Jedro

Mednarodne pristojnosti sodišča v RS za odločanje v sporu iz pogodbene škode ni mogoče temeljiti na določbah 53. čl. ZUKZ, niti ne 52. čl. ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da jo vlaga iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskega predloga ne pove. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Toženi stranki ni bila vročena glede na to, da pravda še ni začela teči (1. odst. 194. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti sodišča Republike Slovenije (27. člen ZPP v zvezi s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS štev. 1/91-I).

Tudi pri ugotavljanju pristojnosti sodišča Republike Slovenije za sojenje v sporu z mednarodnim elementom velja določba 2. odst. 15. člena ZPP, po katerem presodi sodišče pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so mu znana.

Po tožbenih navedbah gre za zahtevek tuje zavarovalnice (tožeče stranke) proti tujemu ladjarju (toženi stranki) na plačilo odškodnine za škodo zaradi primanjkljaja, nastalega tekom prevoza po morju. Svojo aktivno legitimacijo utemeljuje tožeča stranka s cesijo. Čim je tako, ima proti toženi stranki samo tista upravičenja, ki jih je imel cedent (1. odst. 440. člena ZOR). Ta je imel proti ladjarju odškodninski zahtevek. Ker tožeča stranka ni v tožbi zatrjevala nobene druge podlage za svojo aktivno legitimacijo razen cesije, je njen zahtevek odškodninski - na poplačilo pogodbene škode.

Ni mednarodne pogodbe, ki bi v primerih, kot je obravnavani, določala pristojnost slovenskega sodišča. Te tudi iz 1. odst. 53. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ štev 43/82; v nadaljevanju: ZUK) ni mogoče izvesti. Na podlagi omenjene zakonske določbe bi bilo mogoče utemeljiti pristojnost slovenskega sodišča samo v primeru nepogodbene škode. Že obe sodišči pa sta tožeči stranki pravilno pojasnili, da gre v obravnavanem primeru za pogodbeno škodo. Zato na podlagi 1. odst. 53. člena ZUK slovensko sodišče v tem sporu ne more odločati. Za takšno vrsto sporov v ZUK-u sploh ni določbe, ki bi določala (tudi) pristojnost slovenskega sodišča. Drugega odst. 53. člena ZUK, na katerega se sklicuje tožeča stranka v reviziji pa ni mogoče uporabiti zato, ker se nanaša na regresne in ne na odškodninske zahtevke. Kot je že ugotovljeno pa je obravnavani zahtevek odškodninski (če bi bil pa regresni, bi prišli v poštev razlogi pritožbenega sodišča).

Državno pristojnost sodišč za sojenje v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti določa ZUK v 53. členu. Glede na 27. člen ZPP zato 1. odst. 52. člena ZPP ni mogoče uporabiti tudi za določitev državne pristojnisti slovenskega sodišča. To bi bilo mogoče samo v primeru, če ZUK glede državne pristojnosti sodišč za nepogodbene odškodninske spore ne bi imel nobenih določb. V obravnavanem primeru pa sploh ne gre za nepogodbeno škodo ampak pogodbeno. Zato pristojnosti slovenskega sodišča sploh ni mogoče utemeljevati na 53. členu ZUK, še toliko manj pa na 52. členu ZPP. Revizijsko razgljabljanje, kje je šteti, da je nastala škoda, zato za odločitev sploh ni pomembno.

V nasprotju z revizijskimi trditvami ni v razlogih odločbe, v katerih navaja sodišče prve stopnje, da nima tožena stranka v Republiki Sloveniji ne premoženja ne poslovne enote, zazreti nobene kršitve določb pravdnega postopka niti iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP niti katere druge. Po 27. členu ZPP je slovensko sodišče pristojno za sojenje tudi, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrečne določbe o njegovi pristojnosti za določeno vrsto sporov (v obravnavanem primeru sporov iz pogodbene odškodninske odgovornosti), če njegova pristojnost izvira iz določb zakona o njegovi krajevni pristojnosti. ZUK nima določb, ki bi državno pristojnost slovenskih sodišč temeljile na premoženju tožene stranke (primerjaj: 1. odst. 58. člena ZPP) ali pa na sedežu njene poslovne enote (primerjaj: 59. člen ZPP). Glede na 27. člen ZPP bi zato tožeča stranka lahko temeljila državno pristojnost slovenskega sodišča tudi na 1. odst. 58. člena ali pa 59. členu ZPP. Ker tega ni storila, je sodišče pravilno navedlo, da na omenjenih dveh zakonskih določbah državne pristojnosti slovenskega sodišča ni mogoče temeljiti. Z omenjeno navedbo ni zato sodišče kršilo nobene določbe pravdnega postopka.

Ne samo krajevno ali stvarno pristojnost, tudi svojo mednarodno pristojnost presodi sodišče po 2. odst. 15. člena ZPP. Prav po omenjeni zakonski določbi sta presojali sodišči mednarodno pristojnost slovenskega sodišča (konkretno Temeljnega sodišča v Kopru) in ugotovili, da te ni. Pri tem do kakršnekoli zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izreklo tudi, da ni pristojno in da se razveljavijo vsa opravljena pravdna dejanja pa ni takšna kršitev postopka, ki bi vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe (to je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje), zato ni revizijski razlog.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.