Jedro

Zgolj trditev, da se je tožnik zanimal, kakšne so možnosti za vrnitev v Slovenijo, dejstvo, da naj bi ga oče vpisal v društvo izbrisanih, da je oče obiskal odvetnika in se zanimal o možnosti za vrnitev, ni dovolj zanesljivo in prepričljivo izkazan razlog iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD za odsotnost iz Slovenije, kajti navedene okoliščine ne odtehtajo dejstva, da je bil tožnik od 20. julija 1991 zaposlen v vojski BiH, kar nujno pomeni, da se je že pred izbrisom odločil, da bo njegov delodajalec odločal o tem, kje bo začasno oziroma stalno živel, in da te izbire kasneje ni spremenil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 - UPB1 - ZUSDDD) odločila, da se prošnja A.A., rojenega dne ... 1968, državljana Bosne in Hercegovine, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrne.

2. V izpodbijanem aktu je navedeno, da je na podlagi podatkov, ki jih je upravni organ pridobil v skladu z določbo 139. člena ZUP iz evidence registra stalnega prebivalstva razvidno, da je imel A.A. dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in sicer na naslovu Ljubljana, ... Iz fotokopije potrdila Upravne enote Ljubljana številka 2/04-26-167/2003 z dne 15. 4. 2003, ki je bila priložena k prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pa je razvidno, da je bil A.A. ob rojstvu vpisan v državljanski knjigi Ljubljana, pod zaporedno številko 151210, kot državljan SR BiH in SFRJ. To pomeni, da sodi A.A. v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. 3. Zaradi ugotavljanja pogoja dejanskega življenja A.A. v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, je bil A.A. dne 2. 8. 2012 zaslišan v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije, konzularne pisarne v Banja Luki. A.A. je na zapisnik med drugim povedal, da je zapustil Republiko Slovenijo zaradi šolanja leta 1987. Šolal se je na Vojni akademiji v Sarajevu. V času šolanja je živel v Sarajevu, v šolskem centru. V času šolanja na Vojni akademiji se je vračal v Slovenijo občasno, med počitnicami in prazniki, povprečno pet-krat letno. Na dan 23. 12. 1990 se je nahajal na Hrvaškem, kjer je imel v šolskem letu 1990/1991 »specialističku obuku« v Zadru. Pred 23. 12. 1990 je bil v Sloveniji za praznike 29. 11. 1990, po 23. 12. 1990 pa je prvič vstopil v Republiko Slovenijo 1. 5. 1991 za praznike, za 5 dni, potem se je vrnil nazaj v šolo. Od 20. julija 1991 dalje je zaposlen v vojski BiH. Razlog njegovih kasnejših prihodov v Republiko Slovenijo je bil obisk. V Bosni in Hercegovini ima ženo in dva otroka, v Republiki Sloveniji pa starša in brata. Središče njegovih življenjskih interesov je trenutno, zaradi zaposlitve v Bosni in Hercegovini, želel pa bi se vrniti v Slovenijo. Iz dopisa nekdanje pooblaščenke z dne 22. 11. 2011 je razvidno, da je A.A. prvič po koncu šolanja uspelo priti domov (torej v Republiko Slovenijo) leta 1999. 4. ZUSDDD v 2. odstavku člena 1.č določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. V tem primeru se mora torej tujec pred pretekom enega leta od zapustitve države, vrniti v Republiko Slovenijo, ter nadaljevati z življenjem v njej, kar pa A.A. ni storil. Prav tako organ ugotavlja, da pri A.A. ne gre za upravičeno odsotnost iz 2. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, saj ni zapustil Republike Slovenije iz razloga, ker bi ga poslala na študij pravna oseba iz Republike Slovenije, ali v primeru mladoletne osebe njegovi starši oz. skrbniki, saj je bil leta 1987, ko je odšel študirat na Vojno akademijo, že polnoleten. Glede na izjavo A.A. podano na zapisnik, iz katere izhaja, da je bil po 23. 12. 1990 prvič v Republiki Sloveniji dne 1. 5. 1991, od 20. 7. 1991 dalje pa je že zaposlen v vojski ter v izjavi kot vzrok nezmožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo ne navaja vojnih razmer v drugi drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, pač pa, da ni imel nobenih dokumentov, razen vojaške izkaznice, organ ugotavlja, da A.A. dne 23. 12. 1990 ni živel v Republiki Sloveniji, ter od tega dne dalje, upoštevajoč določbo 1. č člena ZUSDDD, dejansko ne živi. Prav tako pa je središče življenjskih interesov A.A., kot je povedal sam na zapisnik, v Bosni in Hercegovini, kjer je zaposlen.

