Jedro

Občina namreč lahko izvajanje obvezne lokalne javne službe zagotovi le v eni od oblik, ki so določene v Zakonu o gospodarskih javnih službah in ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba, prevaliti na posameznike (lastnike zgradb, upravnike), kot si za to prizadevata pritožnika. O vprašanju zakonitosti takšnih določb predpisov je že odločalo tudi Ustavno sodišče in takšne določbe odlokov razveljavilo, pa tudi redna sodišča. Pri tem je pritrditi pritožbi stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko je pri tožnici kot nevšečnost upoštevalo tudi jemanje analgetikov, kar je sicer tožnica izpovedala, zaslišana kot stranka, vendar pa z zaslišanjem oziroma ugotovitvami izvedenca trditvene podlage ni mogoče nadomestiti, zaradi česar pri tožnici jemanja analgetikov ni mogoče upoštevati kot nevšečnosti.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako; - da v točki I a.) izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2017 dalje do plačila, v presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“, - da v točki II izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna Republiki Sloveniji v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek 511,84 EUR in tožeči stranki 1.277,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati znesek 769,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 105,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 68,53 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2017 (točka I.a. izreka), v presežku za znesek 2.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.b. izreka)1. Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov, in sicer tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v znesku 1.971,98 EUR ter Republiki Sloveniji (tožnici je bila v določenem obdobju dodeljena brezplačna pravna pomoč) v znesku 851,66 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v obsodilnem delu se pritožujeta toženka in stranski intervenient. Uveljavljata bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

3. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil sodišča druge stopnje iz sklepa I Cp 426/2018 z dne 5. 7. 2018, s katerim je bila v zadevi sodba enkrat že razveljavljena. Tako ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil izvajalec v okoliščinah konkretnega primera ob vremenskih razmerah (pojav žledu, sneženje) v času škodnega dogodka zagotoviti, da bo sporna pot popolnoma očiščena. Sodišče prve stopnje je zavzelo enako stališče, ne da bi se ukvarjalo z ugotavljanjem dolžnostnega ravnanja zavarovanca toženke. Sodišče tudi ni upoštevalo fotografije, ki jo je v spis vložila tožnica, iz katere je razvidno, da je bila pot popolnoma očiščena. Glede ugotavljanja vremenskih razmer je v sodbi nasprotje, ko je na enem odstavku zapisano, da na dan škodnega dogodka ni snežilo oziroma je lahko zasnežilo le v snežni odeji 3 cm, nadalje pa, da pojav žledu na dan 30. 1. 2014 (en dan pred škodnim dogodkom) naj ne bi bil na območju P. Nedvomno lahko že ob 3 cm snega, ob pojavu dežja in hudo mrzlih temperatur, pride do žleda. Sodišče napačno zaključi, da četudi bi prišlo do pojava žledu, je zavarovanec toženke ravnal malomarno, ker ni poskrbel, da bi bila pot ustrezno posipana proti poledici. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče D.H. o vremenskih razmerah. Ponovno ugotavlja, da Javne službe P. d. o. o. na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe niso bile zadolžene za čiščenje dotične peš poti, saj jim M.O. (stranski intervenient) obveznosti za čiščenje prav te poti ni dodelila. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo dogovorjene odbitne franšize po sklenjeni pogodbi, t. j. polici zavarovanja št. 511-8681200. Sodba je nepravilna, ker M.O. v predmetnem sporu ni bila stranka postopka, zato se ne more presojati njena odgovornost. Občani niso nikoli obveščali občine o neočiščenosti predmetne poti. Sodišče je zmotno razlagalo odlok, po katerem so zavezanci (lastniki hiš in stanovanj ter drugih objektov) dolžni odstraniti sneg in led s pločnikov. Upoštevati bi moralo, da je tudi v primeru odgovornosti zavarovanca toženke, tožnica prispevala k nastanku škode, vsaj v višini 70 % (biti bi morala bolj pazljiva, hoditi po očiščenem delu poti ali uporabiti drugo pot). Sodišče nekritično sledi tožnici, da naj ne bi vedela, da je pot ledena. Da ostale poti niso bile poledenele, ni zatrjevano, zaradi česar je sodišče v tem delu odločilo mimo trditvene podlage. Podrejeno toženka ugovarja višini prisojene odškodnine, navaja, da tožnici odškodnina zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada. Glede na izvedensko mnenje poškodba pri njej ni zapustila trajnih posledic. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da tožnici prisodi vsaj 70 % prispevek k nastanku škodnega dogodka, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Tožnica je na naroku poudarjala, da je bilo na kraju nesreče mračno in ni bilo razsvetljave, da ne more reči, če je bil na sporni poti sneg, ali je podlago predstavljal tudi asfalt, da ne more 100,00 % trditi, da je bilo ledeno, da je bilo nekaj svežega snega, padal je ledeni dež, pršilo je. Tudi priča D.H. je izpovedala, da je kritičnega dne snežilo, da je padal ledeni dež oziroma, da je pršilo. Navedeno izkazujejo hidrometeorološki podatki, ki jih je predložil stranki intervenient. Sodišče se ni opredelilo, koliko snega je bilo na poti oziroma kakšna je bila debelina celotne snežne odeje. Okoliščine pohodne površine bi morale biti tožnici znane, saj v neposredni bližini živi že trideset let in pot pozna. Izpostavlja, da nihče od občanov nikoli ni obvestil ne Mestne občine, ne Javnih služb P., da pohodna površina ni očiščena. Pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 179/2006. Tudi tega sodišče prve stopnje ni presojalo. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnica tega dne imela za pot iz trgovine na voljo očiščen pločnik, pa ga ni uporabila, medtem ko je sporna pot le bližnjica in po rangu zadnja na vrsti za čiščenje. Zaključek sodišča, da naj bi do padca prišlo zaradi starega in stisnjenega snega je zato nepravilen, saj ne upošteva vremenskih razmer na dan škodnega dogodka. Sporna pot je bila predmet koncesijske pogodbe, le da je bila v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik) zadnja na vrsti za čiščenje. Glede na odlok o zimski službi na območju Mestne občine P. so določene obveznosti čiščenja javnih površin naložene tudi občanom in v kolikor poti občani niso čistili, bi lahko zavarovanca toženke ali izvajalca zimske službe vsaj obvestili, da se določena pot ne čisti. Prav tako sodišče nima prav, da je bila tožnica ustrezno obuta, saj je bil podplat teh čevljev navaden gumijast podplat, ki ni pretirano narezljan in nedvomno ni primeren za hojo po poledenelih površinah. Pravilna dokazna ocena in uporaba materialnega prava bi terjala ugotovitev bistveno višjega soprispevka tožnice v višini 80,00 %. Tudi pri višini sodišče ni upoštevalo primerljivih odškodnin, mestoma je bila prisojena odškodnina izven trditvene podlage. Sodišče je pri zaslišanju tožnice postavljalo sugestibilna vprašanja in prestopilo meje materialnega procesnega vodstva. Upoštevajoč objavljano sodno prakso bi lahko sodišče tožnici prisodilo največ 2,5 povprečnih neto plač. Sodišče je izven trditvene podlage prisodilo odškodnino zaradi jemanja analgetikov. Glede strahu je tožnica podala izjemno skopo podlago, glede na škodni dogodek zlom kosti na roki in ob dejstvu, da je tožnica po dogodku odšla domov, pri tožnici ne gre za porušeno duševno ravnovesje. Tožnica tudi ni podala trditvene podlage glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi duševnih bolečin. