Jedro

Ugotovljena ravnanja tožene stranke (ponudba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljica z dne 22. 9. 2011; omenjanje tožničinega imena v dopisu tedanje predsednice sveta zavoda,...) niso imela elementov trpinčenja na delovnem mestu ali kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, oziroma ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 80.000,00 EUR, ter da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino zaradi nezakonite razrešitve v znesku 7.513,43 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 2.179,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da ravnanje tožene stranke ni bilo sistematično. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje vsa ravnanja tožene stranke povezati in šele nato presoditi, ali skupek vseh teh ravnanj predstavlja trpinčenje (tako tudi sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 924/2015 ter odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015). Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da so bili sporni dogodki med seboj vsebinsko povezani (primerjaj sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 866/2014). Opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila ravnanja A.A. objektivno nezakonita, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je šlo za vsakdanje dogodke. Nasprotuje sodišču prve stopnje, da v času, ko je bila odsotna z dela, trpinčenja ni mogla trpeti. Uveljavlja zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da bi si morala sama zagotoviti delovno okolje, v katerem ne bi bila izpostavljena nadlegovanju. Sodišču prve stopnje očita, da se je izognilo odgovoru na vprašanje, ali lahko ravnatelja zavoda trpinčijo tudi njemu podrejeni delavci. Ker se sodišče prve stopnje do obstoja trpinčenja ni opredelilo ob upoštevanju definicije mobinga po Heinzu Leymannu in ob upoštevanju določbe 5. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo, da je sodišče pravnomočno odločilo, da jo je tožena stranka nezakonito razrešila in odjavila iz socialnih zavarovanj, tem ravnanjem ne odvzema narave nedopustnosti. Meni, da je glede trpinčenja preko medijev v tožbi podala zadostno trditveno podlago. Že dejstvo, da je A.A. o nedokazanih očitkih razpravljala v medijih, po njenem mnenju predstavlja ponavljajoče negativno ravnanje. Izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene navedbe, da javno razpravljanje o razlogih za razrešitev ni bilo v javnem interesu. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot običajnega označilo poziv tožene stranke, naj še pred pravnomočnostjo sodbe sklene pogodbo o zaposlitvi, katere vsebina ni v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ni opredelilo do njenih navedb, da je opozorilo glede izgube delovnopravnih zahtevkov upravičeno štela kot grožnjo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Da so bila nekatera določila ponujene pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom, je opozoril tudi Inšpektorat za delo Republike Slovenije v dopisu z dne 5. 10. 2011. Uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene navedbe, da tožena stranka svojih obveznosti, naloženih s pravnomočno sodbo, ni izpolnila v izpolnitvenem roku, kar je prav tako graje vredno ravnanje. Vztraja pri navedbah, da A.A. ni preprečila povezovanja njenega imena s potrebo po odpuščanju presežnih delavcev. Ta je obstajala še pred odločitvijo sodišča o nezakonitosti razrešitve. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do izpovedi A.A., da se v postopkih ugotavljanja presežnih delavcev posameznih delavcev nikoli ni izpostavljalo z imenom in priimkom. V zvezi s tem ni pomembno, kdo je dopis sestavil, temveč da tožena stranka njegovega razpošiljanja ni preprečila. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je vsebino razgovora 9. 1. 2012 dojemala s stališča neizpolnjenega pričakovanja, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem neutemeljeno verjelo A.A. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo njeno navedbo, da jo je A.A. označila za nečloveško. Nasprotuje presoji, da je zaradi osebne prizadetosti povsem običajne dogodke doživljala kot trpinčenje. Opozarja, da ima pravico pregledati in prebrati ponujeno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015. Uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje odvzelo pravico, da pisanja prevzema v zakonitem roku. Glede poizvedb tožene stranke o predvidenem zaključku zdravljenja vztraja, da takšno oceno lahko poda le izbrani zdravnik. Uveljavlja protispisnost dejanske ugotovitve, da je tožena stranka želela le laično informacijo v zvezi s tem. Vztraja pri navedbah, da je bila ob prejemu dopisa z dne 19. 3. 2012 šikanirana. Opozarja na izpoved B.B. in drugih prič, da takšni pozivi delavcem pri toženi stranki niso bili običajni. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sprejelo izpoved A.A., da si napredovanja ni zaslužila. Odločitve sodišča prve stopnje, da negativna ocena dela ne pomeni trpinčenja, ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je tožena stranka negativno oceno dela neutemeljeno oprla na nedokazane očitke v zvezi delom ravnateljice. