Jedro

Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-1703/2020-11 z dne 14. 9. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju gradbena inšpektorica ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-1703/2020-11 z dne 14. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), na podlagi 8. in 82. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) tožniku določila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo preboja nosilne stene za izvedbo vratne odprtine in terase maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,37 x 3,64 m na naslovu ..., v delu stavbe št. 3 v stavbi št. 913 na zemljišču s parc. št. 000 k.o. ..., saj je izvedena brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Odredila mu je, da mora to gradnjo na svoje stroške odstraniti v 30-ih dneh po vročitvi odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), saj se bo sicer v nasprotnem začel postopek izvršbe te obveznosti, ki se bo opravila po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za sporno gradnjo je gradbena inšpektorica izrekla prepovedi iz prvega odstavka 93. člena GZ (4. točka izreka) ter naložila, da se po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka). Določila je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. in 6. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe gradbena inšpektorica navaja, da se del stavbe, na katerem tožnik izvaja gradnjo, nahaja v I., II. in III. etaži večstanovanjske stavbe, ki je v kulturno varovanem območju spomenika Izola - mestno jedro. Kot kažejo poizvedbe pri Upravni enoti Izola, gradbeno dovoljenje za sporno gradnjo ni bilo izdano. Dne 17. 8. 2020 je gradbena inšpektorica z zapisnikom ugotovila, da je bila na severovzhodnem delu stavbe, in sicer v II. etaži, izvedena terasa maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,37 x 3,64 m, do katere vodijo vrata, medtem ko iz posnetka stanja iz leta 1984 izhaja, da se je na tem mestu nahajala enokapna streha in okno. Opisani poseg nedvomno predstavlja poseg v nosilno konstrukcijo in povečuje etažno površino, vendar pa zanj niso bila pridobljena ustrezna upravna dovoljenja.

3.Gradbena inšpektorica pojasnjuje, da je za začetek izvajanja gradnje treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje in začetek gradnje tudi prijaviti, kar vse določa 4. člen GZ. Objekt, ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je po 17. in 18. točki prvega odstavka 3. člena GZ nelegalen objekt, ki ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje ali drugače sanirati objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. O vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah je gradbena inšpektorica tožnika seznanila z dopisom z dne 17. 8. 2020, tožnik pa se je na te ugotovitve izjavil. Navajal je, da je na objektu izvedel le zaključna dela, ki pomenijo vzdrževanje objekta in kot taka ne potrebujejo pridobitve gradbenega dovoljenja. Trdi tudi, da ni investitor sporne gradnje, saj ni izvajal spornih del, pač pa je objekt v takem stanju, kot je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu, prevzel ob nakupu. Navedel je, da je opravil poizvedbo pri upravni enoti, kjer je dobil dokumentacijo glede prizidka, in sicer načrt prizidka sanitarij, prošnjo z dne 29. 10. 1976 in potrdili z dne 10. 12. 1976 in 16. 5. 1979. Glede strešne konstrukcije prizidka, za katero se ugotavlja, da je bila odstranjena, trdi, da je skupni del stavbe. Vzdrževanje pohodne terase, ki istočasno služi kot streha, namreč ni vselej dolžnost lastnika posameznega dela stavbe, pač pa je gradbeni element, ki službi stavbi kot celoti.

4.Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je predmet ugotovitvenega postopka izvedba terase in preboja nosilne stene na severovzhodni strani objekta. Prizidek, ki ga omenja tožnik, ni del inšpekcijskega postopka. Preboj nosilne stene služi za izvedbo vratne odprtine, namenjene dostopu na ravni del izvedene terase, ki jo lahko uporablja zgolj lastnik dela stavbe št. 3 in povečuje njegovo etažno površino. Zgolj lastnik tega dela objekta lahko zato vzpostavi prejšnje stanje.

5.Iz topografskega kartona št. I-674/TK izhaja, kakšen je bil objekt v letu 1984. Po predpisih, veljavnih v času od leta 1967 do 1984, je obveznost pridobitve gradbenega oziroma lokacijskega dovoljenja izhajala iz Zakona o urbanističnem planiranju, v času od leta 1984 do 2003 iz takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO) in Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), v času od leta 2003 do 1. 6. 2018 iz takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in v času od 1. 6. 2018 dalje iz GZ. Lastnost stranke v predmetnem inšpekcijskem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti daje oziroma nalaga materialni predpis. Po določbah GZ je to lastnik dela stavbe št. 3 v stavbi št. 913 k.o. ...

6.Zaradi drugačne pravne podlage, to je 82. člena GZ, je gradbena inšpektorica za sporno gradnjo uvedla nov inšpekcijski postopek. V skladu z določbo prvega odstavka 79. člena GZ je inšpekcijski zavezanec zemljiškoknjižni lastnik, to je tožnik. Iz GZ in upravnosodne prakse izhaja, da se inšpekcijski ukrep primarno naloži investitorju nelegalno zgrajenega objekta, zemljiškoknjižnemu lastniku pa, če investitorja ni mogoče ugotoviti, je pokojni ali je bil nelegalno zgrajeni objekt oziroma del objekta predmet odsvojitve na podlagi kupoprodajne pogodbe. S prenosom lastništva preidejo na novega lastnika tudi obveznosti in morebitne posledice v primeru nelegalne gradnje. Ker je zemljiškoknjižni lastnik dela stavbe št. 3 v stavbi št. 913 k.o. ... tožnik, mu je gradbena inšpektorica izrekla ukrepe, določene v 82., 89., 93. in 96. členu GZ, ki jih v nadaljevanju obrazložitve citira.

