Jedro

V konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja tudi, da je predhodno že trikrat zapustil Azilni dom in Republiko Slovenijo po tem, ko je na predpisanem obrazcu zaprosil za mednarodno zaščito ter da je v izvorni državi razpolagal z osebnimi dokumenti, ki jih zavestno ni vzel s seboj na pot. Ilegalno prehajanje meja kaže na begosumnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 6. 2013 do 7. 9. 2013 na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alineo 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji dne 31. 8. 2011, tedaj še kot mladoletnik brez spremstva. Ker je po podatkih uradnih evidenc 30. 9. 2011 tedaj tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil je bil v zvezi s tem 11. 10. 2011 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 26. 10. 2011. Dne 15. 12. 2011 je bil tožnik v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 predan iz Kraljevine Belgije nazaj v Republiko Slovenijo in je tedaj že na letališču ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je po podatkih uradnih evidenc tudi po podaji ponovne prošnje samovoljno zapustil Azilni dom dne 18. 7. 2012 in se v roku treh dni vanj ni vrnil ter mu je bil v zvezi s tem 23. 7. 2012 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 1. 8. 2012. Nato je bil tožnik dne 17. 1. 2013 v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo, tokrat iz Združenega kraljestva ter je ponovno že na letališču izrazil namero, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ki jo je na predpisanem obrazcu podal 18. 1. 2013. Tedaj mu je bil ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja, a je tožnik neposredno po ustni seznanitvi z izrečenim ukrepom zapustil prostore Azilnega doma in se vanj ni več vrnil. Dne 6. 6. 2013 je bil nato vrnjen ponovno v Republiko Slovenijo, tokrat iz Švicarske konfederacije ter že na letališču ponovno izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, ponovno prošnjo pa je na predpisanem obrazcu vložil dne 7. 6. 2013. Tedaj mu je bil ustno na zapisnik naznanjen sporni ukrep začasne omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, saj je na standardno vprašanje, ali poseduje kakšen osebni dokument za ugotavljanje istovetnosti navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Tožena stranka na podlagi podatkov dokumentacije v spisu ugotavlja, da se je tožnik po prvi samovoljni zapustitvi Republike Slovenije nato v Kraljevini Belgiji, od koder je bil vrnjen v Slovenijo, predstavljal za osebo z imenom A.A., rojen ... 7. 1988, po drugi samovoljni zapustitvi, ko je odšel v Združeno kraljestvo in je bil nato vrnjen v Slovenijo pa se je tam predstavljal za osebo z imenom B.B., rojen ... 7. 1993. Na posebno vprašanje, zakaj se je v drugih državah predstavljal z drugimi osebnimi podatki, je odgovoril, da je uradnim organom dal druge osebne podatke, ker se je bal, da bi ga vrnili nazaj v Alžirijo. Njegovi pravi osebni podatki pa naj bi bili ti, ki jih je podal v Republiki Sloveniji. Istovetnost prosilca je nesporno ugotovljena, ko predloži eno izmed listin, opredeljenih z določili Zakona o tujcih (ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in v takem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta, medtem ko sam pristojni organ ne more pridobivati podatkov o istovetnosti prosilca ob upoštevanju določil 129. člena ZMZ, ki ga zavezuje, da vse zaupne podatke, ki jih je prosilec podal v postopku po tem zakonu, varuje pred organi njegove izvorne države. Ker je tožnik brez osebnih dokumentov in ker je v postopku pred uradnimi organi drugih držav navedel druge osebne podatke iz razloga, da ga ne bi vrnili v izvorno državo, je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca v smislu 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Po oceni tožene stranke pa je hkrati podan tudi razlog iz 6. točke 1. odstavka 55. člena v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ, to je, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V konkretnem primeru meni, da so podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil že trikrat ter vsakič po vložitvi prošnje Azilni dom samovoljno zapustil, potem pa je bil na podlagi Uredbe (ES) vrnjen prvič iz Kraljevine Belgije, drugič iz Združenega kraljestva in tretjič iz Švicarske konfederacije nazaj v Republiko Slovenijo, zato na podlagi njegovega ravnanja tožena stranka zaključuje, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bilo mogoče upravičeno pričakovati, da bo počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru odločila v skladu z namenom danega pooblastila in da ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, temveč se je gibala znotraj njih, saj v konkretnem primeru namen zakonodajalca, ko gre za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, povsem jasen, to je omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi ga tožena stranka nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom, kot je to predhodno že večkrat storil in odšel v drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, tako da bi toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov po določilih Ženevske konvencije ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Pri tem je najpomembneje, da se prosilcem tekom postopka zagotovijo osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja z željo uresničevanja drugih razlogov in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Po oceni tožene stranke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi onemogočilo vsebinsko odločitev o njegovi prošnji, pač pa bi bil razlog za ustavitev postopka. Tožena stranka meni, da je upravičen sum, da bo prosilec ponovno zapustil tudi Republiko Slovenijo, saj je 18. 7. 2012, ob podaji druge prošnje izkoristil nepazljivost varnostnika in po ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pobegnil iz upravne stavbe Azilnega doma neznano kam ter je bil vrnjen junija 2013 iz Švicarske konfederacije. Zato se je tožena stranka odločila, da iz navedenih razlogov tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj meni, da bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se bo ugotovila njegova istovetnost in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je upoštevala, da je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države potoval po Španiji, Franciji, Belgiji, Avstriji, Italiji, Angliji in Švici, Republiko Slovenijo pa je vsakič po podanih treh prošnjah samovoljno zapustil. Z ilegalnim prehajanjem meja številnih držav tožnik po oceni tožene stranke kaže izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Zato je po mnenju tožene stranke omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. V tožbi pojasnjuje, da je bil ob prvem vstopu v Republiko Slovenijo še mladoleten, do sedaj pa je podal že tri prošnje za mednarodno zaščito, in sicer dne 31. 8. 2011, 16. 12. 2011 in 18. 1. 2013 ter da je iz Azilnega doma že trikrat pobegnil. V tej zvezi pojasnjuje, da je to prvič storil zato, ker si ni znal drugače pomagati, ko ga je njegov sostanovalec v sobi psihično obremenjeval, drugič pa je odšel zato, ker je šest mesecev čakal na izdajo odločbe, vendar se to ni zgodilo in je izgubil potrpljenje, tretjič pa je Azilni dom zapustil zaradi izrečenega ukrepa omejitve gibanja. Tekom postopka je tožnik izpovedal, da je zelo težko prenašal ukrep omejitve gibanja, ki mu je bil izrečen v Angliji, po zadnjem pobegu pa je tožnik v Franciji obiskal brata. Tožnik posebej poudarja, da sta mu oba starša že umrla in da ima le še brata ter je po narodnosti Berber, Berberi pa so preganjani. Meni, da tožena stranka ni proučila tožnikovih psihičnih težav, ki so nastale zagotovo s smrtjo obeh staršev ter diskriminacijo tožnika v rodni državi in psihičnim pritiskom, ko je bil v Azilnem domu skupaj s prosilcem iz Nigerije ter je verjel govoricam, da v Sloveniji nikomur ne priznajo statusa begunca. Ko so mu v mesecu januarju povedali, da mu bo izrečen ukrep omejitve gibanja je nanj toliko bolj to vplivalo, ker je imel slabo izkušnjo z ukrepom omejitve gibanja v Angliji. Dodaja še, da iz njegove izjave izhaja, da se je po Evropi samo vozil z različnimi prevoznimi sredstvi in je torej begal, to pa gotovo iz vseh predhodno navedenih razlogov. Meni, da tožena stranka navedenih okoliščin ni upoštevala, kot tudi ne težkih razmer, v katerih je tožnik živel in še živi, niti ni upoštevala njegova psihičnega stanja ter njegove obrazložitve glede razlogov, zakaj je trikrat zapustil Azilni dom. Izpostavlja stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, da zgolj sum za zlorabo postopka sam po sebi ne more biti zadosten za izrek takega ukrepa. Tožnik meni, da pogoji za izrečeni ukrep niso podani ter da je tožena stranka pri svoji odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo in posledično nepravilno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kote neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 20. 6. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je njegovo osebno ime, ki ga je navedel v Sloveniji, pravo in da so različna osebna imena, ki jih je navajal v Belgiji in Angliji lažna. Kot razlog, da se je tam zlagal glede osebnega imena je tožnik navedel strah, da ga bodo vrnili v izvorno državo Alžirijo, ker ima tam osebne probleme. Navedel je še, da je Alžirijo zapustil iz osebnih razlogov, ker se je tam bavil z nečednimi posli in zapadel v slabo družbo, iz katere je videl izhod samo v tem, da zapusti državo. Na posebno vprašanje, ali ima pri sebi kakšen dokument, je tožnik izpovedal, da ga pri sebi nima, da pa ima v Alžiriji osebno izkaznico, ki se nahaja pri njegovi babici.