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da v ocenjevalnem obdobju dela vzgojiteljice sploh ni opravljala. Uveljavlja protispisnost zaključka sodišča prve stopnje, da ji tožena stranka ni bila dolžna dati navodil za delo. Dela vzgojiteljice pod vodstvom nove ravnateljice namreč ni nikoli opravljala, zato je navodila za delo upravičeno pričakovala (primerjaj sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 496/2014). Navaja, da dopis z dne 14. 6. 2012 dokazuje, da je A.A. prosila, če se lahko udeleži 42. strokovnega srečanja vzgojiteljev, tožena stranka pa ni dokazala, da tega dopisa ni prejela. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično povzelo izpovedi prič C.C., B.B., D.D. in E.E. ter da ni upoštevalo izpovedi C.C. in E.E., da so se srečanj lahko udeležili z lastnimi vozili. Navaja, da ni izpovedala, da se je na srečanje želela peljati s svojim avtomobilom, sodišču prve stopnje pa v zvezi s tem očita, da se ni opredelilo do njene navedbe, da so se A.A. in nekateri sodelavci srečanja udeležili z lastnimi vozili. Uveljavlja nasprotje med ugotovitvijo, da je bil zaplet v zvezi z odobritvijo letnega dopusta v juliju 2012 enkraten dogodek in ugotovitvijo, da je do nepravilnosti prišlo pri odobritvi letnega dopusta v novembru 2012. Zatrjuje, da ji je bil letni dopust v novembru 2012 odrejen pogojno, lastnoročnega zapisa A.A. pa ni mogla razumeti tako, kot ga tolmači sodišče prve stopnje. Takšna razlaga sodišča prve stopnje je tudi protispisna. Glede očitka v zvezi z odobritvijo letnega dopusta opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015. Uveljavlja, da izpodbijana sodba glede trpinčenja med postopkom razrešitve nima jasnih razlogov in zatrjuje, da ni bila seznanjena s tem, da bo na seji 23. 6. 2010 obravnavana njena razrešitev. Uveljavlja protispisnost dejanske ugotovitve, da so se delavci podpisovali v podporo njene razrešitve. Zatrjuje, da so bili delavci tožene stranke nagovorjeni k izrazu podpore svetu zavoda in toženi stranki očita, da tega ni preprečila. Pritožba protispisnost uveljavlja tudi glede dejanske ugotovitve, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila trpinčenja tožnice, saj iz izpovedi F.F., G.G., H.H. in B.B. izhaja nasprotno. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov v zvezi s tem, zakaj je A.A. od nje večkrat zahtevala datum zaključka bolniškega staleža, čeprav je bila o tem vedno obveščena z odločbo Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Sodišču prve stopnje očita, da ni dokazno ocenilo izjave A.A., da delavcem tožene stranke ni bilo treba priti v službo med bolniškim staležom. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da tožene stranke ni obvestila o trpinčenju. Ob tem dodaja, da takšno obvestilo ni predpostavka za obstoj delodajalčeve odškodninske odgovornosti (tako tudi sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1047/2010). Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode in v zvezi s tem navaja, da ni pomembno, ali se je prijavila na razpis za ravnateljico tožene stranke. Bistveno je, da zaradi nezakonite razrešitve funkcije ravnateljice ni opravljala do izteka mandata. V zvezi s tem opozarja na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 783/2010. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje predvsem ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče glede odločilnih dejstev ni ugotovilo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Poleg tega pritožba s pritožbenimi navedbami v tej smeri večinoma nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Tožnica v pritožbi na več mestih izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do nekaterih izpovedi zaslišanih prič, vendar tudi s temi pritožbenimi navedbami v resnici izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na vsebino zapisnikov o zaslišanju prič napravilo pravilne zaključke, z navajanjem delov izpovedi nekaterih prič, vzetih iz konteksta, pa tožnica ne more utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi tožnice in zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje ob zaslišanju dobilo neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, poleg tega pa je imelo možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prepričljivo in obrazloženo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo (tudi) na izpoved A.A., to, da izpovedi tožnice pri presoji nekaterih očitkov ni sledilo, pa ne pomeni, da ni upoštevalo njenih navedb glede zatrjevanih ravnanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje na delovnem mestu in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in številne priče, tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožnico trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njej. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot celovito, logično in izkustveno sprejemljivo, zato se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnice.

8. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova trpinčenja na delovnem mestu ter plačilo premoženjske škode iz naslova razlike v plači. V relevantnem obdobju veljavni Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO; Ur. l. RS, št. 50/2004 in nadalj.) je v prvem odstavku 5. člena kot nadlegovanje opredeljeval nezaželjeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. To v celoti ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), na katerega se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo sodišče prve stopnje, zato mu pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka1, češ da pri odločanju ni upoštevalo določbe prvega odstavka 5. člena ZUNEO. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi definicijo mobinga po Heinzu Leymannu (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno.

9. Določba 6.a člena ZDR prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi četrtega odstavka tega člena je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR. V skladu s prvim odstavkom tega člena je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je delodajalec v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka iz naslova trpinčenja na delovnem mestu podani vsi elementi odškodninske odgovornosti (nastanek škode, nedopustno ravnanje delodajalca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem delodajalca ter odgovornost delodajalca), je sodišče prve stopnje uvodoma pravilno ugotavljalo, ali je tožena stranka zoper tožnico ravnala nedopustno.

10. Tožnica je večino negativnih ravnanj očitala A.A., ki je v relevantnem obdobju opravljala najprej funkcijo predsednice sveta zavoda, nato pa ravnateljice tožene stranke. V pritožbi uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje izognilo jasnemu odgovoru na vprašanje, ali se trpinčenje nad ravnateljem zavoda lahko izvaja tudi s strani podrejenih delavcev, vendar v nadaljevanju pritožbe sama navede, da je bila v času obravnavanih dogodkov podrejena povzročitelju trpinčenja. Poleg tega je delodajalec v skladu s prej citirano določbo 45. člena ZDR delavcu odškodninsko odgovoren, če mu ne zagotavlja delovnega okolja, v katerem ta ni izpostavljen trpinčenju, pri čemer ni pomembno, ali delodajalec trpinčenje izvaja sam ali pa dopušča nedopustno trpinčenje delavca s strani drugih svojih delavcev. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje stališču, da bi si tožnica morala sama zagotoviti delovno okolje, v katerem ne bi bila izpostavljena trpinčenju. Sodišče prve stopnje namreč tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo. Na 22. strani obrazložitve izpodbijane sodbe je k ugotovitvi, da je med tožnico in zaposlenimi pri toženi stranki prihajalo do nesporazumov in konfliktov, le dodalo, da je bila tožnica kot ravnateljica tožene stranke do 1. 7. 2010 odgovorna za zagotavljanje delovnega okolja, v katerem nihče od zaposlenih ne bo izpostavljen nadlegovanju.