7.Tožnik je 1. 10. 2020 zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je dopolnil še z vlogo z dne 29. 4. 2021. V dopolnitvi pritožbe je navajal, da je našel nov dokaz, ki mu pred tem ni bil dosegljiv, in sicer Soglasje Občine Izola, Zavod za planiranje, urbanizem, stanovanjske in gradbene zadeve, Oddelek za vzdrževanje, št. 351-68/91/JJ z dne 10. 6. 1991 (v nadaljevanju Soglasje), iz katerega izhaja, da je bila s tem aktom vzidava balkonskih vrat dovoljena A. A.

8.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 0612-238/2020-2550-4 z dne 31. 5. 2021, tožnikovo pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino tožnikove pritožbe in izpodbijane odločbe, ki ji pritrjuje. Navaja, da prvostopenjski organ ni ugotavljal, kdo je bil investitor preboja nosilne stene za izvedbo vratne odprtine, saj je izhajal iz podatkov zemljiške knjige, po katerih je lastnik dela stavbe št. 3 v stavbi št. 913 k.o. ... tožnik. Četudi je tožnik del stavbe, kot je obstajala v času inšpekcijskega pregleda, kupil od prejšnjega lastnika in ni bil investitor sporne gradnje, ga je prvostopenjski organ utemeljeno štel za inšpekcijskega zavezanca. S tem, ko je pridobil ta del objekta, so nanj od prejšnjega lastnika prešle tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta, kar pa pomeni, da je inšpekcijski zavezanec prav tožnik. Drugostopenjski organ pritrjuje zaključku prvostopenjskega organa, da je tožnika treba šteti za inšpekcijskega zavezanca tudi zato, ker preboj nosilne stene za izvedbo vratne odprtine z namenom dostopa na ravno streho terase, izvedene z namestitvijo kovinske ograje, služi zgolj lastniku dela stavbe št. 3 v stavbi št. 913 k.o. ..., čemur tožnik tudi ne oporeka.

9.Drugostopenjski organ navaja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do dokazil, ki mu jih je predložil tožnik (do Načrta prizidka sanitarije iz leta 1976 in 1979, do Prošnje B. B. z dne 29. 10. 1976, naslovljenega na Skupščino občine Izola za dovolitev popravila stanovanja, do Potrdila Skupščine občine Izola z dne 10. 12. 1976 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdanega B. B. in do Potrdila Skupščine občine Izola z dne 16. 5. 1979 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdanega A. A.). S tem je naredil napako, vendar pa to napako lahko popravi pritožbeni organ. Pojasnjuje, da iz dokumentov ni razvidno, da se ti nanašajo na tožnikov lastniški del stavbe, iz njih pa tudi izhaja, da so bili pridobljeni pred letom 1984, torej pred letom posnetka stanja, iz katerega je razvidno, da se je na današnjem preboju vrat nahajalo okno. Ta dokazila torej ne izkazujejo legalnosti gradnje.

10.Drugostopenjski organ nadalje navaja, da je tožnik v teku pritožbenega postopka pritožbo dopolnil s tem, da je drugostopenjskemu organu posredoval Soglasje s sklicevanjem na tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je bilo Soglasje drugostopenjskemu organu predloženo šele po izteku pritožbenega roka, ga ni bil dolžan obravnavati po vsebini. Ne glede na to pa vendarle ugotavlja, da se Soglasje ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov.

11.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter kršitev ustavnih jamstev v postopkih, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

12.Tožnik zavrača stališče tožene stranke, da je inšpekcijski zavezanec, saj ni bil investitor v spremembo strešne konstrukcije v teraso in v spremembo oblike okna ter se ob tem sklicuje na 11. točko 3. člena GZ. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista pojasnila, ali je investitor neznan ali mrtev, zaradi česar bi se za inšpekcijskega zavezanca lahko podredno štel tožnik. Tožnik se lahko za inšpekcijskega zavezanca šteJe le subsidiarno, nikakor pa ne primarno, kar izhaja iz 79. člena GZ. Podatkov o primarnem inšpekcijskem zavezancu pa tožena stranka ni ugotavljala, niti se do navedb tožnika v zvezi s tem ni opredelila in posledično glede tega vprašanja zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar je vodilo tudi do zmotne uporabe materialnega prava.

