Jedro

Kraj kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja in tudi ne odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče v sodbi opredeliti, zato sodišče prve stopnje z očitanim ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka.

V sodbi sodišče ni dolžno razlagati, da je dopustilo spremembo obtožbe in iz katerih razlogov, saj je iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, kot mu je bilo očitano v spremenjeni obtožnici, razvidno, da je spremembo obtožbe dopustilo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A.H. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 24040/2017 z dne 6. 5. 2019 obdolženega A.H. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena navedenega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu določilo posebni pogoj, da plača oškodovancu P., R.K., s.p., znesek 2.292,00 EUR in oškodovani družbi K., d.o.o. znesek 1.720,00 EUR, in sicer v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, pogojna obsodba pa se sme preklicati in določena kazen izreči, če obveznosti iz neupravičenih razlogov ne bi izpolnil. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da se navedenima oškodovancema v breme obdolženca priznata priglašena premoženjskopravna zahtevka v zneskih, za katera sta bila oškodovana, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca proračun, obdolžencu je bilo naloženo plačilo sodne takse v zneskih 60,00 in 70,00 EUR, plačati pa mora še stroške pooblaščenke, ki bodo v primeru priglasitve odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 22., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika, kot je slednji zahteval v pritožbi, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi višjega državnega tožilca. Vsi so se seje udeležili.

4. Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje oškodovancema K.R., s.p. in K., d.o.o. prisodilo premoženjskopravna zahtevka, povrnitev zneskov pa določilo tudi kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, ki ga mora obdolženec izpolniti v enem letu od pravnomočnosti sodbe, takšna odločitev pa ni pravilna, ker pri tem ni upoštevalo, da K.R., s.p. ni upravičen do povrnitve premoženjskopravnega zahtevka, saj je svojo terjatev v celoti odplačno prenesel na K., d.o.o. V zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in določitvijo posebnega pogoja v izrečeni kazenski sankcij je po oceni pritožbe podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je obdolžencu kot fizični osebi naložilo plačilo obveznosti, ki bi se jih naj zavezala poravnati pravna oseba E., d.o.o. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 in Up-652/16-17 z dne 21. 1. 2019 ter navaja, da je Ustavno sodišče pojasnilo, da lahko sodišče odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava in mora v sodbi na konkreten način in z zadostno jasnostjo navesti: a) formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, b) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter c) utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku mora torej jasno opredeliti določbe civilnega materialnega prava, na podlagi katerih bi naj bila podana odgovornost fizične osebe za obveznost pravne osebe (npr. ZGD-1, OZ...) ter pojasniti, zakaj so predpostavke takšne odgovornosti v konkretnem primeru izpolnjene, saj je v nasprotnem primeru podana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6. Ker pritožba utemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje v sodbi ni ustrezno obrazložilo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, pri tem pa je povrnitev povzročene škode oškodovancema v višini glavnice tudi določilo kot posebni pogoj v okviru pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti do dejanskega stanja, ki ga v tem delu pritožba prav tako graja, ko navaja, da oškodovanec K.R. s.p., ki mu je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek, iz navedenega razloga do njega ni upravičen. Obrazložitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (točka 7 napadene sodbe), ki hkrati pojasnjuje naložitev posebnega pogoja obdolžencu (ki je sicer pojasnjen v točki 5 obrazložitve), pa nima razlogov, ki morejo biti po ustaljeni sodni praksi v sodni odločbi navedeni. Iz izreka napadene sodbe izhaja, da je obdolženec navedenima pravnima subjektoma povzročil škodo zaradi neplačila storitev, ki jih je naročil kot direktor gospodarske družbe E. d.o.o. in da bi jo moral povrniti v roku, določenem v pogojni obsodbi, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in zaporna kazen izrečena, prav tako pa sta bila navedena zneska v breme obdolženca prisojena oškodovancema, kot je navedlo sodišče prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožba se utemeljeno sklicuje na odločbo, kjer je Ustavno sodišče pojasnilo, da je smisel odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku, da sodišče v enotnem postopku odloči tako o kazenskopravnih kot tudi o civilnopravnih posledicah določenega ravnanja, pri tem pa mora upoštevati, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Kazenskopravna norma namreč kot sekundarno pravno posledico (pravno sankcijo) določa zgolj kazenskopravno posledico, ne pa tudi civilnopravnih. Navedeno velja tudi v primeru, ko je obdolženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, katerega zakonski znak je pridobitev premoženjske koristi, povzročitev škode in podobno. Mogoče je sicer, da tovrstni znaki pri posamezni inkriminaciji napotujejo na predpise civilnega prava (v takem primeru gre za t.i. blanketne inkriminacije) in da torej sodišče že pri presoji obstoja kaznivega dejanja te znake presoja z vidika civilnega prava. Kljub temu pa ugotovitev o obstoju teh znakov sama po sebi še ne zadostuje za sklep o posledicah na civilnopravnem področju, saj kazenskopravna norma, kot je bilo že navedeno, takih posledic ne določa (citirano iz odločbe Ustavnega sodišča Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018, točka 12 obrazložitve). Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-652/16-17 z dne 21. 1. 2019 pritožba utemeljeno povzema in opozarja na sestavine, ki jih mora odločba o premoženjskopravnem zahtevku vsebovati, to so formalni pravni viri, na temelju katerih je sodišče izpeljalo svojo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, v katerem je odločilo o obdolženčevi dolžnosti povrnitve premoženjske škode, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji, saj je tako obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zaradi navedenega razloga je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti, sodišče prve stopnje pa bo v ponovljenem postopku, če bo obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja in glede premoženjskopravnega zahtevka odločilo enako, svojo odločitev o tem utemeljilo v skladu z ustaljeno ustavno sodno prakso, pri čemer bo presodilo tudi pritožbene navedbe, ki grajajo pravilnost odločitve, da je obdolženec škodo dolžan povrniti K.R. s.p. 7. Pritožba napadeni sodbi očita tudi druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, a ji ni mogoče pritrditi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se obdolžencu v izreku sodbe očita, da je kaznivo dejanje storil septembra 2012 v H., v njenih razlogih pa kraj storitve ni pojasnjen, pri tem pa je navedba kraja tudi v nasprotju z izpovedbo priče S.R., da ga je obdolženec poiskal na T.. Kraj kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja in tudi ne odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče v sodbi opredeliti, zato sodišče prve stopnje z očitanim ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka.

8. Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, ko navaja, da je obdolžencu kršena pravica do obrambe in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker čas storitve kaznivega dejanja ni dovolj natančno določen, temveč je obdolženčevo delovanje časovno opredeljeno le z navedbo "septembra 2012", ko naj bi ob sklenitvi posla zamolčal prezadolženost družbe E., d.o.o., saj bi morala biti opredelitev trenutka sklenitve zatrjevanih poslov bolj natančno navedena. Obdolžencu se po oceni pritožbe tudi protislovno očita, da naj bi S.R. ob sklenitvi posla zamolčal dejstvo, ki je nastalo šele kasneje, ko naj bi mu zamolčal, da je bila družba E., d.o.o. v slabem finančnem stanju, ker je imela od 19. 9. 2019 do 18. 6. 2013 blokiran račun pri Novi KBM, d.d., medtem ko naj bi do sklenitve posla prišlo že pred 13. 9. 2012, torej pred izdajo računa. Pritožba pa nima prav, saj je čas, ko bi naj obdolženec ravnal, z navedbo "septembra 2012", ustrezno opredeljen in ne drži, da je presplošen ter da obdolžencu onemogoča obrambo. Iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja tako čas obdolženčevega ravnanja kot čas ravnanja oškodovancev ter nastanka prepovedanih posledic, opis kaznivega dejanja pa tudi ni protisloven, ko se obdolžencu očita, da je septembra 2012 prokuristu podjetja P., R.K., s.p., S.R., pri naročilu del z avtodvigalom zamolčal, da je družba E., d.o.o. v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19. 9. 2019 blokirana računa. Okoliščina, da sta bila računa blokirana 19. 9. 2019, namreč ne pomeni, da je šele tega dne zašla v slab finančni položaj in da obdolženec kot direktor s finančnim položajem družbe pred tem, ob naročilu dela v istem mesecu, ni bil seznanjen.

