Jedro

Na drugi odstavek 15. člena SZ-1 je svojo odločitev pravilno oprl prvostopenjski organ, ki je štel, da namestitev s strani tožnikov kot etažnih lastnikov zunanje enote klima naprave na streho stavbe, ki je skupen del stavbe, predstavlja izvedbeno delo (vzdrževalno delo, spremembo oziroma izboljšavo), ki ga tožnika ne bi smela pričeti izvajati brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih. Namestitev klima naprave (zunanje enote) ne pomeni le investicijsko vzdrževalna dela na objektu.

Čeprav se sodišče s tožnikoma strinja, da v določbo drugega odstavka 15. člena SZ-1 za izkaz soglasja etažnega lastnika ni izrecno predpisana obličnost, pa je pritrditi prvostopenjskemu organu, da je navedeno določbo zaradi dokazovanja danih izjav o soglasju (in te mora izkazati etažni lastnik, ki izvaja izvedbena dela) treba razlagati, da je zahtevana pisna oblika.

Določba 72. člena Ustave ne varuje posameznika v tem smislu, da bi mu zagotavljala (določen) privilegij nespoštovanja zakonskih določb ali njegove izvzetosti iz oblasti določenih predpisov (tudi kolikor bi se nanašale tudi na stanovanjsko področje oziroma urejanje razmerij med etažnimi lastniki v večstanovanjski stavbi). Vsakomur pripada pravica do zdravega življenjskega okolja, država pa jo mora zagotavljati tako, da z zakonom predvsem določi meje dopustnosti posegov, katerih posledica so obremenitve okolja, ki imajo vpliv tudi na zdravje ljudi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Stanovanjska inšpekcija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da sta tožnika dolžna v roku 30 dni od vročitve te odločbe pridobiti soglasje etažnih lastnikov stavbe … (stavba št. … k.o. ...), ki imajo več kot 50 % solastniških deležev, za vgradnjo klima naprave – dveh zunanjih enot na skupne dele navedene stavbe, če pa v tem roku potrebnega soglasja ne pridobita, v nadaljnjih 15 dneh odstraniti zunanji enoti klima naprav, montirani na strehi navedene stavbe in sanirati škodo, povzročeno na skupnih delih stavbe (v 1. točki izreka), da morata tožnika o izvršitvi obveznosti obvestiti izdajatelja te odločbe (v 2. točki izreka), navedla, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (v 3. točki izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil proti tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema po uradni dolžnosti uveden postopek zaradi postavitve klima naprave na streho stavbe na naslovu .... V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnika pred vgradnjo nista pridobila soglasja etažnih lastnikov v stavbi, pač pa sta naknadno pridobila soglasja etažnih lastnikov, ki imajo skupno 46,43 % solastniški delež. S tem pa so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 126.a členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da inšpekcijski organ z odločbo odredi rok za pridobitev soglasja in naloži odstranitev naprave in sanacijo povzročene škode na skupnih delih, če soglasje v roku ni pridobljeno, če se poseže v skupne dele stavbe brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniški delež. Rok za izvršitev izrečenega ukrepa je organ določil v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter pri tem upošteval težo kršitve, javni interes ter možnost, da tožnika ob dolžni skrbnosti sanirata nezakonito stanje v določenem roku.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 7. 1. 2012 (pravilno: 2013) na pritožbo tožnikov izpodbijano prvostopenjsko odločbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da sta tožnika v roku 30 dni od vročitve te odločbe dolžna pridobiti soglasje etažnih lastnikov stavbe na naslovu … (stavba št. … k.o. ...), ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih stavbe, za poseg v skupne dele te stavbe ter v primeru, če potrebnega soglasja ne pridobita, v nadaljnjih 15 dneh odstraniti klima napravo, nameščeno na strehi stavbe na navedenem naslovu, in sanirati škodo, povzročeno na skupnih delih te stavbe (v 1. točki izreka), odločilo, da se v ostalem pritožba zavrne (v 2. točki izreka) ter ugotovilo, da stroškov postopka ni (v 3. točki izreka). Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je pritožba tožnikov deloma utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na število nameščenih klima naprav na streho večstanovanjske stavbe, zato je bilo treba izrek izpodbijane odločbe v tem delu spremeniti; iz predloženih pritožbenih listin namreč izhaja in tako zatrjujeta tudi tožnika, da je na skupnem delu večstanovanjskega objekta nameščena ena klima naprava in ne dve, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. V ostalem pa je drugostopenjski organ pritrdil odločitvi in razlogovanju prvostopenjskega organa.