5. Z navedenimi ugotovitvami je bil A.A. pisno seznanjen z dopisom številka 214- 16224/2011-18 z dne 25. 3. 2014, ki mu je bil vročen dne 29. 3. 2014, prav tako je bila navedena seznanitev dne 27. 3. 2015 vročena tudi njegovi tedanji pooblaščenki, B.B., uslužbenki Mirovnega inštituta. A.A. se je dne 4. 4. 2014 preko tedanje pooblaščenke pisno izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V odgovoru na seznanitev med drugim navaja, da je v času šolanja v Sarajevu pogosto obiskoval Slovenijo, saj je imel v Sloveniji družino in prijatelje, zato meni, da dejansko življenje v Sloveniji v času njegovega šolanja sploh ni bilo prekinjeno. Ob zaključku šolanja na akademiji, je bila vojna v Sloveniji že končana, vendar je že potekala na Hrvaškem. Ker je bil ob zaključku šolanja brez civilnih dokumentov, imel je le vojaško osebno izkaznico, se ni upal vrniti iz Sarajeva v Slovenijo preko Hrvaške, saj je bila tam vojna. Potovanje z letalom ni prišlo v poštev, za pot preko Madžarske ali katerekoli druge države pa ni imel veljavnega potnega lista. Zaradi navedenih dogodkov, je moral sprejeti službo, ki mu je bila dodeljena po takratnem sistemu dodeljevanja služb vojaškim osebam.

6. C.C., oče A.A., je na zapisnik dne 20. 6. 2014 kot priča med drugim povedal, da je A.A. prihajal v Slovenijo v času njegovega študija na vojaški akademiji v Sarajevu, za zimske in poletne počitnice, ter za vse republiške praznike, pred zaključkom študija, je bil nazadnje doma v Sloveniji pri starših, za prvega maja leta 1991, tedaj je želel ostati v Sloveniji, ker pa je bilo to le dva meseca pred zaključkom njegovega študija, ga je oče nagovoril, naj se vrne in zaključi študij, zato se je tedaj vrnil v Zadar, kjer je opravljal celotni četrti letnik študija. Diplomiral je julija 1991, dne 20. 7. 1991 je bila v Sarajevu slovesna podelitev diplom, katere sta se udeležila tudi oba starša in brat. Po zaključeni slovesnosti je A.A. odletel z letalom v Prištino, kjer je pričel z delom v vojaški službi. Na tej lokaciji je opravljal delo malo manj kot dve leti. Navedena dejstva je potrdil na zapisnik tudi priča Č.Č. A.A. pa je na ponovnem zaslišanju, ki je bilo opravljeno z njim v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije, na Ambasadi Republike Slovenije v Banja Luki dne 4. 8. 2014, povedal tudi, da je potem, ko je diplomiral na Vojaški akademiji, moral sprejeti vojaško službo, vendar pa mu ni bilo všeč, da je bil poslan v Prištino, tedaj ni bil zadovoljen s službo, s takratno politiko, bilo mu je hudo, ker je bil tako oddaljen od doma v Sloveniji. Leta 1992 se mu je ponudila možnost menjave lokacije in je bil premeščen v Banja Luko, kjer je še vedno zaposlen v Oboroženih silah Bosne in Hercegovine v Banja Luki. Ima čin majorja. V Banja Luki se je poročil leta 1994 in ima dva otroka.

7. Po ponovni preučitvi upravne zadeve A.A. upravni organ ugotavlja, četudi sledi navedbi A.A., da njegovo dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji v času njegovega študija ni bilo prekinjeno, ker se je redno vračal domov za počitnice in praznike, je torej izpolnjen pogoj, da je 23. 12. 1990 prebival v Republiki Sloveniji, vendar pa ni izpolnjen pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, upoštevajoč določbo 1.č člena ZUSDDD.

8. Če organ sledi navedbi A.A., da njegovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji ni bilo prekinjeno v času njegovega študija na Vojni akademiji, pa se je njegovo prebivanje po oceni upravnega organa prekinilo z dnem, ko je diplomiral, in nastopil vojaško službo, torej julija 1991. 9. Če organ smatra, da je A.A. zapustil Republiko Slovenijo šele z nastopom vojaške službe v Prištini, julija 1991 (in ne z odhodom na študij), je torej zapustil Republiko Slovenijo še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki je bilo izvršen 26. 2. 1992, kar pomeni, da ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ni bil poslan na delo s strani pravne osebe iz Republike Slovenije (kar JLA ni bila), prav tako ni zapustil Republike Slovenije iz razloga, ker ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogojev in mu je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Ker se je A.A. odločil, da po končanem študiju sprejme vojaško službo, tudi 4. alineja 3. odstavka 1. č člena ne pride v poštev, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov, saj se v prvem letu po nastopu vojaške službe v juliju 1991 (torej do julija 1992), v Slovenijo niti ni poskusil vrniti. Prav tako A.A. ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije, kakor tudi mu ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

10. Ker organ ugotavlja, da A.A. ni zapustil Republike Slovenije v juliju 1991 iz razlogov iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, se mu torej ne prizna, da je izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja za obdobje prvih pet let šteto od njegove zapustitve Republike Slovenije, zato organ tudi ni ugotavljal poskusov njegove vrnitve v Republiko Slovenijo v nadaljnjih petih letih oz. njegovih ravnanj, ki bi kazala na to.

