Jedro

S pravnomočna sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik od določenega datuma dalje invalid I. kategorije invalidnosti. Zato je treba tudi v tem sporu upoštevati pravnomočno ugotovitev, da je tožnik od tega dne dalje popolnoma nezmožen za delo, ne glede na to, da je šlo v tem sporu za vprašanje začasne nezmožnosti za delo, v pravnomočno zaključenem postopku pa za ugotavljanje invalidnosti in s tem v zvezi za ugotavljanje delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi od 10. 11. 2012 do 2. 8. 2013. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 302,96 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 199,74 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 26. 11. 2012 odpravilo, odločbo toženca ... z dne 25. 10. 2012 pa je spremenilo tako, da se kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo od 28. 10. 2012 do 9. 11. 2012 navede poškodba pri delu (I. točka izreka). V delu, da se ugotovi, da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi od 10. 11. 2012 do 2. 8. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), ter v delu, v katerem tožnik uveljavlja, da se mu za čas od 28. 10. 2012 dalje odmeri in izplača pripadajoče nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, za že zapadle zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za nadomestilo iz preteklega meseca dalje do plačila, pa je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Obenem je s IV. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške tega postopka v višini 22,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep v II., III. in IV. točki je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 10. 11. 2012 do 2. 8. 2013 zmožen za delo, ker je odločitev oprlo na napačne zaključke v izvedenskem mnenju izvedenca primarij A.A. dr. med.. Navaja, da se ves čas po poškodbi še vedno zdravi zaradi izpahov popolnih in delnih levega kolka, ki so neposredna posledica prometne nesreče oz. poškodbe pri delu. Tožnik je v tem in ostalih sodnih postopkih, v katerih je izpodbijal utemeljenost dokončnih odločb tožene stranke, vseskozi dokazoval, da se je v celotnem spornem obdobju zdravil zaradi poškodbe levega kolka in da je popolnoma nezmožen za kakršnokoli pridobitno delo. Ne strinja se z mnenjem sodnega izvedenca in poudarja, da je ta bistveno napako storil, ko je ugotovitev tožnikove delazmožnosti pojasnil z dejstvom, da bi do dodatnih medicinskih komplikacij, predvsem izpahov kolka, z enako verjetnostjo prihajalo doma in v službi. Torej do izpahov je in bo prihajalo in ker bi do njih prišlo tudi doma je tožnik sposoben za delo. Nadalje izvedenec ugotavlja še, da bi se težave zmanjšale le, če bi se odločil za operativni poseg. Ne glede na to, da je tožnik utemeljeno nasprotoval pravilnosti izvedenčevega stališča, da bi bila operacija varna, rutinska in učinkovita rešitev, pa je očitno stališče samega izvedenca, da se zdravljenje pri tožniku še ni uspešno zaključilo in da bi bila za preprečitev nadaljnjih izpahov potrebna operacija. Takšen delavec pa ne more opravljati dela, kot ga je opravljal tožnik. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca, sodišče pa je predlagani dokaz zavrnilo, vendar ga ni zadostno utemeljilo. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, da je izvedenec A.A. v nasprotju z izvedencem B.B. ugotovil, da je bil tožnik zmožen za delo v skladu z omejitvami, čeprav po mnenju B.B. ni bil zmožen za nobeno pridobitno delo. Kljub temu, da sodišče ni formalno vezano na sodbo, v kateri je bila tožena stranka ZPIZ, pa je vendarle dolžno upoštevati mnenje izvedenca iz tiste zadeve, iz katere ga je v svoje izvedensko mnenje vključil tudi izvedenec A.A., ki pa ga ni hkrati demantiral. Meni, da izvedenec A.A. ne bi smel priti do zaključka, da je bil tožnik sposoben za delo v skladu z omejitvami dokončne odločbe ZPIZ Slovenije, ko pa je izvedenec B.B. ugotovil, da ni bil sposoben za nobeno pridobitno delo. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrglo del tožbe na priznanje nadomestila plače, češ da ni procesne predpostavke za sodno varstvo, ker tožena stranka o nadomestilu plače v konkretni zadevi še ni odločila. Meni, da je tožnik upravičen vložiti tožbo tudi zoper odločbo, s katero zaradi opustitve tožene stranke, ni odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi. Ne drži, da tožena stranka o nadomestilu ni odločala. Nadalje navaja, da je tožnik upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, saj bi moral uspeti s celotnim zahtevkom. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 11. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 25. 10. 2012 in ugotavljalo, ali je bil tožnik v obdobju od 10. 11. 2012 do 2. 8. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu in sicer glede na dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, št. ... z dne 24. 3. 2010 za pretežno sedeče delo, v ostalem času brez hoje po neravnem terenu, brez čepenja in poklekanja, brez terenskega dela, brez vožnje motornega vozila v službene namene. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev tega vprašanja pridobilo izvedensko mnenje ter izvedenca še zaslišalo, zaslišalo pa je tudi tožnika. Na podlagi tako izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu trikrat operiran in sicer, ker pri prvi operaciji ni bil odstranjen del zdrobljene glave, je bilo to storjeno pri drugi operaciji. Tretja operacija pa je bila potrebna, ker so bile verjetno takrat mišice, tkivo in ovojnica že tako zmehčane. Tedaj so mu vstavili umetno kolčno protezo.

Po mnenju izvedenca bi bil pri tožniku potreben še en poseg, pri katerem bi zamenjali acetabularni del proteze, spremenili kot in vstavili acetabularni del proteze pod kotom. Ta poseg, ki je splošno uveljavljena in uspešna metoda preprečevanja ponavljajočih izpahov, bi po njegovem mnenju zmanjšal možnost ponovnih izpahov. Izpah kolka je po posegih vstavitve endoproteze najbolj pogost zaplet, zato se paciente posebej pouči, kako postopati oz. se gibati v določenih položajih, da se čimbolj zmanjša možnost izpaha. Kljub vseh pazljivosti se izpahi dogajajo in praktično ni primera, da ne bi šlo za popravljanje stanja, in se vsak mesec vsaj dve takšni operaciji tudi opravita. Po mnenju izvedenca težave glede izpahov kolka ne bodo nič manjše, če bo tožnik doma, možno pa je, da bodo manjše, če se odloči še za eno operacijo. Ne glede na to, ali se tožnik odloči za še eno operacijo, pa po mnenju izvedenca zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja ni popolnoma nezmožen za vsakršno delo, ampak je delo s primernimi omejitvami, ki jih je določila invalidska komisija oz. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v odločbi z dne 24. 3. 2010, zmožen opravljati. Takrat, ko pride do izpaha je sicer začasno nezmožen za delo, ko pa se stanje sanira je spet zmožen za delo.

Pri takšnem mnenju je izvedenec vztrajal tudi potem, ko je tožnik v pripombah na mnenje izpostavil v drugem postopku, v katerem je izpodbijal zgoraj navedeno dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 3. 2010, pridobljeno izvedensko mnenje dr. B.B. in da je bil v tem postopku s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 260/2013 v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča opr. št. I Ps 1049/2010 z dne 4. 4. 2013 od 17. 6. 2009 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da je popolnoma nezmožen za delo.

