Jedro

Oskrba s pitno vodo je obvezna lokalna gospodarska javna služba, ki jo urejajo občine z odloki. Pogodbo o priključitvi na javno vodovodno omrežje pa je dolžna skleniti nosilka javne gospodarske službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se potrdi.

II. Stroške pritožbenega postopka nosi vsaka stranka sama.

Obrazložitev

1. Tožnika zahtevata sklenitev pogodbe o priključitvi na vodovodno omrežje in na njeni podlagi priključitev na javno vodovodno omrežje, na način, ki bi bil skladen z gradbenim dovoljenjem, in sicer tako, da se njune nepremičnine priključijo na predviden sekundarni javni vodovod, ki bi potekal po njunih nepremičninah.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnikoma naložilo, da morata toženki nerazdelno povrniti 2.448 EUR stroškov pravdnega postopka. Tako je odločilo, ker je ugotovilo: - da je v skladu z 19. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občine Mirna Peč in 17. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pogodbo o priključitvi na javno vodovodno omrežje dolžna skleniti nosilka javne gospodarske službe, konkretno Komunala X., in ne tožena občina, - da sta nepremičnine, katerih lastnika sta bila ob vložitvi tožbe tožnika in na katere se nanaša tožbeni zahtevek, odtujila, - novi lastniki nepremičnin pa so s Komunalo X. sklenili pogodbe o priključitvi na javno vodovodno omrežje in so se uspešno ter legalno priključili na javni vodovod.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika in predlagata razveljavitev sodbe. Očitata kršitve določb pravdnega postopka, zlasti 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s tem ko v obrazložitvi sodbe sodišče ni jasno opredelilo, katero vrsto legitimacije je presojalo, in ko se ni opredelilo do trditev tožnikov o legitimaciji. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sklepalo, da tožnika nista izkazala materialnopravnega upravičenja, s čimer je prav tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

4. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je jasen in razumljiv ter ne nasprotuje razlogom o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe v 6. in 7. točki dovolj jasno izhaja, da ni podana stvarna legitimacija, kar je razvidno tudi iz samega izreka sodbe. Pritožbeno razpravljanje o procesni in stvarni legitimaciji je tako nepotrebno.

7. Oskrba s pitno vodo je obvezna lokalna gospodarska javna služba (1. odstavek 149. člena Zakona o varstvu okolja; ZVO-1 in 3. člen na njegovi podlagi sprejete Uredbe o oskrbi s pitno vodo; uredba), ki jo ureja občina (4. člen uredbe) z odloki, v katerih določi pogoje in predmet izvajanja gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občine Mirna Peč (odlok). V skladu z 19. členom odloka in 17. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je pravilno ugotovilo, da je pogodbo o priključitvi na javno vodovodno omrežje dolžna skleniti nosilka javne gospodarske službe, Komunala X. 8. 81. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki je veljal ob vložitvi obravnavane tožbe, je res določal, da ima ob plačilu komunalnega prispevka zavezanec za plačilo komunalnega prispevka od občine pravico zahtevati sklenitev pogodbe o medsebojnih obveznostih v zvezi s priključevanjem objekta na komunalno opremo. A tožnika ne zahtevata sklenitve takšne pogodbe, ampak, kot je bilo povzeto že v 1. točki obrazložitve, sklenitev pogodbe o priključitvi na vodovodno omrežje in na njeni podlagi priključitev na javno vodovodno omrežje, na način, ki bi bil skladen z gradbenim dovoljenjem, in sicer tako, da se njune nepremičnine priključijo na predviden sekundarni javni vodovod, ki bi potekal po njunih nepremičninah. Podlage takšnemu zahtevku v določbi 81. člena ZPNačrt torej ni bilo, poleg tega pa ta zakon v času odločanja sodišča prve stopnje ni več veljal, prenehal je veljati 1. 6. 2018 z uveljavitvijo Zakona o ureditvi prostora (ZUreP-2). Ta in tudi sedaj veljavni ZUreP-3, ZVO-1, Zakon o vodah (ZV-1) ali uredba pa obveznosti občine, skleniti takšno pogodbo, ne določa. 9. Po tem, ko so bile nepremičnine oz. objekti na njih, kot je neizpodbijano ugotovilo sodišče prve stopnje, uspešno priključene na javni vodovod, ustrezne pogodbe pa so bile sklenjene, tudi sicer ne more biti več razlogov za utemeljenost tožbenega zahtevka za sklenitev pogodbe o medsebojnih obveznostih v zvezi s priključevanjem (že priključenih) objektov na komunalno opremo ali pa sklenitev pogodbe o priključitvi na vodovodno omrežje in na njeni podlagi priključitev na javno vodovodno omrežje.

10. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe niso pravno odločilne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Skladno s prvim odstavkom 155. členom ZPP v zvezi s 165. členom in drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.