11. V skladu z določbo 1. odstavka 1. člena ZUSDDD mora tujec za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kumulativno izpolnjevati tri pogoje, to je, da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge Republike nekdanje SFRJ, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ter da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Pri A.A. sta torej izpolnjena prva dva pogoja, ni pa izpolnjen tudi tretji pogoj (da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi), ki ga ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zato ni upravičen do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

12. Zaradi pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo te odločbe, je bil A.A. v skladu z določbo 9. in 146. člena ZUP, z dopisom tukajšnjega upravnega organa št. 214-16224/2011-29 z dne 14. 12. 2015, z navedenimi ugotovitvami ponovno pisno seznanjen. Dana mu je bila možnost, da se v roku 8 dni od prejema seznanitve o neizpolnjevanju pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, torej pred izdajo odločbe, izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe oz. dovoljenja za stalno prebivanje. V določenem roku je A.A. podal pisno odgovor na seznanitev upravnega organa.

13. A.A. v odgovoru na seznanitev med drugim navaja, da ne more verjeti, da si je življenje zagrenil potem, ko je ubogal starše in se iz spoštovanja do njih vpisal na vojaško šolo. Nato opisuje sistem šolanja na Srednji vojaški šoli Franca Rozmana Staneta v Ljubljani, ki je pomenil obvezno nadaljevanje šolanja na eni od vojaških akademij v bivši SFRJ, ki je trajalo štiri ali pet let, odvisno od smeri in študijskega programa. Sam se je odločil za akademijo v kraju A. pri Sarajevu, ki je zahteval tri leta študija v kraju A. ter eno (zadnje) leto v kraju B. Zaradi zaostrovanja razmer na Hrvaškem v času njegovega študija, je želel prekiniti s študijem in se (v času prvomajskih počitnic, ki jih je preživljal pri starših v Ljubljani), ne več vrniti nazaj v kraj B. Na očetovo prigovarjanje, da bi bil s tem postopkom njegov celoten študij zaman, se je vrnil v kraj B. z nekajdnevno zamudo. Junija 1991 se je nato zgodila vojna v Republiki Sloveniji. Trdi, da je bila vojna na Hrvaškem ključni krivec, zaradi česar je bil primoran sprejeti vojaško službo v Prištini, ki mu je v tistem trenutku omogočala življenje. Hkrati pa navaja, da takrat ni posedoval nobenih osebnih civilnih dokumentov. Imel je le vojaško izkaznico, s katero ni bilo možno potovati preko tretje države, prav tako tudi ne preko Hrvaške, zaradi česar se enostavno ni mogel vrniti Slovenijo. Osebnih civilnih dokumentov ni imel zato, ker takih dokumentov gojencem vojaških šol, niso dovoljevali vojaški predpisi.

14. Ker z navedeno službo in tedanjo politiko ni bil zadovoljen, prav tako tudi ne z oddaljenostjo od doma, je iskal možnost za vrnitev domov, v Republiko Slovenijo, ter v ta namen zaprosil za lokacijo službovanja bližje Sloveniji. To mu je bilo omogočeno junija 1992, ko je bil premeščen v BiH - v Banja Luko, kjer še vedno živi in je zaposlen v službi Oboroženih sil Bosne in Hercegovine. Po letu 1991 je prvič pripotoval domov (v Republiko Slovenijo) septembra leta 1999, s soprogo, sinom in hčerjo. Kot navaja, prej ni mogel priti zaradi vojne na Hrvaškem in v BiH. Šele po končani vojni v BiH leta 1995, si je lahko pričel urejati civilne dokumente, kajti prej je bilo pomembno le preživetje. V nadaljevanju A.A. pojasnjuje, da zaradi prej omenjenih dejstev tudi ni imel možnosti izkazati svoje volje in oddati do 25. 12. 1991 prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo, saj bi jo kot polnoletna oseba moral vložiti osebno.

15. Vojaško službo ob zaključku študija je bil primoran sprejeti, saj se v Slovenijo ni mogel vrniti preko Hrvaške zaradi tamkajšnje vojne, zaradi vojne v BiH, ter zato, ker ni imel civilnih dokumentov. Trdi, da ne drži, da se ni poskusil vrniti domov v Slovenijo in je nedolžna oseba in žrtev spleta okoliščin ter da je bil ob nepravem času na napačnem mestu.