3. Tožnika izpodbijata odločbi upravnih organov obeh stopenj. Tožbo vlagata zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Tožnika dalje menita, da izpodbijani odločbi posegata v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica iz 72. člena Ustave RS. Navajata, da je nepravilna ugotovitev, da si tožnika za poseg nista pridobila soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. SZ-1 namreč v 29. členu predpisuje obveznost pridobitve soglasja, vendar ne določa, da soglasja morajo biti pisna. Tožnika sta v predhodnih razgovorih z več kot polovico etažnih lastnikov ugotovila, da soglašajo, ko pa ju je upravljalec bloka prijavil inšpekciji, sta pričela zbirati še pisna soglasja, teh pa sta pridobila 46,43 % vseh etažnih lastnikov, saj sta A.A. in B.B. podala soglasje v ustni obliki, pisnega soglasja pa nista podpisala. Ker ustno dana soglasja po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) veljajo, bi organ moral slediti njunemu predlogu ter zaslišati navedena kot priči glede tega, ali sta dala soglasje v ustni obliki. Ustne izjave namreč skladno z 51. členom OZ v celoti veljajo, ker v SZ-1 ni predpisana pisna oblika. Nepravilna je tako ugotovitev organa, da A.A. in B.B. soglasja nista podala. Če inšpekcijski organ vprašanja o tem, ali je bilo ustno soglasje dano, ni reševal sam, pa bi moral postopek prekiniti in napotiti stranke, da zadevo razrešijo v morebitnem sodnem postopku. To vprašanje namreč, ali je bilo ustno soglasje dano, je za predmetni postopek odločilno, kajti če bi se ugotovilo, da sta navedena ustno soglašala, bi to pomenilo, da sta tožnika imela več kot 50 % glasov solastniških deležev. Tožnika vztrajata, da niti 15. niti 29. člen SZ-1 ne določata izdaje pisnega soglasja. Tožnika v nadaljevanju navajata, da si inšpekcijski organ dejanskega stanja ni ogledal, kajti če bi tako bilo, bi ugotovil, da je bila predhodno klima naprava montirana na takšen način, da je direktno vlekla morebitni dim iz spodnjih stanovanj in spodnjega cestišča v njuno stanovanje; smisel vseh predpisov, ne samo SZ-1, pa je gotovo zagotoviti varno in zdravo življenjsko okolje. Drugi tožnik pa ima resne težave s problemom cigaretnega dima, kar dokazuje tudi zadnji izvid z dne 23. 10. 2012. V potrditev svojih navedb tožnika predlagata sodišču, katere dokaze naj izvede. Ker, kot že navedeno, OZ v 51. členu omogoča ustne dogovore ter ker tudi SZ-1 ne določa, da je potrebno podati soglasje v pisni obliki, tožnika menita, da sta organa nepravilno uporabila zakon, ker sta štela, da mora biti soglasje pisno. Tožnika uveljavljata tudi bistvene kršitve pravil postopka. Navajata, da jima ni bila dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Po njunem mnenju bi se morala imeti možnost izjaviti glede vprašanja, ali je bilo najprej podano ustno soglasje B.B. in A.A. in ali takšno soglasje zadošča glede na veljavne predpise. Tožnika dalje navajata, da poseg inšpektorja pomeni protiustaven poseg, ki dejansko ogroža zdravstveno stanje drugega tožnika, upoštevaje njegove siceršnje zdravstvene razmere in aktualno zdravstveno stanje. Izpodbijani odločbi v bistvu zahtevata premestitev klima naprav s strehe, tožnika pa jih lahko premestita zgolj na staro mesto, to pa pomeni dejansko ogrožanje njunih pravic do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave RS. Glede na to izpodbijani odločbi pomenita protiustaven poseg, ki krši 72. člen Ustave oziroma pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja. Tožnika se v nadaljevanju sklicujeta na izvide zdravniških pregledov in zdravniška potrdila ter fotografije in sodišču predlagata, naj te dokaze izvede. Tožnika dalje menita, da je podan razlog za izrek izpodbijanih odločb za nični, in sicer po 5. točki in 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnika še navajata, da v konkretnem primeru namestitev klima naprav ali njihova premestitev predstavlja investicijsko vzdrževalno delo, ki ne podleže presoji etažnih lastnikov in upravljalca po tretjem odstavku 29. člena SZ-1. Sodišču predlagata, naj izpodbijani odločbi odpravi ter postopek ustavi oziroma podrejeno, naj vrne zadevo v ponovni postopek, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila (odgovora po organu, ki jo po zakonu lahko zastopa, ni posredovala).

