Jedro

Tudi v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) je treba kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, Ig 1311/2007 z dne 15.10.2007 v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati terjatev v znesku 19.821,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2007 do plačila ter izvršilne stroške v višini 322,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. V pritožbi opozarja, da je vse sporne listine podpisoval F.G., ki je bil zgolj zakonec toženke. Ta oseba ni bila s toženo stranko v nobenem drugem razmerju, zlasti ni bila pooblaščenec tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo postaviti izvedenca grafološke stroke, ki bi potrdil, da na spornih listinah toženka ni ničesar podpisala. Tožena stranka je v skladu s pogodbo dobavila brezhibna orodja, tožnik pa si je pred stečajem reklamacijo preprosto izmislil. Sporni račun, katerega plačilo se vtožuje, je ponarejena listina, saj vsebuje neresnične podatke in navedbe. Tožena stranka ni naročila nobenega popravila orodja. Nobeno popravilo ni bilo naročeno in zato nastanek obligacije s strani tožeče stranke ni izkazan. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi analogijo s členom 639 Obligacijskega zakonika (OZ), čeprav ta pravna norma ni v nobeni povezavi z določbo 468. člena OZ, ki ureja uveljavljanje jamčevanja iz naslova prodajne pogodbe. Tožena stranka je obe orodji izdelala izjemno kvalitetno, po drugi strani pa je tožena stranka plačala le 60 % cene za njeno delo. Preostanek terjatve je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko, vendar ji ta terjatev nikoli ni bila izplačana. Ž.Z., nekdanji zaposleni delavec tožene stranke, se je zaposlil oziroma začel poslovati s tožečo stranko ter njenim direktorjem in lastnikom B.L. Ustanovila sta novo podjetje T. d.o.o., ki je v nasprotju z veljavno zakonodajo prevzelo vse terjatve in aktivo tožeče stranke, na tožeči stranki pa so ostali le dolgovi. Z orodjem ni bilo nič narobe. Vsa predložena dokumentacija se nanaša na F.G., ki pa je direktor in lastnik povsem druge osebe, to je O., d.o.o. Ta družba je toženi stranki le svetovala pri izterjavi predmetne terjatve, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke. Tožeča stranka starih gravur ni vrnila. Tožena stranka tudi ni naročila izdelave novih gravur, niti nobenega popravila, saj je svoje delo brezhibno opravila. Podjetje S. d.o.o. je izdalo tudi certifikat o toplotni obdelavi, iz katerega izhaja, da je bilo z dobavljenim orodjem vse v redu. Družba T. d.o.o. ima povsem enako dejavnost kot je dejavnost tožeče stranke.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pravdnih stroškov za vložitev odgovora na pritožbo tožeča stranka ni priglasila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 01, na podlagi katere je tožena stranka (tedaj O. s.p.) izdelala in tožeči stranki dobavila livarsko tlačno orodje za pokrov črpalke 422534-01 in obrezilno orodje za pokrov te črpalke, pri čemer je to pogodbo v imenu in za račun tožene stranke sklenil F.G. (priloga B2). Prav tako ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka dobavljeno stvar pravočasno grajala zaradi stvarnih napak in v tej zvezi ves čas komunicirala s F.G. (elektronska sporočila v prilogah A4-A6 spisa). Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka 4.12.2006 v reklamacijskem zapisniku št. 9 (priloga A3 in A20 spisa) konkretno in pravočasno reklamirala stvarne napake na obeh orodjih in je ta reklamacijski zapisnik istega dne tudi posredovala F.G. (priloga A4), ki se je na reklamacijo tudi konkretno odzval v smeri, da bo tožena stranka glede grajanih napak pridobila mnenje družbe S. d.o.o. (priloga A5). 17.1.2007 pa sta se pravdni stranki dogovorili o rešitvi sporne reklamacije, in sicer v smeri, da bo tožena stranka (O.) do 28.2.2007 izdelala nove gravurne vložke, pri čemer je ta dogovor (priloga A3) nedvomno podpisal F.G. (izpoved priče F.G.). Zaradi tega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, saj je tožena stranka ta dokaz podala v smeri, da sama toženka neposredno tega dogovora ni podpisala.