16. Ob ponovni proučitvi celotnega upravnega spisa ter odgovora, ki ga je podal A.A. na seznanitev upravnega organa številka 214-16224/2011-29 z dne 14. 12. 2015 organ ugotavlja, da se je A.A. že ob vpisu v Srednjo vojaško šolo zavedal, da bo moral nadaljevati šolanje na eni izmed Vojaških akademij, za katero je vedel, da se ne nahaja v Republiki Sloveniji. Prav tako je tudi vedel, da se bo po končanem šolanju na Vojaški akademiji, takoj zaposlil v vojski in da na lokacijo svoje zaposlitve ne bo imel vpliva. Takšen je bil namreč tedaj režim šolanja in zaposlitve vojaških oseb. Torej se je že ob pričetku študija A.A. zavedal, da je obstajala zelo majhna možnost, da bo svoje delo opravljal v Sloveniji (temveč v eni od drugih republik nekdanje SFRJ), kar je pomenilo, da se je zavedal, da bo tudi prebival izven Republike Slovenije. Ob zaključku študija na Vojaški akademiji v kraju A. julija 1991), ko se je odločil, da sprejme zaposlitev v vojski, se je gotovo zavedal, da ta zaposlitev ne bo v Republiki Sloveniji, saj se je Slovenija že 25. 6. 1991 osamosvojila in ni bila več ena od Republik tedanje SFRJ. Glede na kontinuirano vračanje A.A. v Republiko Slovenijo v času njegovega študija na Vojaški akademiji v kraju A., mu je upravni organ priznal (kljub njegovi odsotnosti iz Republike Slovenije), da je pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen vse do nastopa vojaške službe (julija 1991). Upravni organ ne more slediti trditvi A.A., da je bila vojna na Hrvaškem ključni krivec, zaradi česar je bil primoran sprejeti vojaško službo v Prištini. Po vedenju upravnega organa A.A., kot gojenec Vojaške akademije sploh ni imel možnosti izbire (sprejeti ali ne sprejeti službe), prav tako tudi ni imel možnosti izbire lokacije službovanja (česar se je zavedal vsak gojenec Vojaške akademije ob pričetku študija ) - to je namreč sodilo v tedanji vojaški režim šolanja in zaposlovanja gojencev po končanem študiju.

17. Ker mu organ vse do zaključka študija (v juliju 1991) priznava dejansko življenje v Republiki Sloveniji (vsako leto se je namreč večkrat vračal v Slovenijo, kjer je preživljal počitnice), mu le tega ne more več priznati z nastopom službe v tedanji JLA. Z nastopom službe organ povezuje tudi njegovo zapustitev Republike Slovenije. In ker ta ni povezana z nobenim od razlogov, ki jih določa ZUSDDD v že omenjenem 3. odstavku 1. č člena, organ A.A. ni priznal izpolnitve pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju prvih petih let po zapustitvi države (torej v obdobju od julija 1991 do julija 1996), zato tudi ni ugotavljal poskusov vrnitve A.A. v Republiko Slovenijo v obdobju nadaljnjih petih letih po zapustitvi Republike Slovenije (torej v obdobju od julija leta 1996 do julija 2001).

18. V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnik pravi, da se strinja z ugotovitvijo organa, da s študijem na Vojni akademiji v kraju A. Slovenije ni zapustil in njegovo dejansko življenje v Sloveniji s šolanjem v drugi republiki nekdanje SFRJ ni bilo prekinjeno, saj je v tem času vsak prost trenutek, torej čas počitnic, preživel v Ljubljani s svojo družino. Ne strinja pa se, da je bila prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji prostovoljna in nepovezana z razlogi, ki jih za upravičeno odsotnost priznava materialni zakon. Njegova daljša odsotnost je posledica spleta okoliščin, vojnih razmer in neposedovanja civilnih dokumentov, ki bi mu omogočili vrnitev v Slovenijo po zaključku šolanja. Pritožnik se je, kot ugotavlja tudi upravni organ, kot mladoletna oseba vpisal (oziroma so ga vpisali starši) na vojaško gimnazijo (»Franc Rozman Stane« v Ljubljani od 1983 do 1987 leta), kar je pomenilo obvezo za nadaljevanje šolanja na eni od vojaških akademij v bivši SFRJ, ki je lahko trajalo štiri ali pet let (odvisno od smeri in programa). Izbral je akademijo v kraju A. pri Sarajevu. Program na tej šoli je zahteval tri leta študija v kraju A. in zadnji, četrti letnik študija, v kraju B. 19. Zaradi razmer, ki so se zaostrovale v letu 1991 na Hrvaškem, je maja 1991, ko je bil med počitnicami v Ljubljani, želel prekiniti študij in se več ne vrniti v kraj B. Vendar pa ga je oče prepričal, da bi bil njegov študij zaman, ker ne bi diplomiral in ne bi pridobil izobrazbe oziroma poklica. Poslušal ga je in se z nekajdnevno zamudo vrnil v kraj B. Junija 1991 se je zgodila vojna v Sloveniji, razmere na Hrvaškem so dosegle vrelišče. 20. Ob zaključku šolanja na akademiji julija 1991 je bila vojna v Sloveniji že končana, vendar pa je že potekala na Hrvaškem. Glede na to, da je bil gojenec vojaške akademije, ki ni posedoval nobenih osebnih civilnih dokumentov, je bilo potovanje proti Sloveniji v vojnem stanju na Hrvaškem popolnoma nemogoče. Pritožnik je namreč imel samo vojaško izkaznico, saj vojaški predpisi gojencem vojaških šol in profesionalnim vojaškim osebam (podčastniki in častniki) niso dovoljevali civilnih dokumentov. Potovanje z letalom ali preko Madžarske zato ni prišlo v poštev.

