Jedro

Če je v isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, po odločitvi pa se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, se zahteva zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote D. z dne 3.11.2003. Z njim je prvostopni organ na podlagi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - ZUP) zavrgel vlogo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke na zakonu utemeljena. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila tožničina zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki se nanaša na isto dejansko stanje, že obravnavana pred obema upravnima organoma in pred sodiščem prve stopnje ter pred sodiščem druge stopnje in je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno. Tožnica je torej izkoristila vsa pravna sredstva, ki jih ima v upravnem postopku in sodnem postopku in s svojo zahtevo ni uspela. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U 1207/99-8 z dne 19.6.2000 tožbo zavrnilo, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se je družina V. v Nemčijo preselila prostovoljno in zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 - 64/01). S tako odločitvijo se je strinjalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo, opr. št. I Up 759/2000-3 z dne 27.3.2002 potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Glede na vse povedano in ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4.9.2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena.

V pritožbi tožnica navaja, da v postopku ni bilo upoštevano, da ni prostovoljno odšla v izgnanstvo. Živela je pri teti, ki je zanjo lepo skrbela, ponjo je prišel oče v spremstvu gestapovca in odšli so v zbirno taborišče G., kjer so že bili mama, bratje in sestre. Iz G. so bili vsi skupaj s tovornjaki odpeljani v Nemčijo v taborišča. Meni, da ji pripadajo vse pravice, ki izhajajo iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo o tožničini zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že pravnomočno odločeno, po odločitvi pa se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, tožnica v pritožbi ne ugovarja. Na tej podlagi pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno. Po 4. odstavku 129. člena ZUP se vloga zavrže, če je v isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, po odločitvi pa se dejansko in pravno stanje ni spremenilo. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vsebino zadeve, to je na dejansko stanje, niso pravno pomembni ugovori, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno tožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.