Jedro

Tožnici sta bili kot stranki vključeni v upravni postopek, na kar kaže tudi njuna (sicer prepozno vložena in zato neuspešna) pritožba zoper sporno lokacijsko dovoljenje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici nista izkazali, da v predmetnem lokacijskem postopku nista imeli možnosti sodelovati kot stranki, kar pomeni, da ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnic Š. in D.C. zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 28.1.2000, s katerim je bila zavržena njuna zahteva za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem Upravne enote K. z dne 13.12.1999. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 9. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP/86). Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ predlog s sklepom zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP/86). Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da tožnici nista verjetno izkazali obstoja okoliščin, na katere opirata predlog za obnovo. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nedvomno izhaja, da sta tožnici imeli možnost sodelovati v upravnem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in da sta v njem tudi sodelovali. Upravni organ jima je vročal odločbe, na izdano lokacijsko dovoljenje sta se tudi pritožili, vendar je bila njuna pritožba zavržena kot prepozna. Obnovitveni razlog, ki sta ga uveljavljali tožnici, nanašal pa se je na sodelovanje v upravnem postopku pred upravnim organom, zato ni verjetno izkazan, saj sta tožnici v navedenem postopku imeli položaj stranke. Ugovora glede meritev hrupa in nemožnosti sodelovanja v postopku sprejemanja odloka za konkretno zadevo nista relevantna, zato ju je prvostopno sodišče zavrnilo.

Tožnici v pritožbi navajata, da je bil postopek pridobitve dovoljenj za opravljanje dejavnosti lastnikov zemljišča, parc. št. 112/16 k.o. N., izpeljan z zvijačami, na katere nista mogli vplivati. Navedeno zemljišče leži v gosto pozidanem stanovanjskem delu naselja V. pri K. V tem delu naselja ni bilo nobene obrtne dejavnosti. Prizidek stanovanjske hiše je bil zgrajen pred letom 1992 in že tedaj se je v njem pričela izvajati dejavnost v takem obsegu, da je bilo za okolje moteče in škodljivo. Pri javni razgrnitvi sta bili zelo pozorni na določitev degradiranih območij. Parcele št. 112/16 k.o. N. v načrtu ni bilo. In če je ni bilo v načrtu, je tudi ni bilo potrebno navesti v izdanem Odloku (Uradni list RS, št. 47/94). Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Po določbi 49. člena ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic in koristi pravico udeleževati se postopka.

Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da se je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja za lokacijo zgrajenega prizidka kovino-strugarske delavnice na zemljišču parc. št. 112/16 k.o. N., ki ga tožnici želita obnoviti, začel na zahtevo investitorjev B., M. in M.M. V navedenem postopku je bil tožnicama kot mejašinjama priznan položaj stranke v postopku. To potrjujejo podatki v upravnih spisih. Tožnici sta svoje pripombe v zvezi s sporno lokacijo podali že v zapisniku o seznanitvi s postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 14.3.1995. Kot strankama v postopku pa so jima bile vročene tudi vse prvostopne odločbe kot tudi vse odločbe tožene stranke.

Upravni organ je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovil, da sta bili tožnici kot stranki vključeni v upravni postopek, na kar kaže tudi njuna (sicer prepozno vložena in zato neuspešna) pritožba zoper sporno lokacijsko dovoljenje. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici nista izkazali, da v predmetnem lokacijskem postopku nista imeli možnosti sodelovati kot stranki, kar pomeni, da ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbo tožnic in svojo odločitev pravilno utemeljilo.

Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožbene ugovore, ki sta jih tožnici uveljavljali v tožbi. Zato tožnici glede ugovorov, ki jih v pritožbi le ponavljata kot pritožbene ugovore, in ki se po svoji vsebini ne nanašajo na položaj tožnic kot strank v postopku, s pritožbo ne moreta uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.