Izvedensko mnenje podano v tem postopku zgolj za to, ker je diametralno nasprotno z mnenjem dr. B.B., podanega v drugem postopku, to mnenje pa je izvedenec dr. A.A. v tem postopku videl, ne vzbuja nobenega strokovno utemeljenega dvoma. Izvedenec je prav iz medicinskega vidika lahko prišel do drugačnega zaključka in je zmotno stališče, da je izvedenec vezan na takšno drugačno mnenje. Ne drži pa tudi, da ga ni (strokovno) demantiral. Sodni izvedenec dejansko ni vezan na samo mnenje drugega izvedenca, enako na drugo mnenje ni vezano sodišče, še zlasti, če mnenje, ki ga je sodišče pridobilo v tem postopku, predstavlja nasprotni dokaz. Ključnega pomena v tem sporu tudi niso razlogi, na katere se sklicuje pritožba in sicer, da se je tožnik ves čas po poškodbi zdravil oz. se še vedno zdravi zaradi izpahov (popolnih in delnih) levega kolka. V tej smeri glede izpahov je namreč sodni izvedenec strokovno prepričljivo pojasnil, da je izpah kolka po posegih vstavitve endoproteze najbolj pogost zaplet in da je tudi glede na takšno stanje zmožen za delo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 3. 2010. Ključnega pomena v tem sporu pa je pravnomočna sodba opr. št. I Ps 1049/2010 z dne 4. 4. 2013, v zvezi z drugostopno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 260/2013, da je tožnik od 17. 6. 2009 invalid prve kategorije invalidnosti, ker je od tedaj dalje popolnoma nezmožen za delo. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča je bila tožniku res vročena šele septembra 2013 in ne do dokončne odločbe toženca z dne 26. 11. 2012. Dejstvo, da je bila tožniku sodba vročena septembra 2013 vpliva na njeno izvršljivost, pri odločanju o spornem bolniškem staležu, pa jo je dolžno upoštevati tudi sodišče. Na pravnomočno sodbo je sodišče vezano, ne glede na to, ali je takšna sodba strokovno sprejemljiva in pravilna. Kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo se šteje za resnično. Sodišče mora v sodbi o tožbenem zahtevku vzeti za podlago pravnomočno sodbo o prejudicialni pravici in ne sme o tem vprašanju ne ponovno in ne drugače odločiti. Torej mora upoštevati pravnomočno ugotovitev, da je tožnik od 17. 6. 2009 dalje popolnoma nezmožen za delo. Ugotovljena popolna nezmožnost za delo se razteza in nanaša tudi na obdobje sporne začasne nezmožnosti za delo in do dokončne odločbe toženca z dne 26. 11. 2012, ne glede na to, da je šlo v tem sporu za vprašanje začasne nezmožnosti za delo, v pravnomočno zaključenem postopku pa za ugotavljanje invalidnosti in s tem v zvezi za ugotavljanje delovne zmožnosti. Če je pri zavarovancu v invalidskem postopku ugotovljeno, da je popolnoma nezmožen za delo, tudi ni logično, da je začasno zmožen za tisto delo, ki je določeno v dokončni odločbi ZPIZ Slovenije, ki je bila odpravljena v pravnomočno zaključenem postopku, še preden je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo, zavrnilo pa je pritožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja, da se mu za čas od 28. 10. 2012 dalje odmeri in izplača pripadajoče nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno tožbo zaradi neizpolnjene procesne predpostavke iz 63. člena ZDSS-1 kot preuranjeno zavrglo. Toženec v predsodnem postopku o odmeri in izplačevanju nadomestila plače, za čas začasne nezmožnosti za delo še ni odločal, ne s prvostopenjsko in ne z drugostopenjsko odločbo in tudi pritožba tega ne zatrjuje. V 63. členu ZDSS-1 je jasno določeno, da je procesna predpostavka za sodno varstvo, če je tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih iz socialne varnosti zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi molka organa.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo V. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, mu je v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo sorazmerni del priglašenih stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožencu v višini 302,96 EUR, to je glede na uspeh v višini dveh tretjin od zneska 454,45 EUR. Ta znesek je določilo skladno z določbo 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 v nadaljevanju ZOdvT) in sicer za nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 81,95 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP tožniku priznalo tudi sorazmeren del stroškov pritožbe v višini 199,74 EUR, t.j. glede na uspeh v višini dveh tretjin od skupnega zneska 299,63 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV 54,03 EUR.