9. Pritožba trdi, da v opisu obdolžencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja ni ustrezno konkretizirana preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Ne drži, da je v opisu kaznivega dejanja navedeno izključno naročilo storitev in njihovo neplačilo ter da ni razvidna ustrezna konkretizacija preslepitve oškodovancev. Navedba, da je obdolženec pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene..., kar naj bi storil s tem, da je S.R. in B.R. pri naročilu del zagotovil, da bo družba E., d.o.o. svoje obveznosti poravnala ob zapadlosti in jima zamolčal, da je družba v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19. 9. 2012 blokiran račun pri Novi KBM, d.d., prav tako pa tudi račun pri A banki, d.d. od 19. 9. 2012 do 18. 6. 2013, pri tem pa je zamolčal prezadolženost družbe E., d.o.o. ter da zaradi tega svojih obveznosti ne bo mogla poravnati, s čimer ju je preslepil, da so bila navedena dela opravljena, ter da namena poravnave računov družba E., d.o.o. ni imela, saj je zaradi prezadolženosti vedel, da opravljenega dela ne bo mogel plačati in njegove obljube za plačilo tako niso imele realne podlage, ustrezno konkretizira obdolženčevo prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanje, da ne bodo mogle biti izpolnjene kot navedeni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe dovolilo spremembo obtožnice na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 5. 2019 v nasprotju s pogoji iz 344. člena ZKP ter s tem obdolžencu kršilo pravico do poštenega postopka in pravico do obrambe iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Sprememba obtožnice je dovoljena, če je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, v obravnavanem primeru pa ta pogoj ni bil izpolnjen, ker so bile vse okoliščine v zvezi s transakcijskimi računi družbe E., d.o.o. znane že v fazi preiskave in bi jih lahko tožilstvo ob ustrezni skrbnosti vključilo že v prvotno obtožnico. Pritožba poudarja, da je pogoje za spremembo obtožnice na glavni obravnavi treba razlagati restriktivno in da določba prvega odstavka 344. člena ZKP ni namenjena taktiziranju tožilstva, sprememba obtožbe v obravnavani zadevi pa pomeni zlorabo procesnih pravic in kršitev temeljev poštenega postopka, pri čemer niti tožilstvo niti sodišče prve stopnje nista pojasnila, na podlagi katerih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, je bila obtožnica spremenjena. Opozarja, med drugim, na sodbo I Ips 52779/2014 z dne 24. 5. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da je pri dopustnosti spremembe obtožnice treba opraviti presojo, ali je že prvotni (in ne šele spremenjeni) opis dejanja vseboval konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ter trdi, da v predmetni zadevi temu ni bilo tako, temveč je tožilstvo šele na zadnjem naroku poskušalo dopolniti konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, čeprav s protislovnimi in nerazumljivimi navedbami.

11. Pritožbi ni mogoče pritrditi. V sodbi sodišče ni dolžno razlagati, da je dopustilo spremembo obtožbe in iz katerih razlogov, saj je iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, kot mu je bilo očitano v spremenjeni obtožnici, razvidno, da je spremembo obtožbe dopustilo. Ne le, da v sodbi tega ni dolžno obrazložiti, v obravnavanem primeru tudi niso podane kršitve, ki jih zatrjuje pritožba. V opisu kaznivega dejanja je bilo že pred spremembo obtožnice konkretizirano, na kakšen način naj bi obdolženec pri sklenitvi posla drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle izpolnjene, ko je bilo navedeno, da je oškodovancema pri naročilu zagotovil, da bo družba E. d.o.o. svoje obveznosti poravnala ob zapadlosti, pri tem pa zamolčal, da je družba E., d.o.o. v slabem finančnem položaju in da zaradi tega svojih obveznosti ne bo mogla poravnati. Z dodanim besedilom, ki slab finančni položaj družbe dodatno konkretizira z opisom blokad transakcijskih računov ter z navedbo, da je obdolženec zamolčal prezadolženost družbe in da namena poravnave računov ni bilo, ker je zaradi prezadolženosti vedel, da opravljenega dela ne bo mogel plačati in njegove obljube za plačilo niso imele realne podlage, niso bile dodane okoliščine, ki bi za obdolženca predstavljale presenečenje in ki bi mu očitale več kot prej, temveč konkretiziran zakonski znak le dodatno pojasnjuje.

