Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je obstajala med tožnikom in A. d.o.o. povezanost, na podlagi katere 76. b člena ZDDV-1 določa, da ima za posledico solidarno odgovornost za plačilo obveznosti. Ravno zaradi ugotovljene povezanosti med tožnikom in A. d.o.o., torej situacije, ko je tožnik lahko objektivno vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu davka na dodano vrednost, tožnik nima statusa davčnega zavezanca, ampak le plačnika davka, zato zanj ne more uveljavljati beneficija 102. člena ZDavP-2. Prvostopni organ je pravilno uporabil 129. člen ZUP in je vlogo tožnika zavrgel, saj tožnik v omenjeni zadevi ni uveljavljal kakšne svoje pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave sklepa o zavrženju predloga za obročno plačilo davčnega dolga Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Dravograd z dne 21. 11. 2012. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se zahteva tožnika kot solidarnega dolžnika za obročno plačilo davčnega dolga z dne 3. 9. 2012 iz naslova davka na dodano vrednost po inšpekcijski odločbi, št. DT 0610-831/2012-5 (21-2001-07) z dne 30. 7. 2012 zavrže, ker glede na določbo 102. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) lahko vlogo za obročno plačilo davka vloži le davčni zavezanec ne pa tudi solidarni dolžnik kot oseba, ki je v postopku izvršbe dolžna plačati davek namesto davčnega zavezanca.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V nadaljevanju se sklicuje na 102. in 12. člen ZDavP-2, ki določa, kdo so zavezanci za davek. Navedeni člen namreč loči med davčnim zavezancem, plačnikom davka in osebo, ki je postopku davčne izvršbe v skladu z ZDavP-2 dolžna plačati davek. V tretjem odstavku navedeni člen podrobneje določa, da je davčni zavezanec oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka svojo odločitev ni z ničemer utemeljila oziroma njena odločitev ne temelji na pravni podlagi. Ne vzdržijo namreč navedbe tožene stranke, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep urada z dne 21. 11. 2012, s katerim pa se niso odmerile davčne obveznosti tožnika, ampak je urad odločil o zavrženju zahteve za obročno plačilo dolga z dne 3. 9. 2012 iz naslova davka na dodano vrednost. Posledično torej zoper odločbo, ki je izdana v pravnem postopku, ni dovoljena pritožba, kolikor se odločba ne nanaša na odmero davčne obveznosti, oziroma če stranka v pritožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. To je v nasprotju z 229. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik je kot solidarni dolžnik dne 5. 12. 2012 pri uradu vložil pritožbo zoper odločbo, št. 4292-226847012. Tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila o vloženi pritožbi, čeprav se v obrazložitvi sklepa sklicuje na vloženo pritožbo in navaja razloge za njeno zavrženje. V izreku sklepu ni odločeno o vloženi pritožbi, zato je obrazložitev v neskladju z izrekom sklepa, in se torej tega sklepa ne da preizkusiti. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopnega samo potrdil, ni pa odločal o vsebini vloge za odložitev oziroma obročno odplačilo davčnega dolga po 102. členu ZDavP-2. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na razloge iz odločb obeh stopenj in sodišču predlagala, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev beneficija po 102. členu ZDavP-2. Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik) v členih 40 do 43. Zakon omenjeno boniteto torej namenja striktno davčnemu zavezancu. Kdo pa je davčni zavezanec, pa določa 12. člen ZDavP-2. Omenjeni člen razlikuje med davčnim zavezancem, plačnikom davka in osebo, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu z ZDavP-2 dolžna plačati davek. Tretji odstavek istega člena pa določa, da je davčni zavezanec oseba, katere dohodek premoženja ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z obdavčenjem. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila izdana inšpekcijska odločba, št. DT 0610-831/2012-5-21-2001-07 z dne 30. 7. 2012, kjer je bilo v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve in davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 odločeno, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo davka na dodano vrednost v znesku 27.419,35 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je obstajala med tožnikom in A. d.o.o. povezanost, na podlagi katere 76. b člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) določa, da ima za posledico solidarno odgovornost za plačilo obveznosti. Ravno zaradi ugotovljene povezanosti med tožnikom in A. d.o.o., torej situacije, ko je tožnik lahko objektivno vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu davka na dodano vrednost, tožnik B. d.o.o. nima statusa davčnega zavezanca, ampak le plačnika davka, zato zanj ne more uveljavljati beneficija 102. člena ZDavP-2. Glede na navedeno je prvostopni organ tudi pravilno uporabil 129. člen ZUP in je vlogo tožnika zavrgel, saj tožnik v omenjeni zadevi ni uveljavljal kakšne svoje pravice.

Ker je bila vloga tožnika zavržena iz procesnega razloga po 129. členu ZUP, se prvostopni organ tudi pravilno ni ukvarjal z ugotavljanjem izpolnjevanja pogojev po 102. členu ZDavP-2, na kar opozarja tožnik v svoji tožbi. Tožnik je po inšpekcijski odločbi solidarni dolžnik, in je zato dolžan plačati davek, ki se sicer v knjigovodstvu vodi pod pravno osebo A. d.o.o. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.