13.Tožnik ni izvajal del na prizidku, torej ni spreminjal strešne konstrukcije v teraso in ni spreminjal oblike okna, pač pa je objekt v takem stanju kupil od prejšnjega lastnika. Kdaj in kako je prišlo do teh sprememb, tožniku ni znano, je pa v zvezi s tem na podlagi poizvedb, ki jih je opravil, že v pisni izjavi prvostopenjskemu ORGANU priložil relevantno dokumentacijo (Načrt prizidka sanitarije iz leta 1976 in 1979, Prošnja B. B. z dne 29. 10. 1976, naslovljen na Skupščino občine Izola za dovolitev popravila stanovanja, Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 10. 12. 1976 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano B. B. in Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 16. 5. 1979 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano A. A.). Prvostopenjski organ teh dokazov ni izvedel niti se do njih ni opredelil, medtem ko ravnanje tožnika kaže, da je v postopku sodeloval in dokazoval vso potrebno skrbnost. S poizvedbami pri predhodnih lastnikih nepremičnine je dne 16. 3. 2021 odkril Soglasje, ki ga je nato predložil drugostopenjskemu organu v dopolnitvi pritožbe.

14.Iz Soglasja je razvidno, da je zanj kot investitorka zaprosila A. A. in ji je bilo izdano za vzidavo balkonskih vrat. Ker je torej investitor znan, ni podlage, da se nalaga subsidiarno odgovornost tožniku kot zemljiškoknjižnemu lastniku. Ko se je drugostopenjski organ opredeljeval do tega dokaza, se je skliceval na sodbo Upravnega sodišča I U 2456/2018-8 z dne 14. 5. 2020, pri tem pa spregledal, da je bil pri odločanju v tej zadevi uporabljen ZGO-1, medtem ko je veljaven zakon v trenutku odločanja GZ. ZGO-1 ni imel take določbe, kot je določba 79. člena GZ. Sodba, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, torej ni primerljiva s predmetnim postopkom.

15.Res je, da je tožnik Soglasje predložil naknadno, vendar pa je to skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V času, ko je že pridobil ostale dokaze, s Soglasjem še ni razpolagal. Takoj ko je ta dokaz pridobil, ga je posredoval drugostopenjskemu organu, ki pa se do njegovih navedb ni opredelil. Tožnik poudarja, da vsi dokazi, ki jih je zbral, izkazujejo, da predmetna gradnja ni nezakonita, pač pa da so ob začetku gradnje obstajala vsa predpisana upravna dovoljenja. Posledično zato tudi ni pravne podlage za obveznosti, ki mu jih je z izpodbijano odločbo naložila tožena stranka. Ker Soglasja drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ni upošteval, tožnik predlaga, naj to sodi sodišče, ta dokaz preuči in nato skupaj z ostalimi dokazi upošteva pri svoji odločitvi. Nov dokaz po presoji tožnika ključno vpliva na izid postopka, do njega pa se drugostopenjski organ ni opredelil.

16.Tožnik nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da morebitna strešna konstrukcija prizidka, ki naj bi bila odstranjena, ni skupni del etažne lastnine ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 76/2017, ki jo delno citira. Poudarja, da bi morala tožena stranka ob upoštevanju te sodbe postopek voditi zoper vse etažne lastnike. Streha oziroma pohodna terasa s hidro in toplotno izolacijo nujno predstavlja skupne dele, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov in zato inšpekcijska odločba posega v njihove pravne položaje. Tožnik je nepremičnino v last in posest pridobil šele z dnem 13. 1. 2018, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska in kar je razvidno tudi iz slik terase in okna. Vse to kaže, da tožena stranka ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, posledično pa napačno uporabila materialno pravo v zadevi.

16.Tožnik nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da morebitna strešna konstrukcija prizidka, ki naj bi bila odstranjena, ni skupni del etažne lastnine ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 76/2017, ki jo delno citira. Poudarja, da bi morala tožena stranka ob upoštevanju te sodbe postopek voditi zoper vse etažne lastnike. Streha oziroma pohodna terasa s hidro in toplotno izolacijo nujno predstavlja skupne dele, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov in zato inšpekcijska odločba posega v njihove pravne položaje. Tožnik je nepremičnino v last in posest pridobil šele z dnem 13. 1. 2018, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska in kar je razvidno tudi iz slik terase in okna. Vse to kaže, da tožena stranka ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, posledično pa napačno uporabila materialno pravo v zadevi.

17.Tožnik toženi stranki očita tudi bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve sicer povzel navedbe tožnika iz pisne izjave, vendar pa se do njih ni opredelil, s tem pa je posegel v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, vse Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Citira še določbo 214. člena ZUP ter navaja, da prvostopenjski organ ni zadostil zahtevam te določbe o tem, kakšna mora biti obrazložitev odločbe, saj ni navedel dokazov, na katere je oprto dejansko stanje, razlogov za presojo posameznih dokazov in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom. Pomanjkljiva obrazložitev je bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se zaradi tega izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1710/2015 z dne 11. 2. 2016, iz katere izhaja, da je pravica do pravnega sredstva lahko učinkovita le, če organ poda konkretno dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin. V predmetni zadevi pa se prvostopenjski organ ni opredelil do nobenega od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ob tem se tožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