21. Ker se torej v Slovenijo ni mogel vrniti, je bil primoran sprejeti vojaško službo preko sistema dodeljevanja služb vojaških oseb, saj je bilo zanj to edino možno preživetje. Po končani "slovesnosti" ob zaključku šolanja v kraju A., je šele tik pred poletom vojaškega letala iz Sarajeva izvedel, da je napoten v Prištino, predhodno ga o tem ni nihče obvestil. To je pritožnika potrlo, najhujša je bila oddaljenost od doma. Veliko napora je vložil v iskanje možnosti za vrnitev domov, v Slovenijo, zato je zaprosil za lokacijo službovanja bližje Sloveniji, kar mu je bilo tudi omogočeno. V juniju 1992 je bil premeščen v BiH, v Banja Luko.

22. Tako je od staršev izvedel, da so ga v Sloveniji že v začetku leta 1992 izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Od takrat se je stalno zanimal, kakšne so možnosti za ureditev njegovega statusa v Sloveniji. Oče ga je vključil v društvo izbrisanih, da bi lažje našel možnosti za vrnitev domov v Ljubljano. Oče in brat sta obiskala odvetnika, ki pa ni videl nobene možnosti v takratnih predpisih za vrnitev v Slovenijo, pridobitev slovenskih dokumentov ali karkoli drugega, kar bi mu omogočilo nadaljevanje življenja v Sloveniji.

23. Končno je prvič uspel pripotovati domov septembra leta 1999, s svojo soprogo, sinom in hčerjo. Prej ni mogel priti zaradi vojne na Hrvaškem, nato še zaradi vojne v BiH in ker si je šele po zaključku vojne v BiH lahko pričel urejati civilne dokumente - tudi v BiH namreč ni bil vpisan v evidence državljanov in je urejanje dokumentov dolgo trajalo. Ko je tudi to končno uredil, je zaprosil za vizum za vstop v Slovenijo.

24. Ko se je potem redno za praznike in letni dopust vračal v Slovenijo, je ves čas spremljal dogajanje v zvezi z izbrisanimi prebivalci Slovenije, vendar do spremembe ZUSDDD-B julija 2010 ni bilo nobene zakonske podlage, ki bi mu, kot več let odsotnemu iz Slovenije, omogočila pridobitev kakršnega koli statusa v Sloveniji. Oče in brat sta zanj poiskala pomoč tudi pri odvetniku, a zanje ni imel nobenih pozitivnih informacij. Leta 2001 ali 2002 je informacije iskal tudi na Uradu za tujce, v takrat občini Moste-Polje, na Proletarski ulici. Tudi takrat so mu povedali, da ne izpolnjuje pogojev niti za reševanje statusa izbrisane osebe na podlagi takrat veljavnega ZUSDDD, kaj šele za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, česar si je sicer močno želel. Njegov oče je v njegovem imenu poiskal informacije tudi v društvu izbrisanih, vendar tudi tam ni prejel nobenih obetavnih informacij.

25. Leta 2011, ko je ponovno prišel na obisk k staršem in bratu v Ljubljano, je ob prijavi prihoda na policijski postaji opazil brošuro MNZ z informacijami za izbrisane. Pritožnik glede na zgoraj opisano dejansko stanje trdi, da je bil razlog za njegovo dolgoletno odsotnost vojno stanje na Hrvaškem v povezavi z odsotnostjo civilnih dokumentov, ki bi mu omogočali potovanje v Slovenijo. Njegova odsotnost in dolgoletna ločitev od družine pri 23 letih starosti ni bila njegova svobodna izbira, bila je posledica vojnega stanja na Hrvaškem v povezavi z neposedovanjem civilnih osebnih dokumentov.

26. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Po mnenju ministrstva je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je pritožnik na dan 23. 12. 1990 in vse do julija leta 1991 v Republiki Sloveniji dejansko živel, kljub temu, da je v tem obdobju študiral na Vojaški akademiji v kraju A. pri Sarajevu. Enako kot organ prve stopnje, tudi ministrstvo meni, da je bilo središče pritožnikovih življenjskih interesov v obdobju od 23. 12. 1990 do julija leta 1991, kljub študiju izven Republike Slovenije, torej dejstvu, da pritožnik ni bil fizično prisoten v Republiki Sloveniji, v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji je namreč živela pritožnikova družina (oče, mati in brat), pritožnik je bil rojen v Republiki Sloveniji, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo, v Republiki Sloveniji je imel prijavljeno stalno prebivališče, v času študija pa se je, kot so to dopuščale študijske obveznosti (to je v času počitnic in praznikov) tudi vračal k družini v Republiko Slovenijo. Pritožnika so torej na Republiko Slovenijo v tem obdobju vezale določene, v prejšnjem stavku navedene vezi, zaradi katerih je, kljub bivanju izven Republike Slovenije, tudi po mnenju ministrstva v Republiki Sloveniji imel središče življenjskih interesov, kar pomeni, da je v Republiki Sloveniji dejansko živel. Navedeno pa ne velja za obdobje po juliju leta 1991, kot je to pravilno ugotovil tudi organ prve stopnje. Z julijem leta 1991 je bilo pritožnikovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji prekinjeno, oziroma pomeni julij leta 1991 tudi po mnenju ministrstva tisti datum, ki pomeni začetek pritožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije, ki še vedno traja. Julija leta 1991 se je pritožnik, po končanem študiju na vojaški akademiji, zaposlil v tedanji JLA in bil napoten na opravljanje vojaške službe v Prištino, kasneje pa v Banja Luko.