Toženo stranko pa ta dogovor pravno zavezuje, saj je F.G. ves čas spornega razmerja deloval v imenu in za račun tožene stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar posplošene pritožbene navedbe ne morejo z ničemer omajati. Na tem mestu je treba tudi upoštevati, da preklic pooblastila ali njegova zožitev (ker sta se po navedbah toženke toženka in njen mož F.G. sprla) nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencema ali opravil kakšen drug posel, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano ali zoženo (prvi odstavek 78. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka pa trditev v tej smeri niti ni podala. Poleg tega tožena stranka tudi ni uspela z ničemer dokazati, da je bil dogovor glede reklamacije sklenjen z družbo O. d.o.o. Tudi pritožbeni razlogi v tej zvezi niso dovolj prepričljivi, upoštevaje pri tem, da je Pogodbo št. 01/2006-ORO po pooblaščencu F.G. sklenila tožena stranka (O. s.p.), ki je predmetno stvar tudi izdelala in izročila tožeči stranki. Zato tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imela nobenega razumnega razloga, da bi pomislila, da F.G. rešuje njeno reklamacijo v imenu in za račun družbe O. d.o.o. (izpoved priče A.B.in B.L.). Sicer pa je bila tožena stranka kot prodajalka za grajane stvarne napake odgovorna tudi iz naslova jamčevanja za stvarne napake (468. člen OZ).

Tudi v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) je treba kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam(1). Možnosti za izročitev druge stvari brez napake namreč kupec nima, če je bila predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja individualno določena stvar. V takšnem primeru lahko kupec svoj interes zavaruje zgolj z jamčevalnim zahtevkom za odpravo napake. Če prodajalec napake v primernem roku ne odpravi, pa lahko kupec svoj interes za pravilno izpolnitev uresniči le tako, da se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v tem delu povsem pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz spredaj opisanega tudi jasno izhaja, da je tožeča stranka prepričljivo dokazala, da je dobavljena stvar imela konkretne stvarne napake, določno razvidne iz reklamacijskega zapisnika št. 9 z dne 4.12.2006. S strani tožeče stranke zatrjevani obseg in vrsto napak je povsem jasno in nedvoumno potrdil tudi sodni izvedenec za precizno mehaniko, orodja in stroje E.T. v svojem pisnem izvedeniškem mnenju z dne 16.5.2013 (list.št. od 103 do 114 spisa). Ta izvedenec, ki si je tudi neposredno ogledal reklamirane plošče dobavitelja, je potrdil tudi, da je izdelavo novih gravurnih vložkov opravilo podjetje T. d.o.o., in sicer za povsem realno ceno. To izhaja tudi iz naročnic in dobavnic, ki se nahajajo v prilogi A20 spisa, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Iz tega razloga po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je račun št. 2070483 (priloga A8), na podlagi katerega tožeča stranka iztožuje konkretno denarno terjatev, ponarejena ali navidezna listina. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka glede same višine iztoževane terjatve ni predložila nobenega dokazila.

Za odločitev o konkretnem sporu tudi ni pravno pomemben pritožbeni očitek, da je novo podjetje T. d.o.o. prevzelo vse terjatve in aktivo tožeče stranke, na tožeči stranki pa so ostali le dolgovi (v povezavi z nekdanjih delavcem tožene stranke Z. in direktorjem tožeče stranke L.). Pravno pomembno tudi ni, ali je tožeča stranka za sporno dobavo plačala toženi stranki račun v celoti ali ne, saj tožena stranka v konkretni pravdi iz tega razloga ni uveljavljala nobenega zahtevka (v tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali je tožeča stranka sporne gravure vrnila toženi stranki, upoštevaje ob tem, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da je sploh zahtevala vrnitev teh stvari).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

op. št. 1: Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 172 in 173.