Jedro

Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožniki so dolžni povrniti drugi toženki stroške pritožbenega postopka v višini 186,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pravdni postopek pete tožnice zoper toženki prekinjen od 24. 3. 2025 dalje ter postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek prve do četrte ter šeste do desete tožeče stranke zoper drugo toženko, ustavilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da so prva do četrta ter šesta do deseta tožeča stranka dolžne drugi toženki v roku 15 dni razdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.512,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prva tožeča stranka 81,78 EUR, druga tožeča stranka 136,30 EUR, tretja tožeča stranka 177,19 EUR, četrta tožeča stranka 245,35 EUR, šesta tožeča stranka 152,66 EUR, sedma tožeča stranka 136,30 EUR, osma tožeča stranka 147,21 EUR, deveta tožeča stranka 143,56 EUR in deseta tožeča stranka 272,62 EUR (III. točka izreka). Odločitev o povrnitvi do sedaj nastalih pravdnih stroškov druge toženke v višini 190,82 EUR je sodišče pridržalo za končno odločbo.

2.Zoper sodbo se pritožujejo prva do četrta, šesta, sedma, deveta in deseta tožeča stranki (pritožniki). Izpodbijajo III. točko izreka, tj. odločitev o pravdnih stroških, ki so jih dolžni povrniti drugi toženki. Pritožbo vlagajo zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagajo, da višje sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek druge toženke za povračilo pravdnih stroškov zavrne.

Pritožniki navajajo, da je sodišče zmotno upoštevalo, da so dolžni povrniti stroške druge toženke v zvezi z odgovorom na pritožbo z dne 27. 7. 2023 v višini 550 točk. Stroški odgovora na pritožbo niso bili priglašeni v roku za odgovor na pritožbo. Priglašeni so bili torej prepozno. Poleg tega so tožniki s pritožbo uspeli in bi jim morala druga toženka povrniti stroške pritožbe na podlagi uspeha. Druga toženka bi morala stroške priglasiti že v pritožbi, priglasila pa jih je šele v odgovoru na tožbo. Naknadna zahteva je mogoča le izjemoma, gre za okoliščine izven sfere stranke, ki pa v predmetni zadevi niso bile podane. Poleg tega so stroški priglašeni in priznani v previsokem znesku. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta v višini poprečja zahtevkov, saj gre za eno vlogo glede več sicer samostojnih zahtevkov, ki se ne morejo seštevati.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu drugi toženki materialnopravno zmotno priznalo tudi stroške za odgovor na tožbo v višini 1100 točk in za vlogo z dne 14. 5. 2025 v višini 50 točk. Odgovor na tožbo je bil vročen v času, ko je bil postopek prekinjen na podlagi zakona, učinek pravdnega dejanja se je začel šele, ko se je postopek nadaljeval. Ko se je nadaljeval, pa je stopila v veljavo določba 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1), ki dovoljuje spremembo tožbe proti drugi toženki brez njene privolitve. Tožniki so se o tem izrekli in postavili nov primarni zahtevek v višini 1 EUR vsak, nato pa zahtevek umaknili. Stroški bi se lahko odmerili največ od seštevka zahtevkov, torej od 10 EUR. Pravico do preoblikovanja zahtevka so tožniki imeli, preden je veljal odgovor na tožbo. Gre za naključje, ki se je primerilo drugi toženki. Tudi tu bi bilo treba upoštevati povprečje tožbenih zahtevkov.

Sodišče je drugi toženki materialnopravno zmotno priznalo tudi stroške za pritožbo z dne 29. 7. 2024 v višini 550 točk. Tudi v tem primeru gre za naključje, ki se je primerilo drugi toženki. Ob odločitvi višjega sodišča tožnikom še ni bila dana pravica do izjave na podlagi 48. člena ZPSVIKOB-1. Sklep o pristojnosti je bil izdan preuranjeno. Tudi v tem delu je nezakonita odločitev po višini.

Pritožniki ugovarjajo tudi plačilu DDV na odmerjene stroške. Druga toženka ni navedla, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV in ni navedla identifikacijske številke. Poleg tega stranka, ki je davčni zavezanec za DDV, ne more uveljavljati povračila DDV, če si je tega že sama odbila. Drugi toženki, ki ji ne pripadajo stroški za vloge, tudi ne pripadajo materialni stroški, ki so vezani na te vloge.

Druga toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da stroški odgovora na pritožbo niso separatni stroški in delijo usodo ostalih stroškov, zato niso bili priglašeni prepozno. V odgovoru na pritožbo druga toženka tudi ni mogla zahtevati njihove povrnitve, saj ji tožba še ni bila vročena. V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ni podlage za upoštevanje povprečja zahtevkov. Na drugo toženko se prekinitev postopka ni mogla nanašati, manever z znižanjem zahtevkov pa so tožniki izvedli prepozno, ko so stroški odgovora na tožbo že nastali. Pritožba je bila potrebna, toženka je z njo uspela in gre za naključje, ki se je pripetilo tožnikom. Toženka je v vlogi navedla, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV in njegovo ID številko za DDV.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Glede vrednosti spornega predmeta za odmero odvetniških stroškov sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati povprečje vrednosti zahtevkov. Vrednosti spornega predmeta po povprečju zahtevkov več strank niti ZPP niti Odvetniška tarifa (OT) ne poznata. ZPP le za primer uveljavljanja več tožbenih zahtevkov zoper isto toženo stranko določa, kako se določa pristojnost (bodisi po vrednosti seštevkov vseh zahtevkov bodisi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka), kar ne daje odgovora na predmetno vprašanje.

Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.

Pritožbena navedba, da je sklep materialnopravno zmoten, ker je sodišče za vrednost spornega predmeta za odmero odvetniških stroškov upoštevalo seštevek vrednosti, je tako neutemeljena.

Neutemeljena je tudi navedba, da drugi toženki ne gredo stroški odgovora na pritožbo zoper sklep III P 2819/2016 z dne 19. 12. 2019. Kot navaja druga toženka v odgovoru na pritožbo, v konkretnem primeru ni šlo za separatne stroške in stroški odgovora na pritožbo delijo usodo ostalih stroškov postopka, zato ne gre za stroške, o katerih bi sodišče odločilo brez poprejšnjega obravnavanja. Druga toženka je zato tudi te stroške priglasila pravočasno. Utemeljeno pa druga toženka navaja tudi, da v odgovoru na pritožbo stroškov oziroma povrnitve le teh še ni mogla zahtevati, glede na to, da ji tožba do takrat sploh še ni bila vročena. Tudi ne drži, da bi sodišče, ker so tožniki s pritožbo uspeli, moralo odločati na podlagi uspeha, saj ti stroški delijo usodo vseh stroškov in so odvisni od končne odločitve.

Glede stroškov za vlogo z dne 14. 5. 2025 pritožniki le pavšalno navajajo, da so bili ti priznani materialnopravno zmotno, sicer pa pritožbe v tem delu ne konkretizirajo. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena, saj je sodišče 50 točk priznalo za vlogo z dne 14. 5. 2025, s katero je druga toženka na poziv sodišča sporočila, da z umikom tožbe soglaša, torej utemeljeno.

Tudi stroške za odgovor na tožbo je sodišče drugi toženki priznalo utemeljeno. Drugačne pritožbene navedbe pritožnikov so zmotne. Res je bil odgovor na tožbo vložen v času, ko je bil postopek prekinjen, učinek pravdnih dejanj, ki jih opravi stranka, medtem ko traja prekinitev postopka, pa se začne, ko se postopek nadaljuje (207. člen ZPP). Zmotno pa je nadaljnje razlogovanje, da zato, ker so imeli pritožniki na podlagi določbe 48. člena ZPSVIKOB-1 možnost spremeniti tožbo brez privolitve druge toženke, da tej, ker so zahtevke spremenili in preoblikovali ter jih nato umaknili, stroški za odgovor na tožbo ne pripadajo. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da gre pri vložitvi odgovora druge toženke na tožbo za pravni položaj, ko gre za naključje, ki se je pripetilo drugi toženki, pri čemer se sklicujejo na sklep VSL I Cpg 447/2024 z dne 21. 10. 2024. Nasprotno, gre kvečjemu za naključje, ki se je pripetilo tožnikom, kot je bil odločeno tudi v sklepu, na katerega se pritožniki sklicujejo.

Tudi pritožbena navedba v zvezi s stroški za pritožbo z dne 29. 7. 2024, glede katere je sodišče drugi toženki priznalo 550 odvetniških točk, ni utemeljena. Res ob odločitvi višjega sodišča tožnikom še ni bila dana pravica do izjave na podlagi 48. člena ZPSVIKOB-1. Tudi v tem primeru pa gre za naključje, ki se je pripetilo tožnikom in ne drugi toženki ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s plačilom DDV na odmerjene stroške. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da druga toženka ni navedla, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV in da ni navedla identifikacijske številke, kot so to po drugi strani navedli tožniki. Tudi druga toženka je namreč navedla, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV in njegovo ID številko za DDV. Neutemeljeno pa je tudi pritožbena navedba in sklicevanje na sodno prakso, po kateri stranka, ki je davčni zavezanec za DDV, ne more uveljavljati povračila DDV, če si je tega že sama odbila. Takšna sodna praksa je presežena. Vrhovno sodišče RS je v sklepu III Ips 2/2024 zavzelo materialnopravno stališče, da ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti oziroma bi to lahko storila po 63. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Posledično pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da drugi toženki ne pripadajo materialni stroški, ker ji ne pripadajo stroški za vloge.

5.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6.Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa so dolžni drugi toženki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora po odvetniku, tj. 250 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 150,00 EUR. Materialni stroški znašajo 3,00 EUR, 22 % DDV pa 33,66 EUR. Vsi potrebni stroški pritožbenega postopka druge toženke, ki so jih dolžni povrniti tožniki, tako znašajo 186,60 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Gre za stroške, ki bi v primeru uspeha druge toženke odpadli na peto tožnico.

2V teoriji so razhajanja o tem, ali je pravilo ugotavljanja vrednosti spornega predmeta, ki velja za objektivno kumulacijo, uporabno tudi pri subjektivni kumulaciji. Nekateri se zavzemajo za seštevanje vrednosti, drugi za ločene vrednosti. Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, Lojze Ude in ostali, Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005, stran 225.

3Tožniki so s tem v boljšem položaju, kot bi bili, če bi sodišče dejansko upoštevalo ločeno deset tožbenih zahtevkov in priznalo odvetniku stroške za vsakega posebej.