Jedro

Tožena stranka je prejela zneske, ki kljub označbi v plačilnih listah niso predstavljali vračila dokapitalizacije niti plačila stimulacije, zato je te zneske pridobila neupravičeno in brez pravne podlage. Skladno z 210. čl. in 214. čl. ZOR je dolžna te zneske povrniti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila.

1. odst. 101. čl. ZPP/77, ki je veljal v času vložitve tožbe, je določal, da s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je pravna osega dala. Ker začeti postopek prisilne poravnave ne pomeni prenehanje pravne osebe, ostane v veljavi po začetku prisilne poravnave tudi pooblastilo, ki ga je pravna oseba ob vložitvi tožbe dala svojemu pooblaščencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki izplača znesek 1.809.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov v plačilo do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več (vtoževane bruto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov do plačila) je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugoditveni del navedene sodbe se iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka pri tožeči stranki zaposlena kot vodstvena delavka po posebni individualni pogodbi, zato je imela pravico do posebnega dodatka k plači v smislu stimulacije za kvalitetno delo. Zneske, ki jih je kot stimulacijo prejela po nalogu direktorja, je vsakomesečno določal direktor tožeče stranke. Iz izpovedbe direktorja tožeče stranke izhaja, da je bila delavcem z individualnimi pogodbami o zaposlitvi izplačana neke vrste stimulacija, ker so uspeli podjetje rešiti iz težke situacije. Ti zneski so bili v plačilne liste vpisani pod rubriko "vračilo dokapitalizacije" očitno zaradi administrativne napake. Izplačilo spornih zneskov je temeljilo tudi na notranjih aktih tožeče stranke. Opustitev pisne ocene delovne uspešnosti tožene stranke s strani direktorja na utemeljenost plačila nagrade toženi stranki ne more vplivati. Izpovedba priče M. Š. ne daje podlage za zaključek, da je šlo za vračilo zneskov v zvezi z lastninjenjem tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi ugovarja tudi odsotnost aktivne legitimacije tožeče stranke, saj naj bi bila tožeča stranka v postopku prisilne poravnave, iz spisa pa ne izhaja, da bi imel pooblaščenec tožeče stranke soglasje upravitelja prisilne poravnave. Tožena stranka je svojo pritožbo dopolnila še z uveljavljanjem pritožbenega razloga iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi direktorja tožeče stranke in med samim tem zapisnikom. Sodišče prve stopnje je v sodbi napisalo, da je direktor tožeče stranke izpovedal, da je tožeča stranka v spornem obdobju poslovala slabo, čeprav iz njegove izpovedbe izhaja, da je bila zatrjevana stimulacija uvedena zaradi regulacije izplačil. Za vodilno ekipo je bil namreč po njegovi izpovedbi kar velik napor, da so podjetje dvignili iz težav in ga pripeljali do sorazmerno dobrih rezultatov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka vtoževanih zneskov v spornem obdobju ni prejela iz naslova stimulacije, pri čemer je bilo med strankama nesporno, da ti zneski niso predstavljali vračila dokapitalizacije, kot je to navedeno v plačilnih listah tožene stranke. Ker so bili ti zneski po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženi stranki izplačani brez pravne podlage, je dolžna vrniti tožeči stranki neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznega izplačila dalje (214. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki je bil v spornem obdobju v veljavi in ki se je uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR). Pričetek teka zakonitih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da je bila tožena stranka vodja finančne službe, zaradi česar je od vsega začetka vedela, da za ta izplačila ni podlage. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Če nek del premoženja ene osebe preide v premoženje druge osebe, pa za takšen prehod ni pravnega temelja bodisi v pravnem poslu, bodisi v zakonu oz. drugem splošnem pravnem viru, je dolžan z ozirom na določbo 210. čl. ZOR tisti, ki je takšno korist neupravičeno pridobil, to vrniti. 214. čl. ZOR, ki opredeljuje obseg vrnitve, določa, da je potrebno v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju prejela zneske v neto višini, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pri čemer ti zneski kljub označbi v plačilnih listah tožene stranke niso predstavljali vračilo dokapitalizacije, niti ni šlo za plačilo stimulacije, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, je tožena stranka te zneske pridobila neupravičeno. Glede na to je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 210. čl. in 214. čl. ZOR utemeljeno naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne zneske, prejete brez pravne podlage skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z ozirom na to, da je bila vodja finančne službe pri tožeči stranki in da je ona odredila delavki M. Š., da pod rubriko "vračilo dokapitalizacije" obračuna sporne zneske, nedobroverna že v času pridobitve teh zneskov, zato ji je dolžna od teh dni dalje povrniti tudi zakonite zamudne obresti.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da so ji bili vtoževani zneski izplačani iz naslova stimulacije. Priča M. Š. je v zvezi s tem prepričljivo izpovedala, da sporni zneski niso predstavljali stimulacije, ker bi se sicer ti zneski vpisovali v plačilne liste tožene stranke pod rubriko stimulacija. Ker je iz izpovedbe navedene priče razvidno, da ji je tožena stranka odredila, da se sporni zneski evidentirajo pod rubriko "vračilo dokapitalizacije", kar je priča tudi storila, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi šlo pri tem za administrativno napako. Na zaključek, da s plačilom spornih zneskov ni šlo za plačilo stimulacije, nakazuje tudi izpovedba priče J. T., ki je bil v spornem obdobju direktor tožeče stranke. Pojasnil je, da je poskusil s spornimi zneski, ki jih je sicer imenoval neke vrste stimualcijo za delo vodilnih delavcev, ki so uspeli podjetje iz težke situacije pripeljati v kolikor toliko normalno situacijo, regulirati zamik, do katerega je prišlo v času slabega poslovanja tožeče stranke. Delavci z individualnimi pogodbami o zaposlitvi pri lastninjenju podjetja z neizplačanimi plačami namreč niso mogli sodelovati (tako kot so lahko sodelovali ostali delavci, za katere so veljale kolektivne pogodbe), zaradi česar se je odločil za stimulacijo. Navedena razloga pa ne predstavljata podlage za določitev dela plače iz naslova delovne uspešnosti, kot je opredeljen v 4. tč. 3. poglavja pravilnika o delitvi plač in drugih prejemkov tožeče stranke. Glede na to je po stališču pritožbenega sodišča neosnovana pritožbena navedba tožene stranke, da je bilo plačilo spornih zneskov utemeljeno z notranjim aktom tožeče stranke.

Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je priča M. Š. izjavila, da ni vedela, na čem temeljijo sporna izplačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz izpovedbe navedene priče jasno razvidno, da to ni bila niti stimulacija niti vračilo dokapitalizacije. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, v okviru katere nakazuje na odsotnost aktivne legitimacije tožeče stranke, ker naj bi pooblaščenec tožene stranke zastopal tožečo stranko brez soglasja upravitelja prisilne poravnave (tožeča stranka naj bi bila v postopku prisilne poravnave). S to pritožbeno navedbo tožena stranka pravzaprav uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev je podana med drugim tudi v primeru, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oz. če so bila posamezna pravna dejanja pozneje odobrena. Vprašanje aktivne (oz. pasivne) legitimacije ni odvisno od pravilnosti oz. ustreznosti pooblastilnega razmerja med stranko in njenim pooblaščencem. Stranka v pravdi je namreč nosilec pravic in obveznosti, ki izvirajo iz določenega materialnopravnega razmerja, zastopnik stranke oz. njen pooblaščenec v pravdi pa je oseba, ki v imenu in na račun stranke opravlja zanjo procesna dejanja, pri čemer imajo ta dejanja neposredni učinek za samo stranko. Očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tako 1. odst. 101. čl. ZPP kot 1. odst. 101. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se je v času vložitve tožbe uporabljal kot predpis RS) sta določala, da s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je pravna oseba dala. Ker začeti postopek prisilne poravnave ne pomeni prenehanje pravne osebe, ostane v veljavi po začetku prisilne poravnave tudi pooblastilo, ki ga je pravna oseba ob vložitvi tožbe dala svojemu pooblaščencu. Poleg tega iz vpogleda v sodni register izhaja, da je bil postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko, ki se je začel s sklepom opr. št. St 50/97 z dne 9.9.1997, končan s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo dne 10.8.1998, da je bil drugi postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko začet s sklepom opr. št. St 37/2001 z dne 20.4.2001, tožeča stranka pa je tožbo vložila 23.6.1998. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku 7.11.2000, je potrebno ugotoviti, da tožeča stranka tekom predmetnega individualnega delovnega spora pred prvostopenjskim sodiščem ni bila v postopku prisilne poravnave.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo izpovedbo tedanjega direktorja tožeče stranke, iz katere izhaja, da naj bi bila sporna izplačila stimulacija za dobro delo vodilnih delavcev v preteklih obdobjih, ko je morala tožeča stranka zaradi slabega poslovanja zavirati rast plač, kar se je najbolj poznalo pri plačah vodilnih delavcev. Iz navedenega pa ne izhaja, da je direktor izpovedal, da naj bi tožeča stranka v spornem obdobju slabo poslovala, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Zaključek sodišča prve stopnje o slabem poslovanju pa se ne nanaša na sporno obdobje, torej na obdobje, v katerem so bili toženi stranki izplačani sporni zneski, temveč na obdobje, ko so ostali delavci zaradi slabih poslovnih rezultatov prejemali nižje plače od izhodiščnih, kar pa je razbrati tudi iz direktorjeve izpovedbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.