27. Pritožnik je Republiko Slovenijo zapustil že julija leta 1991, torej še pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1 in 30/91-1), torej tudi pritožnik, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Na tem mestu ministrstvo pritožniku, ki zatrjuje, da prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po prej navedeni določbi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni vložil, ker jo je bilo mogoče vložiti samo osebno, sam pa je bil odsoten iz Republike Slovenije, pojasnjuje, da navedeno ne drži. Pritožnik bi namreč lahko v skladu s takrat veljavnim zakonom, ki je v Republiki Sloveniji urejal splošni upravni postopek, in katerega določbe so se uporabljale v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pristojnemu organu poslal tudi po pošti ali jo vložil po pooblaščencu, česar pa pritožnik, kot izkazuje uradna evidenca (Register državljanstev) ni storil. 28. Vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, so lahko razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, če oseba dokaže, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, pa so ji to vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile. Pritožnik pa se, kot je to tudi sam izjavil kot stranka v postopku in v pisnih izjavah, danih v postopku, v Republiko Slovenijo po končanem študiju in podelitvi diplome na vojaški akademiji sploh ni poskušal vrniti (čeprav se je njegova družini, ki je bila na podelitvi diplom, vrnila v Republiko Slovenijo), saj ni potoval niti poskušal potovati proti Republiki Sloveniji in bil na tej poti ustavljen zaradi vojne na Hrvaškem, temveč je še isti dan, ko je prejel diplomo, z vojaškim letalom odšel na službovanje v tedanjo JLA v Prištino. Glede na navedeno se pritožnik tudi po mnenju ministrstva ne more sklicevati na vojne razmere na Hrvaškem, ki naj bi mu preprečile vrnitev v Republiko Slovenijo, saj se v Republiko Slovenijo sploh ni poskušal vrniti. Poleg tega pa navedeno, to je nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi dejstva, da oseba ni imela veljavnega potovalnega dokumenta, s tretjim odstavkom 1. č člena ZUSDDD ni določeno kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

29. V tožbi tožnik pravi, da glede na to, da je bil gojenec vojaške akademije, ki ni posedoval nobenih osebnih civilnih dokumentov, je bilo potovanje proti Sloveniji v vojnem stanju na Hrvaškem popolnoma nemogoče. Tožnik je namreč imel samo vojaško izkaznico, saj vojaški predpisi gojencem vojaških šol in profesionalnim vojaškim osebam (podčastniki in častniki) niso dovoljevali civilnih dokumentov. Potovanje z letalom ali preko Madžarske zato ni prišlo v poštev. Ker se torej v Slovenijo ni mogel vrniti, je bil primoran sprejeti vojaško službo preko sistema dodeljevanja služb vojaških oseb, saj je bilo zanj to edino možno preživetje. Veliko napora je vložil v iskanje možnosti za vrnitev domov, v Slovenijo, zato je zaprosil za lokacijo službovanja bližje Sloveniji, kar mu je bilo tudi omogočeno. V juniju 1992 je bil premeščen v BiH.

30. Po prihodu v Banja Luko leta 1992 je upal, da bom imel več možnosti za odhod v Slovenijo. Potem se je zgodila oziroma začela vojna tudi v BiH. Stike s starši in bratom je vzdrževal le toliko, kot so to takrat omogočale telefonske zveze. Tako je od staršev izvedel, da so ga v Sloveniji že v začetku leta 1992 izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Od takrat se je stalno zanimal, kakšne so možnosti za ureditev njegovega statusa v Sloveniji. Oče ga je vključil v društvo izbrisanih, da bi lažje našel možnosti za vrnitev domov v Ljubljano. Oče in brat sta obiskala odvetnika, ki pa ni videl nobene možnosti v takratnih predpisih za vrnitev v Slovenijo, pridobitev slovenskih dokumentov ali karkoli drugega, kar bi mu omogočilo nadaljevanje življenja v Sloveniji.

31. Oče in brat sta zanj poiskala pomoč tudi pri odvetniku, a zanje ni imel nobenih pozitivnih informacij. Leta 2001 ali 2002 je informacije iskal tudi na Uradu za tujce, v takrat občini Moste-Polje, na Proletarski ulici.

32. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo ter odločbo tožene stranke spremeni tako, da se prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi. Podrejeno tožnik upravnemu sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

33. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz izpodbijanega oziroma drugostopenjskega akta.

34. V naslednji pripravljalni vlogi tožnik med drugim pravi, da dejstvo, da nikoli ni odjavil stalnega bivališča v Sloveniji, dokazuje, da je imel svoj dom v Sloveniji, vendar zaradi zunanjih okoliščin ni mogel biti tam.