17.Tožnik toženi stranki očita tudi bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve sicer povzel navedbe tožnika iz pisne izjave, vendar pa se do njih ni opredelil, s tem pa je posegel v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, vse Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Citira še določbo 214. člena ZUP ter navaja, da prvostopenjski organ ni zadostil zahtevam te določbe o tem, kakšna mora biti obrazložitev odločbe, saj ni navedel dokazov, na katere je oprto dejansko stanje, razlogov za presojo posameznih dokazov in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom. Pomanjkljiva obrazložitev je bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se zaradi tega izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1710/2015 z dne 11. 2. 2016, iz katere izhaja, da je pravica do pravnega sredstva lahko učinkovita le, če organ poda konkretno dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin. V predmetni zadevi pa se prvostopenjski organ ni opredelil do nobenega od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ob tem se tožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

18.Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da gre s tem, ko se prvostopenjski organ ni opredelil do navedb tožnika, za napako in da to napako odpravlja, pa tega ni storil, saj ni pojasnil, zakaj dokumenti, ki jih je predložil tožnik, niso ustrezni. Drugostopenjski organ tudi ni upošteval Soglasja, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik se ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da Soglasja tudi sicer ni mogoče šteti za predpisano upravno dovoljenje. Za to svojo trditev drugostopenjski organ ni navedel pravne podlage, njegovo stališče pa je napačno, saj gre za dokument iz leta 1991, opremljen z žigom in podpisom uradne osebe. Vsakršen dvom v verodostojnost te listine ne more biti v breme tožnika, saj ni bil niti stranka takratnega postopka niti podpisnik listine, pač pa je listino pridobil z željo rešitve predmetne zadeve. O konkretnem postopku iz leta 1991 je treba dalje iz uradnih evidenc pridobiti podatke o objektu, vendar pa tožnik do teh evidenc nima dostopa. Soglasje obenem izkazuje, kdo je bil investitor sporne gradnje, kot tudi, da je bila ta izvedena po tem Soglasju in je zato legalna. Ravnanje drugostopenjskega organa, ki je Soglasje pavšalno ocenil na prej opisani način, je poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah (EKČP), kar je tudi stališče Ustavnega sodišča, npr. v odločbah Up-17/95 z dne 4. 7. 1996 in Up-2/94 z dne 8. 5. 1997.

18.Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da gre s tem, ko se prvostopenjski organ ni opredelil do navedb tožnika, za napako in da to napako odpravlja, pa tega ni storil, saj ni pojasnil, zakaj dokumenti, ki jih je predložil tožnik, niso ustrezni. Drugostopenjski organ tudi ni upošteval Soglasja, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik se ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da Soglasja tudi sicer ni mogoče šteti za predpisano upravno dovoljenje. Za to svojo trditev drugostopenjski organ ni navedel pravne podlage, njegovo stališče pa je napačno, saj gre za dokument iz leta 1991, opremljen z žigom in podpisom uradne osebe. Vsakršen dvom v verodostojnost te listine ne more biti v breme tožnika, saj ni bil niti stranka takratnega postopka niti podpisnik listine, pač pa je listino pridobil z željo rešitve predmetne zadeve. O konkretnem postopku iz leta 1991 je treba dalje iz uradnih evidenc pridobiti podatke o objektu, vendar pa tožnik do teh evidenc nima dostopa. Soglasje obenem izkazuje, kdo je bil investitor sporne gradnje, kot tudi, da je bila ta izvedena po tem Soglasju in je zato legalna. Ravnanje drugostopenjskega organa, ki je Soglasje pavšalno ocenil na prej opisani način, je poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah (EKČP), kar je tudi stališče Ustavnega sodišča, npr. v odločbah Up-17/95 z dne 4. 7. 1996 in Up-2/94 z dne 8. 5. 1997.

19.Ne glede na vse doslej navedeno pa je tožnik obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo, izvršil. Iz priložene fotografije je razvidno, da je odstranil kovinsko ograjo okoli terase ter s siporeksom zazidal balkonska vrata. S tem je njihova funkcionalnost v smislu dostopa na teraso prenehala in trenutno služijo kot okno, prehod na prizidek pa je onemogočen. Gre za začasno rešitev, saj tožnik postopa v smeri popolne odstranitve vrat in namestitve okna.

19.Ne glede na vse doslej navedeno pa je tožnik obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo, izvršil. Iz priložene fotografije je razvidno, da je odstranil kovinsko ograjo okoli terase ter s siporeksom zazidal balkonska vrata. S tem je njihova funkcionalnost v smislu dostopa na teraso prenehala in trenutno služijo kot okno, prehod na prizidek pa je onemogočen. Gre za začasno rešitev, saj tožnik postopa v smeri popolne odstranitve vrat in namestitve okna.

20.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

20.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

K točki I izreka:

21.Tožba je utemeljena.

21.Tožba je utemeljena.