V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ter 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila razloge, da je podan dvom o zatrjevani istovetnosti tožnika in tudi razloge, zaradi katerih je utemeljen njen zaključek, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre za zavajanje in zlorabo postopka v smislu 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prvega prihoda v Republiko Slovenijo do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Alžirije do Slovenije potoval ilegalno. Tožena stranka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da je ukrep omejitve gibanja potreben tudi za to, da tožnik v času do sprejema meritorne odločitve glede njegove prošnje, ne bo ponovno zapustil ozemlja Republike Slovenije. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler ne bo mogoče odločiti glede njegove prošnje, zlasti ob dejstvu, da tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tudi po oceni sodišča kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja tudi, da je predhodno že trikrat zapustil Azilni dom in Republiko Slovenijo po tem, ko je na predpisanem obrazcu zaprosil za mednarodno zaščito ter da je v izvorni državi razpolagal z osebnimi dokumenti, ki jih zavestno ni vzel s seboj na pot. Sodišče v tej zvezi meni, da je tožnik očitno imel možnost vzeti uradni dokument, saj je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sodišču sam izpovedal, da ima doma pri svoji babici osebno izkaznico, ki je ni vzel s seboj ob odhodu iz izvorne države ter da je v nekaterih drugih državah EU podal drugačne rojstne podatke in lažna osebna imena. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je bila glede na navedeno po presoji sodišča pravilno ugotovljena.

Sodišče se v konkretnem primeru tudi strinja s toženo stranko, da ilegalno prehajanje meja kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav od Alžirije vse do Slovenije in ne le do prve varne države, zato je po mnenju sodišča tožena stranka logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti in zato sodišče kot neutemeljen zavrača implicitni tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru ni podanih okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je iz opisanih razlogov pravilno utemeljila tudi zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče namreč pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred odločitvijo glede utemeljenosti njegove prošnje, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče preverilo na glavni obravnavi in ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja tožnika, ki je na ustni javni glavni obravnavi sam med drugim izpovedal, da se fizično dobro počuti, kljub omejitvi gibanja in da nima zdravstvenih problemov ter da nima nobenih težav, tudi psihičnih ne.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.