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam obeh pritožnikov in predlagala zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ko je kot peška dne 31. 1. 2014 padla na poti, ki predstavlja javno površino. Utrpela je zlom leve koželjnice. Pot, na kateri je tožnica padla in utrpela ugotovljene poškodbe, je javna asfaltirana pot v lasti zavarovanca toženke oziroma stranskega intervenienta, občine, ki je po določbi 149. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO-1 dolžna zagotoviti čiščenje sporne poti. Sodišče druge stopnje povzema obširne razloge sodišča prve stopnje o razlagi Odloka o zimski službi Mestne občine. Občina namreč lahko izvajanje obvezne lokalne javne službe zagotovi le v eni od oblik, ki so določene v Zakonu o gospodarskih javnih službah in ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba, prevaliti na posameznike (lastnike zgradb, upravnike), kot si za to prizadevata pritožnika. O vprašanju zakonitosti takšnih določb predpisov je že odločalo tudi Ustavno sodišče2 in takšne določbe odlokov razveljavilo, pa tudi redna sodišča3. 9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka. Zanjo so v sodbi podani prepričljivi in na dokazih temelječi razlogi, na podlagi katerih je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna določbi 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tako sprejema za pravilnega tudi zaključek sodišča prve stopnje, o čemer so v izpodbijani sodbi potrebni razlogi (33. točka obrazložitve), da toženka ni uspela dokazati, da za nastanek škode njen zavarovanec ni kriv. Trdila je namreč, da je neočiščenost in poledenelost poti posledica izrednih vremenskih razmer (pojava žledu). Nedvomno je bil del poti, kjer je tožnica padla, v kritičnem času močno poledenel, na tem delu tudi ni bil izveden noben ukrep zimske službe. Pri tem je odločujoče, ali bi se zimska služba morala izvajati tudi v času padca tožnice oziroma, ali bi zavarovanec toženke glede na zatrjevane izredne vremenske razmere ob ustrezni skrbnosti bil dolžan sporno pot očistiti in posipati proti poledici. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo ob upoštevanju listinskih podatkov o vremenskih razmerah v kritičnem času in izpovedb zaslišanih pojasnilo, da bi zavarovanec toženke ob ugotovljenih vremenskih razmerah moral sporno pohodno površino očistiti snega in posipati proti poledici. Ugotovilo je, da iz podatkov o vremenskih razmerah za P. za dne 30. 1. in 31. 1. 2014 izhaja, da dne 30. 1. 2014 ni bilo padavin, 31. 1. 2014 pa je snežilo, zapadlo je 3 cm novega snega, debelina snežne odeje tega dne pa je znašala 21 cm, 2 cm več kot dan poprej. Pri tem je sodišče upoštevalo izpovedbo tožnice in priče D. H., da je kritičnega dne rahlo pršilo in snežilo. Sodišče je tako pravilno na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je kritičnega dne snežilo in da so bile manjše padavine v obliki dežja, vendar v zanemarljivem obsegu, saj podatki o vremenu padavin v obliki dežja ne omenjajo. Pravilno je zato na podlagi ugotovljenega sodišče prve stopnje zaključilo, da bi zavarovanka toženke morala sporno pot, kljub sicer petemu prioritetnemu razredu od šestih glede na Pravilnik že očistiti zapadli sneg iz prejšnjih dni in posipati proti poledici, saj potem kritičnega dne zapadli sneg ne bi povzročil spolzkosti oziroma poledenelosti predmetne pohodne površine. Prav tako podatki o vremenu ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi tudi na P. v kritičnem času prišlo do pojava žledu. Padec tako ni bil posledica izrednih vremenskih razmer, ki bi naj bile v tistem času, temveč opustitve zimske službe. Sodišče prve stopnje se sicer res ni posebej opredelilo do fotografije pod prilogo A5, ki jo je k tožbi priložila tožnica, vendar pa tudi sodišče druge stopnje po pregledu fotografije (do nje sta se opredelili v postopku pred sodiščem prve stopnje obe pravdni strani) ugotavlja, da sporna pot ni bila očiščena, oziroma je bila očiščena le deloma v ozkem pasu in tudi ne po celotni dolžini poti, kar je skladno z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedbo tožnice, priče D. H,, pisno izjavo D. P.)4. 10. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe je tožnica bila pri hoji pazljiva, imela je ustrezno obutev, kot to izhaja iz predloženih fotografij. Po mnenju sodišča druge stopnje so podplati čevljev povsem primerni za hojo po mestu tudi v zimskih razmerah (gre za nizke čevlje brez pete, podplat ima tudi več manjših in večjih zarez, tožnica je še izpovedala, da so sedaj na sliki že shojeni, saj jih je po tem padcu še nosila). Neutemeljena so po mnenju sodišča druge stopnje pritožbena sklicevanja, da bi morali stanovalci opozoriti na neočiščenost poti, niti se zaradi tega ni mogoče razbremeniti odgovornosti. Če je nekdo odgovoren za čiščenje določene površine, kamor spada tudi zimska služba, ne more biti prost svoje obveznosti, če nihče ne kliče zaradi čiščenja. Svojo službo mora organizirati tako, da je seznanjen s stanjem in da v razumnem roku ukrepa. Prav tako zaradi tega oškodovancu ni mogoče pripisati soprispevka, gre namreč za javno površino, ki jo uporablja širok krog ljudi, ti pa sicer lahko upravičeno pričakujejo, da so poti ustrezno očiščene, zlasti če gre za zimske razmere (ko ne gre za neprestano sneženje ali izredno nizke temperature, pojav žleda), kot so bile ugotovljene v danem primeru. Sodišče prve stopnje glede na trditve toženke in stranskega intervenienta tudi pravilno ni upoštevalo, da bi tožnica iz trgovine lahko šla po drugi očiščeni poti, saj je te trditve toženka podala prvič šele v pritožbi zoper sodbo z dne 21. 3. 2018, ki je bila razveljavljena, kar pa je glede na 337. člen ZPP prepozno.