11. Pravilno je stališče pritožbe, da pravnomočna ugotovitev v individualnem delovnem sporu, da je tožena stranka tožnico nezakonito razrešila s funkcije ravnateljice in jo odjavila iz socialnih zavarovanj, tem ravnanjem ne odvzema narave negativnih ravnanj. Vendar četudi je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da razrešitev tožnice ni bila zakonita, to tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je tožena stranka tožnico trpinčila. Pravilnost tega stališča utrjuje dejstvo, da je bil sklep sveta zavoda tožene stranke o razrešitvi tožnice nezakonit zaradi formalnih napak v postopku razrešitve2. 12. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica glede zatrjevanega psihičnega nasilja, ki naj bi ga tožena stranka izvajala preko lokalnih in vseslovenskih medijev, ni podala zadostne trditvene podlage. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožnica v izpovedi sicer pojasnila, kateri deli objavljenih člankov so jo najbolj prizadeli, vendar je šlo v tem primeru za t. i. informativni dokaz, ki je dovoljen le v primeru, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora sicer zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.3 Ker tožnica v zvezi s tem očitkom ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, kot ji to nalaga določba 212. člena ZPP, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do njenih navedb, da razpravljanje o njenem delu v medijih ni bilo v javnem interesu. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Iz enakega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je javno razpravljanje o tožničinem delu predstavljalo ponavljajoče negativno ravnanje tožene stranke. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka ne more odgovarjati za vsebino člankov, objavljenih v posameznih medijih, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem tudi iz tega razloga neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka s ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljica z dne 22. 9. 2011 (A10) ni izvajala psihičnega nasilja, kot je to zatrjevala tožnica. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine navedbe, da je opozorilo glede izgube delovnopravnih zahtevkov štela kot grožnjo. V drugem odstavku 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč navedlo, da kljub temu opozorilu poziv tožnici k odločitvi, ali sprejema ponujeno zaposlitev na delovnem mestu vzgojiteljice, po njegovi presoji ne predstavlja negativnega ali žaljivega ravnanja tožene stranke. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Glede na to, da je tožena stranka z dopisom z dne 22. 9. 2011 po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnico pozvala, naj v roku 15 dni sporoči le, ali ponujeno zaposlitev sprejema, takšen dopis tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega ravnanja tožene stranke. Ker je tožena stranka usklajevanje glede vsebine pogodbe o zaposlitvi odložila na kasnejši čas (tj. na čas po opravljenem zdravniškem pregledu), pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so bila nekatera določila ponujene pogodbe o zaposlitvi v neskladju z določbami ZDR (A20). Tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo ugodeno njenemu reintegracijskemu zahtevku, ne vpliva na drugačno presojo pritožbenega sodišča. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine navedbe, da tožena stranka svojih obveznosti, naloženih s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 (A6), ni izpolnila v izpolnitvenem roku. Zgolj zamuda pri izvršitvi pravnomočne sodbe namreč v nobenem primeru ne more pomeniti ravnanja, ki ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu, zato ne gre za odločilno dejstvo.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da omenjanje tožničinega imena v dopisu tedanje predsednice sveta zavoda C.C. članom sveta zavoda z dne 28. 11. 2011 (A22) ni predstavljalo neenake obravnave oz. nedopustnega ravnanja tožene stranke. Da se je tožena stranka že pred pravnomočnostjo odločitve o reintegraciji tožnice soočala s presežkom zaposlenih, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pritožba kljub temu neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka dopustila zlorabo tožničinega imena z namenom diskreditacije. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožničino ime v navedenem dopisu omenila le zato, da bi člane sveta zavoda seznanila z razlogom za sklic korespondenčne seje, pri čemer so bili ti že prej seznanjeni s sodnim postopkom v zvezi s tožničino razrešitvijo. Ker omemba tožničinega imena v zgoraj navedenem dopisu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja diskriminatornega ravnanja tožene stranke zoper tožnico, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi A.A. glede na svoje pristojnosti razpošiljanje dopisa morala preprečiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi A.A., da se v postopkih ugotavljanja presežnih delavcev posameznih delavcev običajno ni izpostavljalo z imenom in priimkom. Zaradi tožničinega uspeha v sodnem postopku namreč v obravnavani zadevi ni šlo za povsem običajen postopek ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki.

15. Pritožbene navedbe glede dogodka z dne 9. 1. 2012 se nanašajo predvsem na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se A.A. tega dne do tožnice ni vedla nevljudno, jo žalila ali ji grozila. Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti njej, vendar se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti tožnice in A.A. lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo A.A., da je bil pogovor v ravnateljski pisarni povsem običajen, in ne tožnici, ki je izpovedovala nasprotno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo tožničino navedbo, da naj bi jo A.A. označila za nečloveško, saj je iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno nasprotno.