12. Prav tako ne drži, da sodba nima zadostnih razlogov o tem, na podlagi katerih okoliščin sodišče prve stopnje sklepa o namenu obdolženca, da naročenega dela ni imel namena plačati. Razlogi so navedeni v drugem odstavku na strani 12, prvem odstavku na strani 13, drugem odstavku na strani 14 ter na strani 15 sodbe. Istovrstna kršitev tudi ni podana zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe S.R., da mu je direktor T., d.o.o. B.G. povedal, da so res zavrnili račun v zvezi z deli, ki sta jih opravila s sinom, a bo tudi to okoliščino, v povezavi z navedbami v ugovoru zoper sklep o izvršbi v izvršilni zadevi VL 126551/2015 in z izpovedbo priče B.G., moralo sodišče prve stopnje oceniti pri ponovni presoji dejanskega stanja obravnavane zadeve. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi ni podana, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni izvršilni postopek potekal v zvezi s plačilom za drugo delo, ki ni predmet tega postopka. Ima pa pritožba prav, ko navaja, da glede te okoliščine dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in ko poudarja, da se obdolžencu očita, da je pri sklenitvi posla, to je pri naročilu montaže nosilcev modulov in modulov B.R. zagotovil, da bodo obveznosti poravnane ob zapadlosti, čeprav je slednji povedal, da je samo izvajal to, kar mu je bilo naročeno s strani očeta in da se je najprej o poslu dogovarjal s svojim očetom, od katerega je dobil naročilo, kasneje pa se je dogovarjal tudi z obdolžencem, medtem ko iz izpovedbe njegovega očeta izhaja, da se je z obdolžencem o poslih s K., d.o.o. dogovarjal sam. Ali je torej obdolženec, kot trdi obtožba, dela naročil B.R. in ga pri tem preslepil, bo zato potrebno, glede na povzete navedbe, ponovno presoditi. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje samo ocenilo, da je bila družba E., d.o.o. prezadolžena, tudi ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trditev, da je podana ta kršitev, pritožba pojasnjuje z navedbo, da v sodbi ni obrazloženo, zakaj bi naj bila vrednost premoženja družbe v času sklepanja zatrjevanih poslov manjša od vsote njenih obveznosti. Odločilno dejstvo - prezadolženost in s tem slabo finančno stanje družbe E., d.o.o. pa je sodišče prve stopnje v sodbi (na strani 12) obrazložilo in pri tem navedlo podatke, na podlagi katerih je o tem sklepalo (bilance stanja, podatki iz izkazov poslovnega izvida, podatki o stanju na transakcijskih računih družbe in prometu na računih, blokade računov …), sicer pa je iz ostalih pritožbenih navedb razvidno, da se pritožba ne strinja z dejanskimi zaključki sodbe o finančnem stanju družbe ter meni, da bi o tem moral podati mnenje izvedenec, ker sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi takšno oceno podalo samo.

13. Pritožba pa, razen obrazloženosti odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, utemeljeno graja tudi popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Iz razlogov v napadeni sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje verjelo priči B.G., direktorju družbe T., d.o.o., ki je družbi E., d.o.o. naročila dela, ki sta jih opravila oškodovanca, čeprav je, kot je navedeno, priča na določenih mestih izpovedovala nedoločno in brez konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Verjelo mu je, da je obdolženec, ko je ugotovil, da dela ne bo mogel opraviti v roku, ki ga je zavezoval po pogodbi, sam stopil v stik z oškodovancema, ki za svoje delo nato nista bila poplačana; da jima je bila delo kot podizvajalcema dolžna plačati obdolženčeva družba; da naročnica T., d.o.o. ni zahtevala, da ta dela opravita oškodovanca, kot je v zagovoru povedal obdolženec, in da T., d.o.o. do podizvajalcev ni imela nobenih obveznosti. V sodbi je pojasnilo, da je B.G. prepričljivo izpovedal, da je podjetje T., d.o.o. vse obveznosti po pogodbi do družbe E., d.o.o. izpolnilo, torej da so plačali v celoti znesek po pogodbi, in sicer 92.572,96 EUR, na katerega je bil tudi izdan račun št. 12-315-000034 ter da se cena zaradi vključitve podizvajalcev ni spreminjala, kar potrjuje okoliščina, da je bil račun dejansko izdan na identičen znesek kot je bil v ponudbi, zaradi česar gre verjeti priči, da sredstev za poplačilo podizvajalcev niso zadržali.