11. Povsem brezpredmetne so pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med očitano opustitvijo s strani izvajalca javnih služb in padcem tožnice in da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo odbitne franšize po zavarovalni polici med toženko in Javnimi službami P.. Sodišče druge stopnje je že v sklepu I Cp 426/2018 z dne 5. 7. 2018 pojasnilo, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavljalo odgovornost Mestne občine za nastali škodni dogodek, in ne Javnih služb P.. Tožnica je namreč dejansko podlago tožbe spremenila tako, da je od toženke zahtevala plačilo odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe med toženko in Mestno občino in ne več med toženko in javnimi službami P..5

12. Sodišče prve stopnje se je pravilno glede ugotavljanja okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, oprlo predvsem na izvedensko mnenje, ki je izdelano strokovno, jasno in razumljivo. V zvezi s pritožbenimi očitki o sugestibilnih vprašanjih sodnika tožnici o trajanju telesnih bolečin, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre le za podvprašanja, s katerimi je sodnik želel, da tožnica čim natančneje izpove o svojih bolečinah, saj mora sodišče pri presoji višine odškodnine vrednostno presoditi tudi izpovedbo oškodovanca. Vsak oškodovanec namreč doživlja bolečine na drugačen način, zato je pri ugotavljanju le teh potrebno upoštevati tako ugotovitve izvedenca medicinske stroke, kakor tudi oškodovančevo doživljanje bolečin. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo prisojajo sodišča za primerljivo škodo. Glede na dejanske ugotovitve, oprte na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ter zaslišanje tožnice, je sodišče delno zmotno uporabilo materialnopravna merila za odmero nepremoženjske škode iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

13. Po ugotovitvah izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, (kar izhaja iz 42. točke obrazložitve) tožnica hudih telesnih bolečin ni trpela, en mesec po poškodbi je trpela srednje hude telesne bolečine in dva meseca občasno, šest mesecev lahke telesne bolečine, od tega dva meseca neprestano in štiri mesece občasno s postopnim izzvenevanjem. Med nevšečnostmi med zdravljenjem je sodišče upoštevalo, da je bila tožnica na rentgenskem slikanju, da je imela imobilizacijo na desni roki 6 tednov, obiske v kirurški ambulanti (6x), pri osebnem zdravniku (9x), elektrofiziološko preiskavo, fizikalne terapije (16x), bolniški stalež (od 3. 2. 2014 do 11. 4. 2014). Pri tem je pritrditi pritožbi stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko je pri tožnici kot nevšečnost upoštevalo tudi jemanje analgetikov, kar je sicer tožnica izpovedala, zaslišana kot stranka, vendar pa z zaslišanjem oziroma ugotovitvami izvedenca trditvene podlage ni mogoče nadomestiti, zaradi česar pri tožnici jemanja analgetikov ni mogoče upoštevati kot nevšečnosti. Denarna odškodnina v višini 4.700,00 EUR je glede na ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem po prepričanju sodišča druge stopnje previsoka, iz izvedenskega mnenja namreč tudi ne izhaja, da bi tožnica trpela hude telesne bolečine, prav tako ni bila potrebna nobena operacija, zdravljenje je potekalo brez zapletov. Primerna odškodnina bi tako po prepričanju sodišča druge stopnje za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 2.500,00 EUR (2,24 povprečne neto plače)6, kar je primerljivo tudi s sodno prakso7. 14. Neutemeljena je pritožba stranskega intervenienta o trditvah tožnice glede strahu, saj je že v tožbi navajala, da jo je bilo ob samem dogodku strah, prav tako jo je bilo strah za izid zdravljenja, v tej zvezi je predlagala izvedenca medicinske stroke in svoje zaslišanje, s čimer je tožnica navedla še dovolj trditvena podlage glede utrpelega strahu. Za strah je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 800,00 EUR. Z njenim zaslišanjem in izvedeniškim mnenjem se je zanesljivo prepričalo, da je ob nezgodi utrpela kratkotrajni zmerno intenzivni primarni strah, zmerno intenzivni sekundarni strah se je približno v enem tednu postopoma pomiril do lahko intenzitete in je v tej obliki trajal približno še dva meseca. Pritožbama pa je deloma pritrditi glede višine prisojene odškodnine, saj je tudi po mnenju sodišča druge stopnje potrebno prisoditi nekoliko nižjo odškodnino, in sicer bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala 600,00 EUR (0,53 % povprečne neto plače).8

15. Škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal do poškodbe in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Pritožbeni očitek stranskega intervenienta o pomanjkanju trditvene podlage v zvezi z uveljavljanjem odškodnine iz tega naslova prav tako ni utemeljen. Tožnica je že v tožbi opisala obseg prikrajšanj, da ima omejeno gibljivost v zapestju, slabšo moč v desni roki, da je ovirana pri osebnih opravilih in rekreativnih dejavnostih. Takšen obseg pa omogoča presojo utemeljenosti postavljenega denarnega zahtevka. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pri tožnici ugotavlja, da je v določeni meri omejena pri svojih vsakdanjih aktivnostih, kot je čiščenje, nošnja ali premeščanje težjih bremen, rokovanje s težjimi gospodinjskimi aparati in nasploh pri vseh delih, kjer bi morala desno roko uporabiti večjo fizično silo, deloma je prizadeto tudi izvajanje športnih aktivnosti pri kolesarjenju (ko ji roka zaspi). Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje in ob dejstvu, da je tožnica stara 62 let, ob škodnem dogodku v 57 letu, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 2.500,00 (2,24 povprečne neto plače) EUR9. 16. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo v previsokem znesku (341. člen ZPP).

17. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča tako znaša 5.600,00 EUR (2.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 600,00 EUR za strah, 2.500,00 za zmanjšanje življenjskih aktivnosti), kar znaša 5,01 povprečnih neto plač, s čimer je odškodnina primerno uvrščena med primerljive zadeve v sodni praksi. Glede na navedeno je potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, tako da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 5.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2017 dalje.

18. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri odločanju o stroških postopka mora sodišče upoštevati vse potrebne stroške strank, ki so nastali tekom postopka, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, nato pa stroške odmeriti po načelu končnega uspeha strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), temu sledi medsebojno pobotanje. Sodišče prve stopnje je tožnici napačno priznalo v celoti stroške postopka, sicer glede na vrednost 8.000,00 EUR (v višini 8.000,00 EUR je namreč tožnica uspela z zahtevkom), medtem ko jih toženki in stranskemu intervenientu sploh ni priznalo.

19. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici odmerilo stroške postopka glede na sporno vrednost 10.000,00 EUR oziroma glede na sporno vrednost 8.000,00 EUR v novem sojenju (glede zavrnjenega dela 2.000,00 EUR je postala odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju pravnomočna). Sodišče druge stopnje sicer povzema razloge sodišča prve stopnje, da je tožnici za del postopka bila dodeljena brezplačna pravna pomoč in je zato ugotavljalo, kateri stroški so tožnici nastali pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči in kateri po tem. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, za katera opravila je odvetniku tožnice potrebno priznati stroške oziroma nagrado, zato v tem delu povzema razloge sodišča prve stopnje. Vendar je sodišče druge stopnje pri izračunu stroškov upoštevalo sporno vrednost 10.000,00 EUR, glede na katero so bili stroški tudi priglašeni (priloga A 39), tako da znaša nagrada tožničinemu pooblaščencu za tožbo 500 točk po tar. št. 18/1, glede na to pa je potrebno obračunati tudi ostale vrednosti storitve. Tožnici je tako v obdobju pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči priznati 2.097,54 EUR stroškov zastopanja, k temu je prišteti še 250,00 EUR stroškov sodne takse in 6,20 EUR stroškov pričnine, tako znašajo stroški tožnice v tem obdobju 2.353,74 EUR oziroma ji je glede na njen uspeh v tem delu postopka (56 % oziroma 5.600,00 EUR od 10.000,00 EUR) priznati 1.318,09 EUR.

20. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo opravila kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe za obdobje, ko je tožnica imela dodeljeno brezplačno pravno pomoč, pri čemer je potrebno višino nagrade pri posameznih postavkah prav tako odmeriti po sporni vrednosti 10.000,00 EUR za stroške nastale v prvem sojenju in glede na sporno vrednost 8.000,00 EUR za stroške v ponovljenem sojenju. V času prvega sojenje je tožnici priznati 382,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,56 EUR, k temu je prišteti še 17,24 EUR kilometrine in 22 % DDV, kar skupaj znaša 235,21 EUR, k temu je potrebno prišteti še stroške izvedenskega mnenja, ki znašajo 581,13 EUR, v tem obdobju je torej tožnici potrebno priznati skupaj stroške v znesku 816,34 EUR, glede na njen 56 % uspeh pa 457,15 EUR.

21. Posebej je tožnici obračunati stroške postopka v novem sojenju, v tej fazi postopka je tožnica uspela z deležem 70,00 % (5.600,00 EUR od 8.000,00 EUR), tako ji pripada nagrada za zastopanje na naroku za glavno obravnavo v višini 100 točk (tar. št. 20/2), materialni stroški v višini 2 točk, 17, 24 EUR za kilometrino in 22 % DDV, kar skupaj znaša 78,14 EUR, glede na uspeh tako tožnici v tem delu postopka pripada 54,69 EUR.

22. Vsi priznani stroški tožnice za obdobje, ko ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč tako znašajo 511,84 EUR, ta znesek je toženka dolžna plačati Republiki Sloveniji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).

23. Toženki je v postopku pred sodiščem prve stopnje priznati materialne stroške v višini 20,00 EUR in stroške kilometrine za prihode na naroke iz M. v O. in nazaj, to je 6x 54 km x 0,10 EUR in stroške kilometrine za prihod na ogled kraja dogodka, to je 70 km x 0,10 EUR, kar pomeni 718 km x 0,10 EUR, kar znaša 71,80 EUR. Ni pa sodišče priznalo stroškov kilometrine v višini 0,37 EUR na kilometer, kot je to zahtevala toženka. Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnje objavljenimi zneski povračil, nadomestil, in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ – ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, kar je v času opravljenih narokov znašalo 0,10 EUR. Skupaj je tako toženki priznati pravdne stroške v višini 91,80 EUR, ob upoštevanju uspeha v višini 44 %, je tako upravičena do povračila stroškov s strani tožnice v višini 40,39 EUR.

24. Ob pobotanju stroškov, ki bi tožnici pripadali v obdobju pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči, to je 1.318,09 EUR, ki jih mora toženka povrniti tožnici in 40,39 EUR, ki jih mora tožnica povrniti toženki, mora toženka tožnici povrniti še 1.277,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Po načelu uspeha mora tožnica povrniti stroške tudi stranskemu intervenientu. V prvem obdobju, ko je toženka uspela s 44 %, je stranskemu inervenientu priznati za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 19/1), za prvi narok 500 točk (tar. št. 20/1), 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za ogled na kraju samem (tar. št. 20/4), 250 točk za drugi narok (tar. št. 20/2), 50 točk za urnino za narok dne 14. 9. 2017 (6. člen OT), 250 točk za tretji narok 23. 10. 2017 (tar. št. 20/2), 50 točk urnina, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3), 250 točk za četrti narok (tar. št. 20/2), skupaj 2.725 točk, z materialnimi stroški (20 točk in 17,25 točk) 2.762,25 točk, kar znaša 1.267,87 EUR, k temu je prišteti še kilometrino v znesku 88,80 EUR (5x 17,76 EUR) in 22 % DDV (298,46 EUR), kar skupaj znaša 1.655,13 EUR tako da mu je tožnica ob upoštevanju uspeha v pravdi dolžna povrniti 728,25 EUR.