22.Predmet odločanja je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku odredila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo preboja nosilne stene za izvedbo vratne odprtine in gradnjo terase v delu stavbe št. 3 v objektu na naslovu ... ter to gradnjo odstraniti v 30-ih dneh po vročitvi odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo zoper njega pričel postopek izvršbe te obveznosti. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s pojasnilom, da bi moralo biti za izvedbo preboja nosilne stene pridobljeno gradbeno dovoljenje, da so pridobitev gradbenega dovoljenja za tak poseg zahtevali vsi predpisi od leta 1984 dalje (to je od takrat, ko obstajajo topografski podatki, iz katerih izhaja, da je bilo na mestu sedanjih vrat vgrajeno okno, na prizidku pa je bila enokapna streha) in da gradbeno dovoljenje za sporno gradnjo ni bilo pridobljeno, kar izkazujejo podatki Upravne enote Piran. Tožnik pa trdi, da v zadevi ne more biti inšpekcijski zavezanec, pač pa da bi to moral biti investitor sporne gradnje, da je etaža v enakem stanju, kot jo je prevzel ob nakupu, da sam ni izvajal spornih posegov ter da dokazila, ki jih je pridobil naknadno, izkazujejo, da so bili posegi legalni.

22.Predmet odločanja je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku odredila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo preboja nosilne stene za izvedbo vratne odprtine in gradnjo terase v delu stavbe št. 3 v objektu na naslovu ... ter to gradnjo odstraniti v 30-ih dneh po vročitvi odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo zoper njega pričel postopek izvršbe te obveznosti. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s pojasnilom, da bi moralo biti za izvedbo preboja nosilne stene pridobljeno gradbeno dovoljenje, da so pridobitev gradbenega dovoljenja za tak poseg zahtevali vsi predpisi od leta 1984 dalje (to je od takrat, ko obstajajo topografski podatki, iz katerih izhaja, da je bilo na mestu sedanjih vrat vgrajeno okno, na prizidku pa je bila enokapna streha) in da gradbeno dovoljenje za sporno gradnjo ni bilo pridobljeno, kar izkazujejo podatki Upravne enote Piran. Tožnik pa trdi, da v zadevi ne more biti inšpekcijski zavezanec, pač pa da bi to moral biti investitor sporne gradnje, da je etaža v enakem stanju, kot jo je prevzel ob nakupu, da sam ni izvajal spornih posegov ter da dokazila, ki jih je pridobil naknadno, izkazujejo, da so bili posegi legalni.

23.Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega tožbenega ugovora, da ni inšpekcijski zavezanec in da bi morala tožena stranka kot inšpekcijskega zavezanca šteti investitorja sporne gradnje.

23.Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega tožbenega ugovora, da ni inšpekcijski zavezanec in da bi morala tožena stranka kot inšpekcijskega zavezanca šteti investitorja sporne gradnje.

24.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe pristojnega inšpektorja pooblaščal, da v primeru nelegalne gradnje inšpekcijskemu zavezanec odredi, da gradnjo takoj ustavi in zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na svoje stroške, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V primeru nedovoljene gradnje je inšpektor inšpekcijskemu zavezancu izrekel tudi prepovedi za nelegalno gradnjo iz prvega odstavka 93. člena GZ. GZ je v prvem odstavku 79. člena določal, da je v postopku inšpekcijskega nadzora inšpekcijski zavezanec investitor; če pa ta ni znan, se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Inšpekcijski ukrepi se po tretjem odstavku 79. člena GZ izrekajo tudi pravnim naslednikom inšpekcijskega zavezanca in jih zavezujejo.

24.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe pristojnega inšpektorja pooblaščal, da v primeru nelegalne gradnje inšpekcijskemu zavezancu odredi, da gradnjo takoj ustavi in zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na svoje stroške, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V primeru nedovoljene gradnje je inšpektor inšpekcijskemu zavezancu izrekel tudi prepovedi za nelegalno gradnjo iz prvega odstavka 93. člena GZ. GZ je v prvem odstavku 79. člena določal, da je v postopku inšpekcijskega nadzora inšpekcijski zavezanec investitor; če pa ta ni znan, se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Inšpekcijski ukrepi se po tretjem odstavku 79. člena GZ izrekajo tudi pravnim naslednikom inšpekcijskega zavezanca in jih zavezujejo.

