kot najeta delovna sila). Glede na navedeno tožena stranka neutemeljeno navaja, da so delavci dejansko opravljali delo za to družbo, ker so plačilo prejeli od nje.

8. Ne drži pritožbeno navajanje, da je bila A. d. o. o. samostojna družba, ki je delovala neodvisno od tožene stranke in je samostojno sprejemala poslovne in kadrovske odločitve. Na vpliv tožene stranke nanjo kaže tudi sosledje dogodkov, iz katerega izhaja, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani A. d. o. o. nastal zaradi ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je namreč 30. 9. 2012 odpovedala sklenjeno pogodbo o prepustitvi izvajanja storitev zaradi težav z zagotavljanjem likvidnosti družbe (B 1), čemur je 8. 10. 2012 sledil dopis A. d. o. o. oziroma njenega novega lastnika in zakonitega zastopnika C.C., da ne more zagotoviti dela zaradi pomanjkanja del pri pogodbenem partnerju – toženi stranki (A 5), dne 16. 10. 2012 pa je A. d. o. o. tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 8 in A 9). Na navedeni zaključek o povezanem delovanju oziroma poslovanju med toženo stranko in A. d. o. o. ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje, da družbi od 21. 9. 2012 formalno nista bili več povezani, ker je tožena stranka po prenosu podjetja svoj poslovni delež v A. d. o. o. odsvojila C.C., ki je postal njen edini družbenik ter direktor. Za zaključek o fiktivnem prenosu podjetja je namreč bistveno, da sta bili družbi povezani ravno v času prenosa, na drugačno presojo pa ne vplivajo niti navedbe pritožbe, da naj bi A. d. o. o. za uporabo delovnih prostorov in delovnih sredstev toženi stranki plačevala najemnino.

9. Tako je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.

10. Tudi v delu, v katerem se zavzema za odločitev, da tožniku delovno razmerje preneha prej, ne šele z dnem 8. 7. 2016, je pritožba neutemeljena. Skladno z določbo prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru pa je pogodbo o zaposlitvi razvezalo še pred tem skrajnim datumom. Tožniku je delovno razmerje utemeljeno priznalo do 8. 7. 2016, tj. po poteku 15-dnevnega odpovednega roka od dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (23. 6. 2016), ki ga določa prvi odstavek 104. člena ZDR-1. Ob tem je pravilno upoštevalo predvsem potek tega spora. Hipotetični datumi, kdaj tožena stranka ne bi mogla več zagotavljati dela tožniku, ki jih za razvezo pogodbe o zaposlitvi predlaga tožena stranka, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso relevantni za določitev dneva, do katerega se tožniku prizna trajanje delovnega razmerja skladno z določbo 118. člena ZDR-1. 11. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

12. S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.