Jedro

Tožnik z zvišanjem denarnega zneska in s ponujeno nadomestno spolnitvijo ni spremenil tožbe, saj je tožbeni zahtevek o nedenarni obveznosti toženca, ki je hkrati tudi njegova edina obveznost, ostal isti. Zato je tožnik z opisanim ravnanjem le spremenil oceno vrednosti spora v smislu 1. odstavka 44. člena ZPP. Spremembe ocene vrednosti spora o nedenarnem zahtevku pa ni mogoče upoštevati, če ne pride hkrati tudi do spremembe samega nedenarnega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženec sam krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi bil toženec "v skladu s pravili znanosti in stroke dolžan popraviti tožnikovo osebno vozilo", da pa se razbremeni te obveznosti, če plača 1,898.666 SIT. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, in le podrejeno, da se sodbi obeh sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču druge oziroma sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in jo je mogoče vložiti le ob izpolnjevanju določenih pogojev glede obsega izpodbijanja in le iz določenih razlogov. Tako je v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 SIT. Vprašanje dovoljenosti revizije se namreč glede na čas izdaje prvostopenjske sodbe v tej pravdni zadevi presoja po novem zakonu, saj ta ni, tako kot nekatere novele prejšnjega zakona, tega vprašanja za prehodno obdobje uredil drugače. Spor zaradi popravila avtomobila temelji na zakonskih določbah o jamčevalnih zahtevkih iz pogodbe o delu in je premoženjske narave. ZPP ima posebne določbe, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta, kadar je to potrebno za nekatera vprašanja, med drugim tudi za vprašanje dovoljenosti revizije. Pri nedenarnih zahtevkih, tak pa je tudi v tej zadevi obravnavani zahtevek za "popravilo tožnikovega osebnega vozila v skladu s pravili znanosti in stroke", je po določbah 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi. To velja za vse nedenarne zahtevke, glede katerih pride v poštev uporaba drugega odstavka 367. člena ZPP, torej tudi za tiste nedenarne zahtevke, pri katerih tožnik tožencu ponudi nadomestno spolnitev. Navedeno jasno izhaja iz prvega odstavka 44. člena ZPP, po katerem se v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožnik v tožbi navede, da je pripravljen namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek.

Ob vložitvi tožbe v tej zadevi je tožnik izbral enega od jamčevalnih zahtevkov zaradi z napako izvršenega popravila. Zahteval je odpravo napake v smislu 620. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato v točki 1 tožbenega predloga zahteval, da mu mora toženec "v skladu s pravili znanosti in stroke" popraviti osebni avtomobil. Zapis v točki 2 tožbenega predloga, da se toženec te obveznosti razbremeni, če plača določen denarni znesek, ne pomeni niti alternativne toženčeve obveznosti niti podrejenega tožbenega zahtevka, ampak gre le s strani tožnika v tožbi dano ponudbo tožencu, ki jo lahko ta sprejme ali pa tudi ne. Formulacija zapisa v točki 2 tožbenega predloga je jasna. Podana je skladno s 312. členom ZPP oziroma v času vložitve tožbe z vsebinsko enakim 327. členom ZPP/77. Zato ne more biti nobenega dvoma, da gre v obravnavani zadevi le za ponujeno nadomestno spolnitev v smislu navedene zakonske določbe in so razlogi pritožbenega sodišča o tem vprašanju pravilni, drugačno revizijsko stališče pa zmotno.

Tožnik je v dne 30.3.1994 vloženi tožbi tožencu kot nadomestno spolnitev ponudil plačilo zneska 131.076 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 dalje. Pojasnil je, da po predračunu A. toliko znašajo stroški potrebnega popravila. Med postopkom je na naroku 13.2.2001 "modificiral tožbeni zahtevek" v 2. točki in ponujeni denarni znesek zvišal na 1,898.666 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1999 dalje, kolikor naj bi znašali stroški potrebnega popravila po novem predračunu A. z dne 16.9.1999 (priloga pod A8 spisa). S tem pa ni spremenil tožbe, saj je tožbeni zahtevek o nedenarni obveznosti toženca, ki je hkrati tudi njegova edina obveznost, ostal isti. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik z opisanim ravnanjem le spremenil oceno vrednosti spora v smislu prvega odstavka 44. člena ZPP. Spremembe ocene vrednosti spora nedenarnega zahtevka pa ni mogoče upoštevati, če ne pride hkrati tudi do spremembe samega nedenarnega zahtevka. Podlaga za tožnikovo ravnanje v obravnavani zadevi so bile spremembe v vrednosti domače valute, kar pa pri oceni vrednosti spornih nedenarnih zahtevkov ni upoštevno. Taka je tudi ustaljena sodna praksa tega sodišča pri ugotavljanju revizijske vrednosti spora o nedenarnih zahtevkih.

Za obravnavano zadevo pojasnjeno pomeni, da je odločilen tisti denarni znesek, ki ga je tožnik navedel v tožbi. Ker znesek 131.076 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, tožnikova revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je o tožnikovi reviziji na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških. Zaradi procesne narave odločitve o reviziji stroškov toženčevega revizijskega odgovora, ki se ukvarja z vsebino revizije, ni mogoče opredeliti za potrebne stroške in jih mora zato toženec kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).