16. Glede zahteve A.A., da tožnica 9. 1. 2012 (ko se je ta po daljši odsotnosti vrnila na delo) podpiše ponujeno pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožena stranka v postopku reintegracije tožnice nekatere organizacijske težave. Tožnici sicer res ni mogoče očitati, da je k tem težavam prispevala, ker naj bi priporočeno pošto večkrat prevzela (šele) zadnji dan 15 dnevnega roka. Dvig pisanj na kateri koli dan v okviru 15 dnevnega roka je namreč njena pravica. Pritožbeno sodišče tožnici tudi ne odreka pravice, da ponujeno pogodbo o zaposlitvi pred njenim podpisom natančneje pregleda. Vendar pa je treba zahtevo A.A., naj tožnica zapusti delovno mesto, presojati v luči dejstva, da se šele s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi vzpostavi delovno razmerje in s tem zakonita podlaga za opravljanje dela. Ker tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi tistega dne ni želela podpisati, je bila zahteva ravnateljice A.A. upravičena in je, ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za žaljive. Tožnica se v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v odločbah opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016, in sicer da izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. A.A. namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni zlorabila svojih vodstvenih pravic, zato ne gre za primerljivi zadevi.

17. Tožnica je v postopku na prvi stopnji nadalje zatrjevala, da je A.A. v dopisih z dne 13. 2. 2012 (A35) in 19. 3. 2012 (A38) od nje zahtevala informacijo o datumu vrnitve na delo, čeprav je vedela, da tožnica datuma zaključka bolniškega staleža ne more določiti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnico v dopisu z dne 13. 2. 2012 (vljudno) prosila, naj ji sporoči, "kdaj računa, da se bo lahko vrnila na delo". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar izhaja tudi iz samih dopisov, da jo je tožena stranka za to informacijo prosila zaradi lažje organizacije dela4, zato mu pritožba neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, zakaj je A.A. tožnico večkrat prosila za informacijo o zaključku njenega bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da datum zaključka bolniškega staleža lahko določi le izbrani zdravnik, vendar tudi po njegovi presoji prošnja tožene stranke ni bila žaljiva in ni predstavljala graje vrednega ravnanja. V zvezi s to ugotovitvijo tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zapisa "kdaj (tožnica) računa, da se bo lahko vrnila na delo" ni mogoče razumeti drugače, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje, tj. da je tožena stranka od tožnice želela le neko okvirno, laično oz. lastno oceno o datumu vrnitve na delo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je bila tožnica s prejemom dopisa z dne 19. 3. 2012 izpostavljena nezakonitemu ravnanju tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je namreč toženi stranki v dopisu z dne 19. 3. 2012 pripetila tipkarska napaka, za katero se je ta že naslednjega dne pisno opravičila (A39).

18. Tožnica je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode nadalje utemeljevala z navedbami, da je A.A. v dopisu z dne 29. 3. 2012 (A40) od nje zahtevala, naj se zglasi v zavodu, ne da bi hkrati odgovorila na njeno prošnjo, ali lahko po izteku bolniškega staleža koristi letni dopust. Tožnica v pritožbi vztraja, da je bil dopis spisan na šikanozen način, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v zgoraj navedenem dopisu pojasnila, da na tožničino prošnjo za izrabo letnega dopusta ni odgovorila, ker ni bila seznanjena z okoliščino, ali bo tožnica tudi po 28. 3. 2012 v bolniškem staležu. Pritožba nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niti tožnici njen status po 30. 3. 2012 ni bil znan, vendar to za odločitev niti ni bistveno. Pomembno je, da dopis z dne 29. 3. 2012 ni bil žaljiv, kot je zatrjevala tožnica, ter da je tožena stranka v zvezi z odobritvijo letnega dopusta upravičeno čakala na informacijo o tem, ali bo tožnica tudi od 28. 3. 2012 dalje v bolniškem staležu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi A.A. in priče B.B., da med bolniškim staležom nobenemu od zaposlenih ni bilo treba hoditi v službo in da takšni pozivi na delo pri toženi stranki niso bili običajni. S podatki, s katerimi je razpolagala tožena stranka, namreč tožnica od 28. 3. 2012 dalje ni bila v bolniškem staležu, zato je tožnico 29. 3. 2012 upravičeno pozvala, naj pride na delo.

19. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da tožnica v ocenjevalnem obdobju dela vzgojiteljice ni opravljala, saj je to ugotovilo v drugem odstavku 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju sprva v bolniškem staležu, nato pa na letnem dopustu, v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi jo tožena stranka morala ocenjevati za delo na delovnem mestu vzgojiteljica po kriterijih, opredeljenih v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Ur. l. RS, št. 54/02 in nadalj.). Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje nerazumljivosti dejanske ugotovitve, da negativna ocena dela ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, saj je sodišče prve stopnje glede te ugotovitve navedlo jasne in prepričljive razloge, ki si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da si tožnica napredovanja ni zaslužila, temveč da, ob upoštevanju dejstva, da je bilo tudi mnenje vzgojiteljskega zbora pri toženi stranki glede tožničinega napredovanja negativno, ni šlo za očitno žaljivo in graje vredno ravnanje ravnateljice A.A. Pritožba sicer pravilno navaja, da je ta ravnala napačno, ko je negativno oceno tožničinega dela v letu 2012 utemeljevala z očitki v zvezi njenim delom na funkciji ravnateljice v obdobju od aprila 2008 do julija 2010, vendar je pri tem treba upoštevati, da je tožnica pri toženi stranki nazadnje opravljala prav delo ravnateljice. Poleg tega je pri presoji tega očitka bistveno, da četudi bi zaključili, da ravnanje tožene stranke ni bilo primerno, je šlo za ravnanje, ki ne samo zase ne v povezavi z drugimi v pritožbi zatrjevanimi ravnanji tožene stranke po veljavni zakonodaji in na njej temelječi sodni praksi ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu.

20. Pritožba uveljavlja protispisnost zaključka, da bi tožnica morala poznati delo vzgojiteljice, zaradi česar ji tožena stranka ni bila dolžna dati navodil za delo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo prav nasprotno. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč presodilo, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko tožnici ni dala navodil za delo, vendar pa je to napako pripisalo nezadostni skrbnosti ravnateljice A.A. in ne šikaniranju, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Pritožba se v zvezi s tem očitkom neutemeljeno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 496/2014 z dne 13. 11. 2014. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč A.A. svojih pooblastil ni izvrševala z namenom, da bi tožnici povzročila škodo oz. da bi jo prizadela, zato ne gre za primerljivo zadevo.

21. Iz dopisa z dne 14. 6. 2012 (A58) izhaja, da se je tožnica 26. 6. 2012 želela udeležiti 42. strokovnega srečanja vzgojiteljev. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je prijavnice na takšna srečanja sprejemal predstavnik društva vzgojiteljev I.I., ki je bil v postopku na prvi stopnji tudi zaslišan. Na podlagi njegove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica srečanja ni želela udeležiti skupaj s sodelavci, temveč je želela potovati s svojim avtomobilom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki glede udeležbe na strokovnih srečanjih uveljavljeno pravilo t. i. skupnega potovanja, zato je zaključilo, da tožena stranka tožnice z zavrnitvijo njene prošnje za udeležbo na 42. strokovnem srečanju vzgojiteljev ni postavila v neenakopraven položaj. Nasprotno, po njegovi presoji bi tožena stranka tožnico z ugoditvijo njeni prošnji o lastnem prevozu na strokovno srečanje pozitivno diskriminirala. Pritožbeno sodišče v pravilnost zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje ni "nekritično" povzelo izpovedi prič C.C., B.B., D.D. in E.E., kot to uveljavlja pritožba. Tudi iz izpovedi C.C. in E.E., ki ju izrecno izpostavlja pritožba, namreč izhaja, da je bilo pri toženi stranki običajno, da več delavcev na strokovna srečanja potuje z enim vozilom (glej 5. in 24. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 3. 11. 2015). Tožnica v pritožbi nadalje uveljavlja, da ni izpovedala, da je na strokovno srečanje želela potovati s svojim avtomobilom, vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča na 9. strani tožbe izrecno navedla prav to. Sodišče prve stopnje se je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tudi do tožničine navedbe, da so se A.A. in nekateri sodelavci srečanja udeležili z lastnimi vozili,5 zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