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen tožnikoma izrečeni inšpekcijski ukrep, da morata v 30 dneh od izdaje inšpekcijske določbe pridobiti soglasje etažnih lastnikov stavbe, ..., ki imajo več kot 50 % solastniških deležev, za vgradnjo klima naprave na strehi kot skupnem delu navedene stavbe, če pa v odrejenem roku navedenega soglasja ne pridobita, da morata v nadaljnjih 15 dneh odstraniti zunanjo enoto klima naprave, nameščeno na strehi stavbe in sanirati škodo, nastalo na skupnih delih te stavbe. Tožnika ugovarjata, da organa nepravilno nista upoštevala, da sta pridobila soglasja etažnih lastnikov stavbe, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev, kajti veljajo tudi ustno dana soglasja; da jima je bila kršena pravica, da v postopku aktivno sodelujeta pri izvajanju dokazov; da namestitev klima naprave pomeni le investicijsko vzdrževalna dela na objektu, za kar pa po predpisih nikakršno soglasje ni potrebno; da se z izpodbijano odločbo nedopustno posega v njuno ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja; da sta podana razloga iz 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki terjata izrek izpodbijanih odločb za nični.

7. Po 15. členu SZ-1 sme etažni lastnik brez soglasja ostalih etažnih lastnikov opraviti vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave (izvedbena dela) v svojem posameznem delu, če to ne pomeni poslabšanja za kakšen drug posamezni del ali skupne dele večstanovanjske stavbe in ne spreminja zunanjega videza večstanovanjske stavbe (prvi odstavek). Kadar (pa) izvedbena dela v posameznem delu pomenijo tudi poseg v skupne dele, etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih, pri čemer morajo biti dela opravljena v skladu s predpisi o graditvi objektov, med izvajanjem del pa mora etažni lastnik omogočiti strokovni nadzor (drugi odstavek).