15. Dejansko stanje obravnavane zadeve tudi po oceni pritožbenega sodišča doslej ni bilo tako popolno ugotovljeno, da bi bilo mogoče v zadevi razsoditi, in sicer glede okoliščine, ali je družba E., d.o.o. od družbe T., d.o.o. prejela celoten znesek, določen v pogodbi, oziroma ali je bil ta nižji zaradi poplačila oškodovancev, kot trdi obdolženec, ter glede razlogov za vložitev predloga za izvršbo in na kaj se je izvršilni postopek nanašal. 16. Kljub temu, da je bil račun izdan na dogovorjeni znesek, kar bi potrjevalo, da zaradi vključitve podizvajalcev ni bilo dogovora o nižjem znesku, pritožba utemeljeno opozarja na nedoslednosti v izpovedbi priče B.G. in na preuranjeno oceno sodišča prve stopnje, da gre priči nedvomno verjeti ter da gre v izvršilnem postopku za druga dela, ne pa za dela oškodovancev. Okoliščino, da je družba T., d.o.o. plačala v celoti navedeni račun z dne 29. 6. 2012, torej v znesku 92.572,96 EUR, kot je trdil B.G., dokazni postopek doslej ni potrdil. Iz navedenega računa (priloga C6), na katerega se sklicuje sodba, je razvidno le, da je bil račun izdan 29. 6. 2012, da ga je družba T., d.o.o. prejela 6. 7. 2012 in da je družba E., d.o.o. z njim uveljavljala ostanek plačila v višini 4.628,65 EUR. Iz pogodbe o nakazilu (asignacija), sklenjene med družbami T., d.o.o., E., d.o.o. in GE, d.o.o. z dne 25. 7. 2012 (priloga C4), pa je razvidno, da je bil navedeni znesek predmet pogodbe, s katero se je družba T., d.o.o. zavezala, da znesek, ki ga je dolgovala družbi E., d.o.o., nakaže družbi GE, d.o.o. Glede na vsebino pogodbe, sklenjene med družbo E., d.o.o. in T., d.o.o št. 010/12 z dne 19. 3. 2012 ta znesek predstavlja 5% od zneska 92.572,96 EUR, za katerega je bilo dogovorjeno, da bo plačan po poskusnem obratovanju MFE T. 2, a ni bilo ugotovljeno, ali je bil tudi plačan in je tako družba T. izpolnila svojo obveznost in plačala znesek v celoti, kot trdi B.G., ali pa je bil zaradi vključitve oškodovancev plačan nižji znesek, kot trdi obdolženec. Gre za okoliščino, ki jo je potrebno z zaslišanjem obdolženca in B.G. ter morebitnim obstojem potrdila o plačilu razjasniti, ne glede na to, da je iz računov, ki sta jih izdala oškodovanca družbi E., d.o.o. (priloga A2), razvidno, da sta bila izdana kasneje, prav tako pa razjasniti razloge za vložitev predloga za izdajo sklepa o izvršbi.

17. Pritožba trdi, da spisu priložen izvršilni spis potrjuje obdolženčev zagovor, da bi morala oškodovancema dela plačati družba T., d.o.o., ne pa E., d.o.o. Sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da po vpogledu v izvršilni spis ugotavlja, da ne gre za ista dela, kot jih je družba E., d.o.o. v obravnavani zadevi izvedla za naročnika T., d.o.o. po ponudbi št. 12-012-000066 z dne 28. 3. 2012, pogodbi št. 010/12 z dne 19. 3. 2012 in računu št. 12-315-000034 z dne 29. 6. 2012 za zgraditev sončne elektrarne T. v vrednosti 92.572,96 EUR. Pojasnjuje, da je izvršba tekla v zvezi s predračunom družbe E., d.o.o. št. 12-012000212 z dne 31. 8. 2012 za izdelavo in montažo malonapetostne fotovoltaične elektrarne (MFE) v znesku 4.857,00 EUR, ki ga je T., d.o.o. potrdilo, in v zvezi z izdanim računom št. 12-315-00006 z dne 24. 10. 2012 v znesku 4.555,86 EUR, ki pa ga je T., d.o.o. dejansko zavrnilo iz razlogov, kot navaja zagovornik, a da gre v obravnavani zadevi za druga dela, po drugem računu in s popolnoma drugačnim zneskom, ki je pravzaprav zanemarljiv glede na znesek po obravnavani pogodbi.

18. Iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 3974/2015 oziroma izvršilne zadeve VL 126551/2015, v kateri je družba GE, d.o.o. predlagala izvršbo proti dolžniku T., d.o.o. zaradi izterjave 4.555,86 EUR (predlog je bil podan 22. 10. 2015), je razvidno, na kar utemeljeno opozarja pritožba, da je družba T., d.o.o. vložila ugovor in v njem navedla, da se terjatev nanaša na izdelavo in montažo malonapetostne fotovoltaične elektrarne v znesku 4.857,00 EUR, ki ga je potrdila, a plačilu oziroma izvršbi ugovarja, "ker so se pri E., d.o.o. pojavile težave s podizvajalci in posledično ni izdelal in dostavil konstrukcije za fotonapetostne module, sta izdelavo navedene konstrukcije namesto njega opravila samostojni podjetnik K.R. (P., K.R., s.p.) in družba K., d.o.o.“. Nadalje je v ugovoru navedeno, da sta slednja izdelala konstrukcijo za fotonapetostne module, dolžnik, torej T., d.o.o., pa je nato neutemeljeno in brez kakršnekoli pravne podlage prejel upnikov račun št. 12-315-00006 v znesku 4.555,86 EUR, s katerim je dolžniku neutemeljeno zaračunal izdelavo zgoraj navedene konstrukcije, saj pri sklenitvi posla in izvedbi le-tega upnik ni sodeloval; da lahko oba izdelovalca konstrukcije to potrdita, zato dolžnik predlaga, da se ju zasliši, in da je izdan račun iz navedenih razlogov, tudi če ga ne bi izdal GE, d.o.o., temveč E., d.o.o., neutemeljen. Iz povzete vsebine ugovora tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče nedvomno sklepati, da je pri izvršilnem postopku šlo za druga dela, ne pa za dela, ki so predmet tega kazenskega postopka, kot zaključuje sodišče prve stopnje v sodbi. Pritožba pri tem poudarja, da je iz ugovora razvidno, da je družba T., d.o.o. kot svoja poslovna partnerja pri izvedbi teh del štela oba oškodovanca in je zato zavrnila plačilo izdelave in montaže malonapetostne fotovoltaične elektrarne, ker sta jih opravila podizvajalca in ne družba E., d.o.o., sodišče prve stopnje pa je, ne da bi v tej smeri izvedlo postopek, zaključilo, da je šlo v izvršilnem postopku za druga dela. Za razjasnitev, ali se v izvršilnem postopku račun in s tem vsebina ugovora res nanašata na druga dela (v ugovoru je delo oškodovancev opredeljeno kot izdelava in montaža konstrukcije za fotonapetostne module, v računih oškodovancev pa kot montaža nosilcev modulov, montaža modulov in dela z avtodvigalom) ali pa gre za ista dela, bo zato potrebno v tej smeri obdolženca in priči, ki sta dela izvedli, zaslišati ter navedene okoliščine ponovno oceniti v povezavi z obdolženčevim zagovorom, da se je le strinjal s predlogom, da dela opravita oškodovanca in da je družba T. zagotovila, da bo dela oškodovancema plačala.

19. Okoliščina, ali je družba T., d.o.o. znesek po pogodbi z dne 19. 3. 2012 v celoti plačala družbi E., d.o.o. oziroma GE, d.o.o. ter razlogi za izvršilni postopek in vsebina ugovora zoper sklep o izvršbi sta za razjasnitev dejanskega stanja nedvomno odločilnega namena, zato bo potrebno dejansko stanje v tej smeri dodatno razjasniti in nato ponovno presoditi zagovor obdolženca, da družba E., d.o.o ni bila dolžna plačati dela, ki sta jih opravila oškodovanca. Sodišče prve stopnje bo presodilo trditev pritožbe, da obdolženec ni imel namena koga preslepiti, temveč da je šlo za sporno razmerje med več poslovnimi subjekti in da je družba E., d.o.o. očitno sklepala, da je zavezanec za plačilo storitev oškodovanca neposredno T., d.o.o. Po razjasnitvi dejanskega stanja, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja tudi na prezrto izpovedbo priče S.R., da mu je B.G. povedal, da so "zavrnili račun v zvezi z deli, ki sta jih opravila s sinom", ki jo bo potrebno oceniti, pa bo potrebno ponovno presoditi, ali drži očitek, da je obdolženec pri sklenitvi posla S.R. in B.R. preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene in jima zamolčal prezadolženost družbe E., d.o.o. ter da se je nedvomno on dogovoril za posel s prokuristom podjetja P., R.K., s.p., S.R., in da je B.R. naročil montažo nosilcev modulov in modulov ter se zavezal, da bo E., d.o.o. kot naročnica opravljena dela plačala, ob tem pa je ob sklenitvi posla vedel, da ta obveznost do njiju ne bo izpolnjena.

20. Iz navedenih razlogov, na katere pritožba utemeljeno opozarja, bo v ponovljenem postopku potrebno izvesti dokaze in dejansko stanje obravnavane zadeve ponovno presoditi, ponovno pa bo potrebno oceniti tudi, ali je bila družba E., d.o.o. prezadolžena tako, da navedenih del ne bi mogla plačati.

21. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje dejansko stanje v nakazani smeri razjasnilo in izvedene dokaze glede nakazanih okoliščin ocenilo ter, v primeru obsodilne sodbe, odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

22. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.