22. Sodišče prve stopnje je glede ravnanja tožene stranke v zvezi s tožničino prošnjo za odobritev letnega dopusta v juliju 2012 sicer ugotovilo, da je bilo to neustrezno, vendar je verjelo takratni ravnateljici A.A., da je šlo za enkratni dogodek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je šlo v tem primeru za prepovedano ravnanje tožene stranke, saj definicija trpinčenja na delovnem mestu zajema tudi element sistematičnosti oziroma ponavljanja graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih ravnanj ali vedenj, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je A.A. tožničini prošnji za izrabo letnega dopusta v novembru 2012 (A61) ugodila, pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj nasprotja med ugotovitvami v zvezi s prošnjo za izrabo letnega dopusta v novembru 2012 in zaključkom, da je šlo pri nepravočasni odobritvi dopusta v juniju 2012 za enkratni dogodek. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da ji je bil letni dopust v novembru 2012 odobren le pogojno. Tudi pritožbeno sodišče namreč lastnoročni pripis A.A. na tožničini prošnji za odobritev dopusta z dne 5. 11. 2012 razume tako, da je tožnici, v primeru da se z etažno vzgojiteljico ne bi mogla dogovoriti glede zamenjave t. i. večernega dela, izraba letnega dopusta odobrena. Smiselno enako izhaja tudi iz izpovedi priče A.A. (12. in 13. stran prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2015), zato v pritožbi uveljavljana protispisnost ni podana. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016. Vrhovno sodišče RS je v teh zadevah zavzelo stališče, da delodajalec zlorablja zakonito pravico za nedopustne cilje, če delavcu ne odobri dopusta brez objektivnih razlogov, povezanih s poslovanjem, ali pa delavca brez utemeljenega razloga pušča v negotovosti glede odobritve vse do zadnjega. Ker v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka o tožničini prošnji za izrabo letnega dopusta v juliju 2012 namerno odločila prepozno oz. da jo je v zvezi s tem namerno puščala v negotovosti, navedeni zadevi nista primerljivi obravnavani.

23. Da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da bo na 9. redni seji sveta zavoda tožene stranke 23. 6. 2010 obravnavan predlog za njeno razrešitev, potrjuje njen podpis na dopisu z dne 18. 6. 2010 (B17), zato pritožba tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj po njegovi presoji toženi stranki tudi v zvezi z razrešitvijo tožnice s funkcije ravnateljice ni mogoče očitati trpinčenja na delovnem mestu. Razlogi sodbe glede tega zaključka so jasni in si niso med seboj v nasprotju, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so delavci tožene stranke podpisali izjavo v podporo razrešitve tožnice, saj je ta skladna z vsebino listine v prilogi A103. 24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili odnosi v kolektivu pri toženi stranki pred razrešitvijo tožnice in v času njene razrešitve slabi, zaposleni pa nezadovoljni z delom tožnice, ki je želela realizirati lastne predloge in s tem spremeniti dotedanji ustaljen način dela. To se je odražalo tudi v napetem in neprijetnem vzdušju na sejah sveta zavoda. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da težnja po menjavi ravnateljice zaradi nezadovoljstva z njenim načinom dela še ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilnosti tega zaključka ne omaja dejstvo, da so zaposleni pri toženi stranki svoje nezadovoljstvo s tožničinim delom občasno izražali na neustrezen način (npr. z zbiranjem podpisov v podporo njeni razrešitvi). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu pomanjkljiva, saj je po presoji pritožbenega sodišča popolna in razumljiva.

25. Pritožba uveljavlja protispisnost zaključka sodišča prve stopnje, da nobena od zaslišanih prič ni zaznala trpinčenja tožnice, vendar s pritožbenimi navedbami v tej smeri v resnici uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem izpostavlja nekatere dele izpovedi prič F.F., G.G., H.H. in B.B. in navaja, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo, vendar dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni povzelo celotnih izpovedi zaslišanih prič, še ne pomeni, da jih ni upoštevalo pri odločitvi. Sodišče se ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega izvedenega dokaza (tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 168/2012), po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo določbo 8. člena ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tudi ustrezno obrazložena, ne dvomi, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

26. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj ni obravnavalo kot celoto in da ni presodilo, ali skupek vseh ravnanj predstavlja nedopustno trpinčenje. Sodišče prve stopnje je sicer res sprva ugotavljalo, ali so posamezni očitki toženi stranki sploh utemeljeni. Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR, je namreč mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da posamezna očitana ravnanja toženi stranki bodisi sploh ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja do tožnice bodisi kot celota ne dosegajo takšnega standarda, da bi lahko govorili o sistematičnem ali ponavljajočem graje vrednem ali očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju tožene stranke. Pri tem je utemeljeno izhajalo iz dopustnosti posameznih ravnanj glede na utemeljene interese tožene stranke in položaj tožnice in ne iz subjektivne presoje tožnice, ki v tem primeru ne more biti pravno upoštevna. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila podvržena sistematičnemu slabemu ravnanju tožene stranke tudi zato, ker pretežen del relevantnega obdobja (bodisi zaradi bolniškega staleža bodisi zaradi izrabe letnega dopusta) fizično ni bila prisotna na delu, dopisi tožnici, ki ji jih je tožena stranka poslala z namenom izvedbe reintegracije oz. lažje organizacije dela, pa, kot že navedeno, niso bili žaljivi. Pritožba sicer pravilno navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke v nekaterih primerih nepravilno, organizacijsko neustrezno in nezadostno skrbno, vendar to samo po sebi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne omaja pravilnosti presoje, da ravnanja tožene stranke niso imela elementov trpinčenja na delovnem mestu ali kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, oziroma da ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je dogodke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi, subjektivno doživljala kot posebno zavržne, vendar to ne more vplivati na zaključek, da ravnanje in vedenje tožene stranke oz. njene ravnateljice A.A. ni prestopilo meje običajnega nerazumevanja med sodelavci v službi. Glede na tak zaključek sodišča prve stopnje ni pomembno, ali je tožnica toženo stranko obvestila o domnevnem trpinčenju na delovnem mestu, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

27. Pritožba sicer pravilno navaja, da za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode ni pomembno, ali se je tožnica prijavila na razpis za ravnateljsko mesto pri toženi stranki, vendar je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova kljub temu pravilna. Tožnica je v postopku na prvi stopnji navajala, da bi ji za celotno obdobje mandata ravnateljice tožene stranke pripadala plača v višini plače 46. plačnega razreda, na delovnem mestu vzgojiteljice pa je od 1. 5. 2012 do 31. 3. 2013 (ko bi se ji, če do nezakonite razrešitve ne bi prišlo, iztekel mandat ravnateljice tožene stranke) prejemala plačo v višini 40. plačnega razreda. Od tožene stranke je zato za navedeno obdobje zahtevala razliko v plači (tj. razliko med plačama v višini 40. in 46. plačnega razreda) v skupnem znesku 7.513,43 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sklep o tožničini razrešitvi zaradi formalnih napak v postopku razrešitve s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 812/2011 z dne 21. 10. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 spoznan za nezakonitega. V posledici tega je bilo ugotovljeno, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo, vse do ponovne vrnitve na delo pa ji je bila prisojena razlika plače do višine, do katere bi bila upravičena kot ravnateljica, če nezakonite razrešitve ne bi bilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je za odločitev o tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode iz naslova razlike v plači bistveno, da je tožnica 1. 5. 2012 podpisala (novo) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljice.6 Tožena stranka ji je od tega datuma dalje utemeljeno izplačevala plačo v pogodbeno dogovorjeni višini (tj. plačo v višini 40. plačnega razreda), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači pravilno zavrnilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 783/2010 z dne 18. 11. 2010. V navedeni zadevi tožnica ni vtoževala razlike v plači za obdobje po izvedeni reintegraciji, zato ne gre za primerljivo zadevo.

28. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

29. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Po vsebini gre sicer za očitek zmotne uporabe materialnega prava. 2 Iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 812/2011 z dne 21. 11. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 izhaja, da je tožena stranka kršila določbo 59. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 16/2007 in nadalj.), ker pred razrešitvijo tožnice ni zaprosila za mnenje pristojnega ministra. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012. 4 Iz dopisa z dne 13. 2. 2012 izhaja, da se tožena stranka zaradi bolniških odsotnosti sooča s težavami pri zagotavljanju nemotenega delovnega procesa. 5 Sodišče prve stopnje je verjelo A.A., ki je izpovedala, da se nihče od zaposlenih srečanj ni udeležil "posebej" (stran 11 prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2015). 6 Tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ni bila razrešena z delovnega mesta ravnateljice in da še naprej opravlja delo na tem delovnem mestu, je bil z navedenima sodbama pravnomočno zavrnjen.