Jedro

Na podlagi prehodnih določb ZRSin je bilo možno ohraniti status pravne osebe, če se predloži kvalificirani statut pristojnemu ministrstvu. Po argumentaciji a contrario to pomeni, da tisti, ki ni pravočasno predložil statuta v hrambo ministrstvu, preneha obstajati kot pravna oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine 8.895,05 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je leta 1992 pooblastil pravno službo Z. s. s. S., O. o. s. L., S. p. p., Z. 3, da jih zastopa v postopku uveljavljanja pravic zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pravnik M. R. je bil zaposlen pri Z. s. s. S. in je pri svojem delu naredil napako, ker ni vložil tožbe. Iz zapisnika pri delavskem svetu družbe T. p.o. izhaja, da je delavce zastopal S. s. S.. Tožniku je to dejstvo postalo znano šele 2001 leta. Sodišče zmotno ugotavlja, da je pred sprejetjem Zakona o reprezentativnosti sindikatov imela O. o. s. L. lastnost pravne osebe in da je po uveljavitvi zakona deponirala statut v zato predpisani obliki in pridobila pravno sposobnost. To se je zgodilo šele leta 1993, škoda pa se je zgodila leta 1992 in v tem času je odgovarjala za pravnika Z. s. s.. Če pa se je razdelila na manjše organizacijske enote, ki nimajo pravne osebnosti, odgovarja za njihove obveznosti še vedno tožena stranka. Zakon ne more veljati retroaktivno. Odločilen je trenutek škode. Sodišče zmotno citira odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da naj bi to bil poglavitni argument, da je ta del Z. s. s. že bila pravna oseba. Sodišče bi moralo pregledati pravno teorijo in sodno prakso in ugotoviti, da organizacija svobodnih sindikatov L. in okolici ni bila pravna oseba leta 1992. Sicer pa tožena stranka ni pravočasno trdila tega dejstva v ustrezni obliki in je sodišče samo celo opravljalo poizvedbe, kar je mimo trditvene podlage. Po 2. členu Zakona o reprezentativnosti sindikatov postane sindikat pravna oseba z dnem izdaje odločbe in to je bilo leta 1993. Sodna praksa ni nikoli dala delu sindikata lastnosti pravne osebe. Tožnik je imel člansko knjižico. Toženi stranki ni plačeval članarine. Tožnik ni mogel vedeti, za koga dela pravnik pravne službe. Če bi veljalo stališče sodišča prve stopnje, ni izključena solidarna odgovornost tožene stranke kot sindikata, ki ima glavno funkcijo organiziranja sindikalnega gibanja na območju R. S.. Sodišče bi moralo zaslišati M. R. o okoliščinah, ali je bil zaposlen v Z. s. s. ali v območni enoti.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke. Ugotovilo je, da je v času nastanka škodnega dogodka, to je oktobra 1992, za zatrjevano tožnikovo škodo ne more odgovarjati tožena stranka, ker je za tožnikovo škodo odgovorna druga pravna oseba.

Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je tožniku nastala škoda z ravnanjem pravnika, katerega je tožnik pooblastil. Zatrjeval je, da je pooblastil pravno službo Z. s. s. S., O. o. s. L.,S. p. p., Z. 3, L.. Pravnik, ki naj bi delal za toženo stranko, je potrditvah tožeče stranke naredil strokovno napako, ko je opustil vložitev tožbe proti dokončnemu sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka pa se je v postopku branila, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ampak da so že takrat pravne službe tožene stranke in O. o. s. L. bile ločene, saj je šlo pri toženi stranki in pri O. o. s. za dve pravni osebi. Tožena stranka je trdila, da sta tudi pravni službi bili ločeni in da je pravna služba tožene stranke na naslovu D. 4, pravna služba O. o. s. L. pa na naslovu Z. 3. Pri tem je tožena stranka navajala vrsto dokazov (list. št. 21). Glede na oporekanje tožeče stranke in trditev, da v času škodnega dogodka leta 1992 nista obstajala dva sindikata oziroma dve pravni osebi, je tožena stranka dopolnila svoje navedbe in dokaze še s statutom iz leta 1990 in odločbo Ministrstva za delo. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, zakaj so dokazi tožene stranke še pravočasni glede na določbo 286. člena ZPP. Ker je tožeča stranka trdila, da ni odločilen čas ob uveljavitvi Zakona o reprezentativnosti sindikatov iz leta 1993, ampak čas škodnega dogodka, to je oktober 1992, je glede na te trditve sodišče pravilno dopustilo toženi stranki, da odgovori na pravno naziranje tožeče stranke in zato ponudi dokaze (2. odstavek 286. člena ZPP). Pritožba tudi zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo priče, to je pravnika M. R.. V pritožbi trdi, da je predlagala tožeča stranka njegovo zaslišanje o tem, ali je bil zaposlen v Z. s. s. ali pri O. e.. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo, da glede pasivne legitimacije ima dovolj dokazov in da o drugih pravnorelevantnih dejstvih v zvezi z zatrjevano odškodnino zato ni treba izvajati dokazov in da te dokaze zavrača. Tožeča stranka pa je predlagala zaslišanje priče M. R. na glavni obravnavi (list. št. 46) zato, ker gre za pričo, ki je prevzela zastopanje tožnikov zaradi vložitve zahteve za varstvo pravic in bi tudi morala vložiti tožbo. To pa pomeni, da gre za dokazovanje odgovornosti tožene stranke in ne pasivne legitimacije tožene stranke. V pritožbi pa sedaj prvič tožeča stranka trdi, da naj bi ta priča povedala dejstvo, ki je pomembno v zvezi z pasivno legitimacijo tožene stranke oziroma, kje je bil tedaj zaposlen. To pa je predlagala tožena, vendar se na dokazne predloge nasprotne stranke pritožnik ne more uspešno sklicevati.

Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno uporabilo 13. člen Zakona o reprezentativnosti sindikata. Gre za prehodno določbo zakona, ki je dopustil možnost, da ne glede na določilo 1. odstavka 3. člena Zakona pridobi lastnost pravne osebe tisti sindikat, ki je že deloval ob uveljavitvi tega zakona, če v tridesetih dneh po njegovi uveljavitvi predloži v hrambo statut. Sodišče prve stopnje je iz odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 30.4.1993 (priloga B 4) pravilno ugotovilo, da je O. o. s. L. in okolica predložila statutarni sklep S. s. S., O. o. s. L. in okolica, da se hrani pri Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v skladu z novim zakonom o reprezentativnosti sindikatov. To pomeni, da je na podlagi prehodnih določb zakona bilo možno ohraniti status pravne osebe, če se predloži kvalificirani statut pristojnemu ministrstvu. Po argumentaciji a contrario to pomeni, da tisti, ki ni pravočasno predložil statuta v hrambo ministrstvu, preneha obstajati kot pravna oseba (primerjaj razloge odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 164/2004). Enako izhaja tudi iz predloženega statuta Z. s. s. S., ki ga citira sodišče prve stopnje. Tudi iz dokazov, katere je predložila tožeča stranka, to je zahteva za varstvo pravic (priloga A 5), izhaja, da tožnika in dva druga delavca zastopajo S. s. S., O. o. s. L. in okolice, S. p. p., Z. 3. V pritožbi pa tožeča stranka prvič navaja, kaj naj bi dokazal predloženi dokaz pod prilogo A 20, to je zapisnik 3. seje delavskega sveta. V zapisniku res piše, da zastopa delavce S. s. S.. Med pravdo tožeča stranka tega ni substancirala tako, kot sedaj v pritožbi trdi, in sicer, da iz tega zapisnika izhaja, da je tedanjega tožnika zastopala tožena stranka. Zato tudi sodišču prve stopnje na te navedbe ni bilo treba bolj natančno odgovarjati kot tako, da iz predloženih dokazov tožeči stranki ni uspelo dokazati svojih trditev. Le odgovor na pritožbene navedbe pa je treba tožniku pojasniti, da tudi na zapisu "S. s. S." ni enak, kot je oznaka sedanje tožene stranke "Z. s. s. S.". Gre za drugačno oznako, kot trdi tožeča stranka.

Pritožbi je treba še odgovoriti na navedbo, da je po Zakonu o reprezentativnosti sindikatov bilo v 2. členu določeno, da postane predlagatelj pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi iz statuta oziroma drugega temeljnega akta. Pri tem pa pritožba spregleda prehodno določbo v 13. členu zakona, katero je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo glede na predloženo odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pritožba še meni, da je odločilno dejstvo, da je bil tožnik član Z. s. s. S., saj je imel njihovo člansko knjižico in plačeval članarino. Pri tem spregled, da to pravdno razmerje oziroma članstvo v sindikatu ni pravno odločilno dejstvo v tej zadevi. Tožnik ni zatrjeval in tudi do sedaj opravljeni dokazni postopek kaj takega ne kaže, da bi se tožnik obrnil na pravno službo oziroma M. R. kot pravnika, zato, ker je bil član Z. s. s. S. in je plačeval članarino in da iz tega dejstva izhaja, da je bil M. R. zaposlen prit toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni izključena solidarna odgovornost Z. s. s. S., kot sindikata, ki ima glavno funkcijo sindikalnega organiziranja na območju R. S.. Solidarna odškodninska odgovornost lahko nastane na podlagi zakona, ali s pogodbo. Tožeča stranka pa ni dokazala ne prve ne druge pravne podlage za nastanek solidarne odgovornosti.

Ni pa mogoče odgovoriti pritožbi na njene navedb o tem, da bi morala tožena stranka vložiti ugotovitveno tožbo, ki bi imela lastnost pravnomočne sodbe, da tožena stranka ni bila v letu 1992 pravna oseba. Takšna navedba ni pravnorelevantna za odločitev o pasivni legitimaciji v tej pravdi, zato pritožbeno sodišče na to ne more odgovoriti.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).