25.V zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik dela stavbe št. 3 v objektu št. 913 k.o. ... in tudi ni sporno, da je bila v času, ko je kupil ta del stavbe, na severovzhodni strani objekta že izvedena terasa maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,37 x 3,64 m, do katere vodijo vrata, nastala s prebojem nosilne stene (taki tožnikovi trditvi namreč tožena stranka ne oporeka). Tožnik je torej pravni naslednik predhodnih lastnikov - investitorjev (po tožnikovih trditvah naj bi bila verjetna investitorka A. A.) in je po določbi tretjega odstavka 79. člena GZ zato inšpekcijski zavezanec, ki se mu lahko izrekajo inšpekcijski ukrepi. Kot je po presoji sodišča pravilno pojasnila tožena stranka, je tožnik s pridobitvijo lastninske pravice na delu stavbe pridobil tudi obveznosti, ki se na ta del stavbe nanašajo, tudi obveznost, da se mu izreče in da izvrši inšpekcijski ukrep. Taka razlaga predpisa po mnenju sodišča izhaja tudi iz namena inšpekcijskih ukrepov, ki je v zagotavljanju, da so v prostoru zgolj objekti, ki so skladni s prostorskimi izvedbenimi akti in s predpisi o urejanju prostora. Kdo lahko izvede uskladitev objekta s temi predpisi, je predmet presoje vsakega posameznega primera. V konkretnem primeru je cilj inšpekcijskega ukrepa zazidanje preboja nosilne stene in odstranitev terase, kar pa lahko izvede izključno tožnik kot lastnik dela stavbe, iz katerega preko preboja vodi izhod na teraso, ne pa tisti, ki je take spremembe na delu stavbe investiral in ni več njegov lastnik, saj do te gradnje ne more dostopati. Tožnikovi ugovori, da v predmetni zadevi ne more biti inšpekcijski zavezanec, zato po presoji sodišča niso utemeljeni. Prav tako tudi niso utemeljeni njegovi ugovori, da bi morali biti inšpekcijski zavezanci tudi drugi lastniki delov stavbe na ... Kot je razvidno iz listin v upravnem spisu, lahko na teraso, ki je bila pred tem enokapna streha, dostopa le tožnik preko preboja v njegovem delu stavbe, medtem ko drugi lastniki delov stavbe do te terase ne morejo dostopati. Tožnik pa ni utemeljil in tudi ni predložil nobenega dokaza, da temu ne bi bilo tako in da naj bi šlo za del objekta, ki ga koristijo vsi lastniki.

25.V zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik dela stavbe št. 3 v objektu št. 913 k.o. ... in tudi ni sporno, da je bila v času, ko je kupil ta del stavbe, na severovzhodni strani objekta že izvedena terasa maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,37 x 3,64 m, do katere vodijo vrata, nastala s prebojem nosilne stene (taki tožnikovi trditvi namreč tožena stranka ne oporeka). Tožnik je torej pravni naslednik predhodnih lastnikov - investitorjev (po tožnikovih trditvah naj bi bila verjetna investitorka A. A.) in je po določbi tretjega odstavka 79. člena GZ zato inšpekcijski zavezanec, ki se mu lahko izrekajo inšpekcijski ukrepi. Kot je po presoji sodišča pravilno pojasnila tožena stranka, je tožnik s pridobitvijo lastninske pravice na delu stavbe pridobil tudi obveznosti, ki se na ta del stavbe nanašajo, tudi obveznost, da se mu izreče in da izvrši inšpekcijski ukrep. Taka razlaga predpisa po mnenju sodišča izhaja tudi iz namena inšpekcijskih ukrepov, ki je v zagotavljanju, da so v prostoru zgolj objekti, ki so skladni s prostorskimi izvedbenimi akti in s predpisi o urejanju prostora. Kdo lahko izvede uskladitev objekta s temi predpisi, je predmet presoje vsakega posameznega primera. V konkretnem primeru je cilj inšpekcijskega ukrepa zazidanje preboja nosilne stene in odstranitev terase, kar pa lahko izvede izključno tožnik kot lastnik dela stavbe, iz katerega preko preboja vodi izhod na teraso, ne pa tisti, ki je take spremembe na delu stavbe investiral in ni več njegov lastnik, saj do te gradnje ne more dostopati. Tožnikovi ugovori, da v predmetni zadevi ne more biti inšpekcijski zavezanec, zato po presoji sodišča niso utemeljeni. Prav tako tudi niso utemeljeni njegovi ugovori, da bi morali biti inšpekcijski zavezanci tudi drugi lastniki delov stavbe na ... Kot je razvidno iz listin v upravnem spisu, lahko na teraso, ki je bila pred tem enokapna streha, dostopa le tožnik preko preboja v njegovem delu stavbe, medtem ko drugi lastniki delov stavbe do te terase ne morejo dostopati. Tožnik pa ni utemeljil in tudi ni predložil nobenega dokaza, da temu ne bi bilo tako in da naj bi šlo za del objekta, ki ga koristijo vsi lastniki.

26.Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do dokazov, ki jih je priložil izjavi v inšpekcijskem postopku (Načrt prizidka sanitarije iz leta 1976 in 1979, Prošnja B. B. z dne 29. 10. 1976, naslovljen na Skupščino občine Izola za dovolitev popravila stanovanja, Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 10. 12. 1976 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano B. B. in Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 16. 5. 1979 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano A. A.). Drži tožnikova navedba, da se do teh dokazov ni opredelil prvostopenjski organ, se je pa do njih opredelil drugostopenjski organ. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da drugostopenjski organ ni pojasnil razlogov za zaključek, da ti dokazi ne dokazujejo legalnosti sporne gradnje, saj je drugostopenjski organ svoja stališča argumentiral (zadnji odstavek na 4. strani z nadaljevanjem na 5. strani drugostopenjske odločbe). Zgolj dejstvo, da je drugostopenjski organ na podlagi teh dokazov sprejel zaključke, ki so nasprotni tožnikovim, pa ne pomeni, da dokazi niso bili ocenjeni. Drugostopenjski organ je pri oceni teh dokazov izpostavil dvoje - da iz njih ni razvidno, da se nanašajo na tožnikov lastniški del stavbe in da gre za dokumente, ki so nastali pred letom 1984. Slednje je tudi po presoji sodišča za oceno teh dokazov bistvenega pomena. Kot je že bilo navedeno, je iz topografskih podatkov iz leta 1984 razvidno, da je bilo na mestu sedanjih vrat takrat vgrajeno okno, na prizidku pa je bila enokapna streha (čemur tudi tožnik ne oporeka), vsi predloženi dokumenti pa so nastali prej, v letih od 1976 do 1979. Sodišče ne izključuje možnosti, da sta B. B. in A. A., katerima so bili izdani dokumenti, tožnikova pravna prednika na njegovem delu stavbe, četudi tega tožnik ni izkazal, vendar pa to za presojo dokazov niti ni bistveno. Iz dokumentov, ki jih je predložil tožnik, namreč ne izhaja, da bi B. B. ali A. A. zaprosila za izdelavo preboja nosilne stene z namenom vgradnje vrat in za postavitev terase. A. A. je namreč zaprosila za povečanje obstoječih sanitarij, B. B. pa za spremembe prostorov v notranjosti stanovanja.