8. Na citirani drugi odstavek 15. člena SZ-1 je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ, ki je štel, da namestitev s strani tožnikov kot etažnih lastnikov zunanje enote klima naprave na streho stavbe, ki je skupen del stavbe, predstavlja izvedbeno delo (vzdrževalno delo, spremembo oziroma izboljšavo), ki ga tožnika ne bi smela pričeti izvajati brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih. S tako oceno organa se sodišče strinja. Neutemeljene so tožbene navedbe, da naj bi tožnika soglasja drugih etažnih lastnikov za navedeni poseg na skupnem delu stavbe ne potrebovala, ker naj bi namestitev klima naprave (zunanje enote) pomenila le investicijsko vzdrževalna dela na objektu (pri čemer se sklicujeta na 21. in 22. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost), zaradi česar naj bi oba upravna organa nepravilno razlagala in uporabila določbe drugega in tretjega odstavka 29. člena SZ-1. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanih odločb niti ne izhaja, da bi upravna organa določbe drugega in tretjega odstavka 29. člena SZ-1 v postopku uporabila, saj se nanje ne sklicujeta, ne z navajanjem zakonskega člena ne z navajanjem vsebine teh določb. To pa pomeni, da z nepravilno uporabo določb drugega in tretjega odstavka 29. člena SZ-1, kot zatrjujeta tožnika, ni moglo biti nedopustno poseženo v njun pravni položaj. V 29. členu SZ-1 je (tudi sicer) urejeno odločanje etažnih lastnikov o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja; v prvem odstavku je določeno pravilo, da se o takih poslih odloča s soglasjem več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže, v drugem odstavku so določeni posli, za katere se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov ter v tretjem odstavku, da lahko etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, izvedejo določene izboljšave. Kot že navedeno pa je prvostopenjski organ izvedbena dela tožnikov s posegom na skupni del stavbe obravnaval po določbi drugega odstavka 15. člena SZ-1, in po presoji sodišča pravilno, s tem pa tudi ob upoštevanju za tožnika manj strogega pogoja pridobitve soglasja etažnih lastnikov, ki imajo (zgolj) več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih.

9. Sodišče kot neutemeljen presoja tudi tožbeni ugovor, da bi organa ne mogla zakonskih določb 15. (in 29.) člena SZ-1 (v povezavi s 126.a členom tega zakona) razlagati v pomenu, da se lahko izkaže v zakonu določeno soglasje etažnih lastnikov z več kot polovico solastniških deležev le s predloženimi pisnimi izjavami, ker naj bi iz navedenih zakonskih določb to (izrecno) ne izhajalo, in glede na določbo 51. člena OZ. Čeprav se sodišče s tožnikoma strinja, da v določbi drugega odstavka 15. člena SZ-1 za izkaz soglasja etažnega lastnika ni izrecno predpisana obličnost, pa sodišče pritrjuje organu, da je navedeno določbo zaradi dokazovanja danih izjav o soglasju (in te mora izkazati etažni lastnik, ki izvaja izvedbena dela) treba razlagati, da je zahtevana pisna oblika. Na 51. člen OZ (po katerem se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače) pa se po presoji sodišča tožnika ne moreta z uspehom sklicevati, ker velja za civilnopravna razmerja, v katerih prevladuje interes posameznika, medtem ko 15. člen SZ-1 ter 126.a člen tega zakona (ki določa inšpekcijske ukrepe v primeru nespoštovanja prepovedi in obveznosti iz prej navedenega člena) urejata upravnopravno razmerje; za taka razmerja pa je značilen prevladujoč javni interes (kot izhaja iz materialnih predpisov na posameznih področjih upravnega prava), ki ga je pri razlagi pomena posameznih določb predpisov treba upoštevati. Določba 126.a člena SZ-1 je (tudi) umeščena v X. poglavje SZ-1 (Inšpekcijsko nadzorstvo); (že) po prvem odstavku 124. člena SZ-1 pa inšpektorji stanovanjske inšpekcije opravljajo inšpekcijski nadzor nad uresničevanjem javnega interesa na stanovanjskem področju po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Kar pomeni, da se za javni interes na stanovanjskem področju šteje tudi zaščita etažnih lastnikov pred nedovoljenimi posegi drugega etažnega lastnika v skupne dele večstanovanjske stavbe (in da so torej zaradi kolizije med pravicami več etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe v javnem interesu predpisane nujne omejitve pri izvrševanju lastninskih upravičenj etažnih lastnikov).