35. Tožba ni utemeljena.

36. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992. Upravno sodišče je že v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in tudi v zadevi I U 1748/2015-9 z dne 21. 12. 2016, v kateri je bil tožnik v relevantnem obdobju pripadnik jugoslovanske vojske, za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabo tega zakona v konkretnih okoliščinah primera postavilo na stališče, da sodišče v tovrstnih zadevah upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,1 kar pomeni, da zakonitost izpodbijanega akta sodišče tudi presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012. 2 To zadeva tako razlago materialnega prava kot tudi dokazne standarde v tovrstnih zadevah.

37. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.3 ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.4 ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.5 Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;6 ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,7 vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.8 Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,9 in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.10 Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.11

38. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

39. Tako kot v že omenjeni zadevi (jugoslovanskega oficirja) I U 1748/2015-9 tudi v obravnavanem upravnem sporu med strankama ni sporno, da je tožnik imel na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bil državljan druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da v preteklosti tožnik ni zaprosil za slovensko državljanstvo ali dovoljenje za bivanje na način, da bi o tem imel neko potrdilo ali listinski dokaz in ni sporno, da je tožnik Slovenijo začasno zapustil že v letu 1987 zaradi šolanja, pri čemer sta oba upravna organa štela, da je tožnik zapustil Slovneijo v smislu ZUSDDD 20. julija 1991, ko je sprejel službo v vojski in bil poslan v Prištino. To pomeni, da je tožnik zapustil Slovenijo že pred izbrisom in ne zaradi izbrisa, kar je bil primer tudi v zadevi I U 1748/2015-9. Slednje ne pomeni, da že zaradi tega, ker je zapustil Slovenije pred izbrisom, ne more biti upravičen do izdaje dovoljenja po ZUSDDD.

40. Kajti Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta, obiska, službene odsotnosti in podobno, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti med drugim tudi zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana, ali zaradi vojnih razmer.

41. Tožnik je bil namreč kot vojaška oseba oboroženih sil iz druge države napoten na delo, kar se je zgodilo tudi v zadevi I U 1748/2015-9, bistvena razlika med zadevo I U 1748/2015-9 in predmetno zadevo pa se nanaša na okoliščine v obeh primerih, ki izkazujejo središče življenjskih interesov (1. odstavek 1č. člena ZUSDDD), ki sta jih imela tožnika v teh dveh zadevah v obdobju po izbrisu od leta 1991 do leta 1996. 42. Upravno sodišče je v zadevi I U 1748/2015-9 ugotovilo, da se je tedanji tožnik očitno upiral, sicer ne tako da bi dezertiral v pravem pomenu besede, vendar je na druge načine kot oficir nasprotoval ravnanjem JLA, dobil je strogi ukor (dne 26. 9. 1991) zaradi negativnega vpliva na bojno pripravljenost, iz SKJ je bil izključen že meseca maja leta 1989, v vojaški knjižici pa je bil v aprilu 1992 zabeležen kot „nasprotnik“ vojne v vojnem stanju, v mescu aprilu 1992 pa se je tudi demobiliziral. 43. Tožnik v zadevi I U 1748/2015-9 se kot (bivši) oficir JLA razumljivo ni mogel vrniti v Slovenijo potem, ko je bil izbrisan, in je imel stigmo oficirja oziroma bivšega oficirja JLA. Poleg izbrisa so k temu prispevale vojne razmere in njegovo zdravstveno stanje, saj je zbolel (diabetes), kar je v postopku tudi prepričljivo dokazoval, in je kot begunec dobil zdravstveno oskrbo v Avstriji. Dejstvo, da je tožnik v zadevi I U 1748/2015-9 lahko prišel v Slovenijo čez mejo kot civilist, kar mu je uspelo s potnim listom SFRJ meseca maja 1992, ne pomeni, da bi tožnik takrat v Sloveniji lahko tudi ostal, saj ni imel zakonitega naslova za bivanje zaradi izbrisa. Dejstvo, da si je našel zaščito v Avstriji, ker v Sloveniji za to ni imel pogojev, ne pomeni nujno, da je opustil namero za bivanje v Sloveniji. Zato je Upravno sodišče v zadevi I U 1748/2015-9 ugotovilo, da je upravni organ na podlagi dejstev, ki so bila organu znana v času prvostopenjske odločbe, imel zadostno podlago za oceno, da je pogoj dejanskega bivanje za obdobje prvih 5 let, to je od začetka leta 1991 do začetka leta 1996, podan v spletu 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Takih oziroma primerljivih okoliščin, ki bi izkazovale, da se tožnik tudi v obravnavani zadevi zaradi vojnih razmer, ali ker bi bil napoten na delo s strani organa iz Slovenije in da bi poskušal ohranjati središče življenjskih interesov v Sloveniji v obdobju od julija 1991 do julija 1996, pa tožnik v tem upravnem sporu ni izkazal. 44. Sodišče lahko sprejme, da sta bila lahko morda izbris in dejstvo vojnih razmer, ob tem, da je bil tožnik oficir vojske BiH, poleg njegove svobodne izbire zaposlitve dejavnika, ki sta prispevala k temu, da ni bilo možnosti, da bi se tožnik vrnil v Slovenijo. Vendar tožnik po mnenju sodišča ni uspel izkazati, da ni bil odločilen dejavnik za njegovo osemletno odsotnost iz Slovenije (od julija 1991 do septembra 1999) njegova osebna izbira za zaposlitev v vojski BiH. Da je sodišče prišlo do te ocene, pa je zakonitost izpodbijanega akt preizkusilo tudi z vidika ravnanj kot poskusov vračanja v Slovenijo v smislu, kot je določbo 4. odstavka člena 1.č ZUSDDD interpretiralo Upravno sodišče v pretekli sodni praksi.

45. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Interpretacijo tega določila je po mnenju sodišča mogoče smiselno uporabiti tudi pri ugotavljanju, kaj je bil glavni oziroma odločilni dejavnik, da se oseba ni mogla vrniti v Slovenijo (3. odstavek člena 1.č. ZUSDDD).

46. Sodišče je v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti v drugem petletnem obdobju „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

47. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“12 To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

48. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.13 Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti14 z občutki nemoči in frustracijami.15 ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.16 Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.17 ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

49. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani18, ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.19 Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

50. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika.

51. Tudi s tega vidika so okoliščine tožnika iz zadeve I U 1748/2015-9 bistveno drugačne kot jih je uspel izkazati tožnik v obravnavanem upravnem sporu. V zadevi I U 1748/2015-9 je tožnik uspel izkazati številne vstope v Slovenijo in četudi so se dejansko končali le kot prehodi v „tranzitu“, ker tožnik ni uspel na zakonit način ostati v Sloveniji, to ne pomeni, da je opustil namero, da bi imel v Sloveniji „središče življenjskih interesov“ v smislu ekonomskih in socialnih vezi, saj upravičena odsotnost zaradi razlogov iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji (1. odstavek 1.č člena ZUSDDD).

52. V obravnavanem primeru pa je tožnikova odsotnost iz Slovenije trajala od leta 1987 oziroma od julija 1991 in vsaj do prvega obiska v Sloveniji meseca septembra 1999; in ves ta čas je tožnik dovolj očitno imel središče življenjskih aktivnosti izven Slovenije zaradi njegove zaposlitve v vojski BiH. Če je oče spremljal dogajanje z izbrisanimi in je tožnika o tem morebiti obveščal ter ga vključil v društvo izbrisanih, še ne pomeni, da je s tem tožnik izkazoval namero, da bi imel središče svojih življenjskih aktivnosti v Sloveniji. Tožnik je sicer povedal, da je s soprogo sinom in hčerko uspel „pripotovati“ v Slovenijo, a se je to zgodilo precej po juliju 1996, šele septembra leta 1999, pri čemer pa tudi ni zatrjeval niti dokazoval, da je takrat prišel v Slovenijo z namenom dejanskega življenja. V takih okoliščinah pa zgolj trditev, da se je zanimal, kakšne so možnosti za vrnitev v Slovenijo, dejstvo, da naj bi ga oče vpisal v društvo izbrisanih, da je oče obiskal odvetnika in se zanimal o možnosti za vrnitev, ni dovolj zanesljivo in prepričljivo izkazan razlog iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD za odsotnost iz Slovenije, kajti navedene okoliščine ne odtehtajo dejstva, da je bil tožnik od 20. julija 1991 zaposlen v vojski BiH, kar nujno pomeni, da se je že pred izbrisom odločil, da bo njegov delodajalec odločal o tem, kje bo začasno oziroma stalno živel, in da te izbire kasneje ni spremenil. 53. Upoštevajoč ta dejstva je tožena stranka lahko zakonito odločila, da tožnik, ki je bil po izbrisu odsoten iz Slovenije več kot 1 leto, ni bil upravičeno odsoten zaradi vojnih razmer oziroma iz katerega koli razloga iz 3. odstavka člena 1.č ZUSDDD.

54. Sodišče ugotavlja tudi, da je upravni organ dal možnost stranki, da se izreče o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), in da je stranko o tem, katera dejstva so odločilna, ustrezno obvestil, tožnik pa ni navedel dejstev, ki bi kakor koli omajala dokazno oceno ter argumentacijo tožene stranke, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik ni predlagal glavne obravnave ali zaslišanja stranke in tudi ni predlagal dokazov, ki naj bi se izvajali na glavni obravnavi. Zato je sodišče odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1; odločba Ustavnega sodišča Up-1055/05, 19. 1. 2006, odst. 10; sodna odločba Vrhovnega sodišča I Up 240/2012, 17. 5. 2012).

1 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94. 2 Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. 3 Kurić and others v. Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. 4 Ibid. odst. 356. 5 Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24). 6 Kurić and others v. Slovenia, odst. 341-349. 7 Ibid. odst. 351-353. 8 Ibid. odst. 354-359. 9 Ibid. odst. 267-268. 10 Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe. 11 Ibid. odst. 292. 12 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2). 13 Ibid. odst. 299. 14 Ibid. odst. 302. 15 Ibid. odst. 303. 16 Ibid. dost. 292. 17 Ibid. odst. 293. 18 Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. 19 Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.