26.Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do dokazov, ki jih je priložil izjavi v inšpekcijskem postopku (Načrt prizidka sanitarije iz leta 1976 in 1979, Prošnja B. B. z dne 29. 10. 1976, naslovljen na Skupščino občine Izola za dovolitev popravila stanovanja, Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 10. 12. 1976 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano B. B. in Potrdilo Skupščine občine Izola z dne 16. 5. 1979 o priglasitvi manjših gradbenih del, izdano A. A.). Drži tožnikova navedba, da se do teh dokazov ni opredelil prvostopenjski organ, se je pa do njih opredelil drugostopenjski organ. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da drugostopenjski organ ni pojasnil razlogov za zaključek, da ti dokazi ne dokazujejo legalnosti sporne gradnje, saj je drugostopenjski organ svoja stališča argumentiral (zadnji odstavek na 4. strani z nadaljevanjem na 5. strani drugostopenjske odločbe). Zgolj dejstvo, da je drugostopenjski organ na podlagi teh dokazov sprejel zaključke, ki so nasprotni tožnikovim, pa ne pomeni, da dokazi niso bili ocenjeni. Drugostopenjski organ je pri oceni teh dokazov izpostavil dvoje - da iz njih ni razvidno, da se nanašajo na tožnikov lastniški del stavbe in da gre za dokumente, ki so nastali pred letom 1984. Slednje je tudi po presoji sodišča za oceno teh dokazov bistvenega pomena. Kot je že bilo navedeno, je iz topografskih podatkov iz leta 1984 razvidno, da je bilo na mestu sedanjih vrat takrat vgrajeno okno, na prizidku pa je bila enokapna streha (čemur tudi tožnik ne oporeka), vsi predloženi dokumenti pa so nastali prej, v letih od 1976 do 1979. Sodišče ne izključuje možnosti, da sta B. B. in A. A., katerima so bili izdani dokumenti, tožnikova pravna prednika na njegovem delu stavbe, četudi tega tožnik ni izkazal, vendar pa to za presojo dokazov niti ni bistveno. Iz dokumentov, ki jih je predložil tožnik, namreč ne izhaja, da bi B. B. ali A. A. zaprosila za izdelavo preboja nosilne stene z namenom vgradnje vrat in za postavitev terase. A. A. je namreč zaprosila za povečanje obstoječih sanitarij, B. B. pa za spremembe prostorov v notranjosti stanovanja.

27.Sodišče pa pritrjuje tožnikovemu tožbenemu ugovoru glede naknadno najdenega Soglasja. Ob tem gre najprej pritrditi drugostopenjskemu organu, da je tožnik ta dokaz z dopolnitvijo pritožbe predložil po izteku pritožbenega roka in se zato drugostopenjski organ do njega ni bil dolžan vsebinsko opredeljevati. Po določbi tretjega odstavka 238. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnik, se namreč dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov nanaša na dejstva in dokaze v pritožbi in v okviru pritožbenega roka, ne pa na dejstva in dokaze, ki bi se uveljavljali kasneje, torej že po izteku pritožbenega roka, kot to velja za predložitev Soglasja v tej zadevi. Kasneje, po izteku pritožbenega roka pridobljeni dokaz, je tako lahko podlaga za izredna pravna sredstva, ki pa jih je dopustno vlagati šele po tem, ko je zadeva zaključena (in ne med pritožbenim postopkom, kot je to tožnik storil z vložitvijo predloga za obnovo postopka v tej zadevi). Po drugi strani pa sodišče v sodnem postopku prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev terja vsak konkretni primer iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij (pospešitev in koncentracija postopka ter procesna disciplina) in presojo možnosti pravočasnega predlaganja dokazov in navajanja dejstev (prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016).