10. Glede na navedeno sodišče tožnikoma tudi ne pritrjuje, da naj bi prvostopenjski organ nepravilno ter nepopolno ugotovil dejansko stanje, s tem ko ni izvedel dokaza z zaslišanjem etažnih lastnikov B.B. in A.A., ki naj bi po navedbah tožnikov najprej podala ustno soglasje, nato pa nista podala tudi pisnega soglasja. Če tožnika njunega soglasja organu, ki je v zadevi odločal, nista izkazala v pisni obliki, ker etažna lastnika pisnih izjav nista želela podati (kot navajata tožnika sama), to pomeni, da tožnika organu nista izkazala, da je soglasje navedenih etažnih lastnikov (bilo) dano ter ga, ko je organ ugotavljal dejansko stanje, relevantno za odločitev, kot dano soglasje ni mogel upoštevati. (Sicer pa iz upravnih spisov izhaja, da sta po pozivu prvostopenjskega organa že v teku pritožbenega postopka B.B. in A.A. v pisnih izjavah z dne 23. 11. 2012 izrecno navedla, da tožnikoma ne dajeta soglasja ter da predhodno ni bilo dano brezpogojno ustno soglasje; vendar na navedeni izjavi drugostopenjski organ ni opiral svoje odločitve ter iz tega razloga na navedenih izjavah ne gradi svoje odločitve niti sodišče). Ker je organ izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju inšpekcijskega nadzorstva, pa je v skladu s 131. členom SZ-1 lahko odločal v skrajšanem postopku. To pa je po ZUP (144. člen) postopek, v katerem se ugotovitveni postopek izvede brez udeležbe stranke (brez zaslišanja stranke) in brez dokazovanja (s pričami, izvedencem, ogledom), ki se opravi na ustni obravnavi. Zato sodišče kot neutemeljene presoja tožbene navedbe, da bi tožnikoma morala biti dana možnost, da podasta izjavo o odločilnih dejstvih oziroma sodelujeta pri izvajanju dokazov v ugotovitvenem postopku ter predlagata izvedbo dokazov z zaslišanjem prič (B.B., A.A.) ali da - ob prekinitvi inšpekcijskega postopka – v drugih postopkih poskušata pridobiti dokaze ali doseči rešitev spornih pravnih vprašaj (ugotovitev obstoja ustnih soglasij) ter da so bila, ker tožnikoma to ni bilo omogočeno, kršena pravila postopka, kršitve pa so bistvene.

11. Kolikor pa tožnika zatrjujeta, da se z izpodbijanima odločbama nedopustno posega v njuno ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave, ki po njunem mnenju vključuje pravico do zdravega bivalnega okolja ter zdravih bivalnih pogojev v njunem etažnem stanovanju, tudi ta ugovor sodišče presoja kot neutemeljen. Iz 72. člena Ustave (sicer) izhaja, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in da država skrbi za zdravo življenjsko okolje, tako da z zakonom določi meje dopustnosti posegov v okolje. Vendar sodišče meni, da določbe 72. člena Ustave ne varujejo posameznika v tem smislu, da bi mu zagotavljale (določen) privilegij nespoštovanja zakonskih določb ali njegove izvzetosti iz oblasti določenih predpisov (tudi kolikor bi se nanašale tudi na stanovanjsko področje oziroma urejanje razmerij med etažnimi lastniki v večstanovanjski stavbi). Po mnenju sodišča na podlagi navedene določbe Ustave vsakomur pripada pravica do zdravega življenjskega okolja, država pa jo mora zagotavljati tako, da z zakonom predvsem določi meje dopustnosti posegov, katerih posledica so obremenitve okolja, ki imajo vpliv tudi na zdravje ljudi. Zato po presoji sodišča tožnika ne moreta z uspehom zatrjevati nedopustnega posega v njuno ustavno pravico, ki naj bi bil storjen s tem, ko stanovanjski inšpektor v okviru izvajanja inšpekcijskega nadzorstva ni opustil izreka ukrepa, ki ima podlago v zakonu ter ker z njune strani zatrjevanih zdravstvenih razlogov ni upošteval kot okoliščin, pravno relevantnih za odločitev, ob tem ko v zakonu za to podlage tudi po presoji sodišča ni.

12. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana uveljavljana ničnostna razloga iz 1. ter 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Obstoj ničnostnega razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, tožnika opirata na zatrjevanje, da je organ s tem, ko je zavzel stališče, da mora soglasje (iz drugega odstavka 15. člena SZ-1) biti podano v pisni obliki, posegel v stvarno pristojnost (civilnega) sodišča. Kot izhaja že iz 9. točke obrazložitve te sodbe, je bila razlaga pomena določbe drugega odstavka 15. člena SZ-1 v povezavi z določbo 126.a člena tega zakona (o tem, kako se izkazujejo soglasja etažnih lastnikov), na katere je prvostopenjski organ oprl odločitev, potrebna zaradi uporabe teh določb v postopku, in torej le nujna faza v postopku odločanja v upravni zadevi. Predvsem pa je za izdajo izpodbijane upravne inšpekcijske odločbe inšpekcijski organ imel podlago v določbi 126.a člena SZ-1, po kateri inšpekcijski organ z odločbo odredi, če etažni lastnik poseže v skupne dele večstanovanjske hiše z vgradnjo naprav brez potrebnega soglasja drugih etažnih lastnikov, rok za pridobitev soglasja ali naloži etažnemu lastniku odstranitev naprave in sanacijo povzročene škode na skupnih delih, če soglasja v določenem roku ne pridobi. Ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zato po presoji sodišča ni podan.

13. Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnika zatrjujeta, da naj bi bil ta ničnostni razlog podan, ker sta upravna organa kršila ustavno pravico tožnikov iz 72. člena Ustave ter je glede na druge določbe Ustave nedopustno protiustavno omejevanje ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je odločbi, ki sta obremenjeni s kršitvijo ustavne pravice, po njunem mnenju treba izreči za nični. Vendar kot izhaja iz 11. točke obrazložitve te sodbe, sodišče ni ugotovilo, da naj bi bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v ustavno pravico tožnikov iz 72. člena Ustave. Zato okoliščina, na katero opirata predlog, naj sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ni izkazana ter razloga za izrek izpodbijanih odločb kot ničnih sodišče nima.

14. Zaključno sodišče dodaja, da tožnika izpodbijata odločbi upravnih organov obeh stopenj, pri čemer je prvostopenjsko odločbo v pritožbenem postopku drugostopenjski organ spremenil v nosilni, 1. točki izreka. Ker pa iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je postopal v smislu 248. člena ZUP (po teh določbah pa organ druge stopnje pritožbo zavrne), ker je presodil, da je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita ter pravilno obrazložena in da je bil pravilen tudi postopek za njeno izdajo, ter da je potrebno popraviti zgolj napako v delu izreka, ki se nanaša na število klima naprav, za katere velja inšpekcijski ukrep, je sodišče štelo, da je dovoljena tožba zoper obe odločbi, kot je sicer tožba tudi formalno vložena.

15. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi bil postopek za izdajo izpodbijanih odločb nepravilen oziroma da sta odločbi nepravilni in nezakoniti, ker ni ugotovilo obstoja uveljavljanih ničnostnih razlogov ter ne kršitve ustavnih pravic tožnikov, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zakonitosti izpodbijanih odločb lahko odločilo na podlagi podatkov upravnega spisa ter v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi bilo potrebno dokaze ponavljati ali dopolnjevati, zato s strani tožnikov v tem upravnem sporu predlaganih še drugih dokazov kot nepotrebno ni izvedlo.

16. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Odločitev obsega tudi odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe, ki jih po določbah ZUS-1 ni mogoče posebej obravnavati.