27.Sodišče pa pritrjuje tožnikovemu tožbenemu ugovoru glede naknadno najdenega Soglasja. Ob tem gre najprej pritrditi drugostopenjskemu organu, da je tožnik ta dokaz z dopolnitvijo pritožbe predložil po izteku pritožbenega roka in se zato drugostopenjski organ do njega ni bil dolžan vsebinsko opredeljevati. Po določbi tretjega odstavka 238. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnik, se namreč dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov nanaša na dejstva in dokaze v pritožbi in v okviru pritožbenega roka, ne pa na dejstva in dokaze, ki bi se uveljavljali kasneje, torej že po izteku pritožbenega roka, kot to velja za predložitev Soglasja v tej zadevi. Kasneje, po izteku pritožbenega roka pridobljeni dokaz, je tako lahko podlaga za izredna pravna sredstva, ki pa jih je dopustno vlagati šele po tem, ko je zadeva zaključena (in ne med pritožbenim postopkom, kot je to tožnik storil z vložitvijo predloga za obnovo postopka v tej zadevi). Po drugi strani pa sodišče v sodnem postopku prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev terja vsak konkretni primer iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij (pospešitev in koncentracija postopka ter procesna disciplina) in presojo možnosti pravočasnega predlaganja dokazov in navajanja dejstev (prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016).

28.Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

28.Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

29.Sodišče meni, da je vsebino in pomen Soglasja treba ocenjevati glede na takrat veljavne predpise in glede na potek postopka, v katerem je bilo to soglasje pridobljeno ter šele nato na tej podlagi oceniti, kakšna je teža tega dokazila in presoditi ali to dokazilo pomeni, da je do preboja vrat prišlo na takrat zahtevani način (kot to trdi tožnik). Iz Soglasja, ki je bilo izdano v letu 1991 (torej po letu 1984, za katerega so bili pridobljeni topografski podatki), izhaja, da je Občina Izola, Zavod za planiranje, urbanizem, stanovanjske in gradbene zadeve, Oddelek za vzdrževanje, A. A. dovolila vzidavo balkonskih vrat, hkrati pa tudi izhaja, da je bilo za ta poseg očitno pridobljena ustrezna tehnična dokumentacija, zahtevan pa je bil tudi strokovni nadzor (2. točka Soglasja). Ali so bila za izvedbo preboja takrat potrebna še dodatna dovoljenja, iz Soglasja ne izhaja, pač pa je taka možnost le dopuščena (4. točka). Za pravilno razlago Soglasja torej ne zadošča le njegov vpogled, kot je to po vsebini storil drugostopenjski organ, pač pa je treba preveriti v času njegove izdaje veljavne predpise in tudi preveriti vsebino celotnega postopka izdaje Soglasja (kolikor je še dostopna), šele nato pa bo mogoče oceniti pomen Soglasja za sporno gradnjo ter odločiti o tožnikovem ugovoru, da so bili posegi na objektu izvedeni v skladu z veljavnimi predpisi v času njihove izvedbe. Taka ocena Soglasja pa zahteva dopolnitev dokaznega postopka v opisani smeri.

29.Sodišče meni, da je vsebino in pomen Soglasja treba ocenjevati glede na takrat veljavne predpise in glede na potek postopka, v katerem je bilo to soglasje pridobljeno ter šele nato na tej podlagi oceniti, kakšna je teža tega dokazila in presoditi ali to dokazilo pomeni, da je do preboja vrat prišlo na takrat zahtevani način (kot to trdi tožnik). Iz Soglasja, ki je bilo izdano v letu 1991 (torej po letu 1984, za katerega so bili pridobljeni topografski podatki), izhaja, da je Občina Izola, Zavod za planiranje, urbanizem, stanovanjske in gradbene zadeve, Oddelek za vzdrževanje, A. A. dovolila vzidavo balkonskih vrat, hkrati pa tudi izhaja, da je bilo za ta poseg očitno pridobljena ustrezna tehnična dokumentacija, zahtevan pa je bil tudi strokovni nadzor (2. točka Soglasja). Ali so bila za izvedbo preboja takrat potrebna še dodatna dovoljenja, iz Soglasja ne izhaja, pač pa je taka možnost le dopuščena (4. točka). Za pravilno razlago Soglasja torej ne zadošča le njegov vpogled, kot je to po vsebini storil drugostopenjski organ, pač pa je treba preveriti v času njegove izdaje veljavne predpise in tudi preveriti vsebino celotnega postopka izdaje Soglasja (kolikor je še dostopna), šele nato pa bo mogoče oceniti pomen Soglasja za sporno gradnjo ter odločiti o tožnikovem ugovoru, da so bili posegi na objektu izvedeni v skladu z veljavnimi predpisi v času njihove izvedbe. Taka ocena Soglasja pa zahteva dopolnitev dokaznega postopka v opisani smeri.

30.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, nato pa v zadevi ponovno odločiti. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu tožnika, da bi izpodbijano odločbo odpravilo (in s tem odločilo v sporu polne jurisdikcije), saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pa bo naloga upravnega organa v ponovnem postopku.

31.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je odločilo le na podlagi listin upravnega spisa, obe stranki postopka pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

32.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna, ki je zavezanka za DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne stroške, razen sodne takse, ki bo tožniku povrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Odmerjene stroške mora tožena stranka tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 79, 79/1, 79/3, 82, 82/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.