26. V novem sojenju (sporno le še 8.000,00 EUR) je stranskemu inervenientu priznati 200 točk za zastopanje na naroku dne 15. 11. 2018 po tar. št. 20/2 in ne za prvi narok, 4 točke (materialni stroški), kar znaša 204 točk oziroma 93,63 EUR, prišteti je še 17,76 EUR kilometrine in 22 % DDV, kar skupaj znaša 135,98 EUR. Ob upoštevanju uspeha v tem delu (30 %) mu je tožnica dolžna povrniti 40,79 EUR pravdnih stroškov. Skupaj je tako tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti 769,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

27. Stranskemu intervenientu ni priznati priglašenih stroškov za vpogled v spis, študij spisa, preglede prepisa zvočnih posnetkov glavnih obravnav, pregled zapisa zapisnika ogleda, končno poročilo, saj so te storitve že zajete v nagradah za druge storitve (v nagradah za sestavo pripravljalnih vlog in nagradah za zastopanje na narokih in ogledu). Prav tako mu ni mogoče priznati 6x po 80 točk za odsotnost iz pisarne, saj ni opredeljeno, kako dolgo naj bi pot iz P. v O. trajala, prav tako mu ni priznati posebej nagrade 50 točk za sestavo vloge z dne 21. 6. 2017 glede poziva za obvestitev drugega o pravdi, saj mu je bila priznana že nagrada za prvo pripravljalno vlogo, vloženo na isti dan, kjer bi to lahko tudi predlagal. 28. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v tem delu spremenilo, v ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. V skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožnica dolžna toženki povrniti tudi potrebne stroške pritožbe, saj je toženka z njo deloma uspela (30 %). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo sodno takso za pritožbo v znesku 345,00 EUR in 5,00 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znaša 350,00 EUR, ob upoštevanju uspeha toženke, je upravičena do povrnitve 105,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

30. Prav tako je v enakem obsegu s pritožbo uspel stanski intervenient (30,00 %) zato je tudi njemu tožnica dolžna povrniti stroške pritožbe. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT v višini 400 točk (na pritožbeni stopnji sporna vrednost namreč sedaj znaša 8.000,00 EUR) in 8 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 408 točk oziroma ob vrednosti točke 0,459 EUR 187,27 EUR z 22 % DDV (41,19 EUR) pa 228,46 EUR. Glede na uspeh mu je tako dolžna povrniti 68,53 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje pa stranskemu intervenientu ni priznalo nagrade za opravilo „končno poročilo stranki“, za katerega je zahteval 100 točk. Tovrstno opravilo ni opredeljeno v OT, ki v tar. št. 39. določa, kako se obračunavajo samostojne odvetniške storitve, ki niso zajete v ostalih določbah OT. Nagrada za tovrstno opravilo torej v OT ni predvidena in njeno priznanje nima podlage v materialnem pravu. Poleg tega se pooblaščenec do tega opravila ni konkretneje opredelil, da bi ga bilo moč umestiti med opravila po tar. št. 39 OT.

31. Tožnica je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.

1 V tem delu je odločitev sodišča postala pravnomočna že s sodbo P 231/2015 z dne 21. 3. 2018 v prvem sojenju, saj glede tega pritožbe ni bilo, s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 426/2018 z dne 5. 7. 2018 je bila razveljavljena le odločitev v ugodilnem delu. Zoper ponovni zavrnilni del sedaj ni pritožbe. 2 U-I-218/99 in U-I-63/2000 3 II Ips 36/2005 z dne 16. 11 in VSL I Cp 4346/2008 4 V skladu s tretjo alinejo 358. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje samo presodi listine, če so stranke imele možnost obravnavanja te pred sodiščem. 5 Toženka tej spremembi tožbe ni nasprotovala (zapisnik narok z dne 16. 5. 2017). 6 V mesecu januarju 2019 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.115,98 EUR. 7 V zadevi VSL I Cp 3678/2011 z dne 23. 11. 2011 je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine v primeru zloma desne koželjnice v zapestju v višini 1.600,00 EUR (1,6 povprečne neto plače), pri oškodovanki so bile prisotne 2 dni stalne hude telesne bolečine, 1 mesec srednje hude telesne bolečine, 1 leto občasne lažje bolečine, 4x rentgenska slikanja, fizioterapije, 25 dni dokomolčni mavec. V zadevi VS002602 je bilo oškodovanki prisojeno 2.100,00 EUR odškodnine za telesne bolečine ob upoštevanju 30 % soprispevka oškodovanke, trpela je 7-10 dni hude telesne bolečine, 3 tedne srednje hude in 2 meseca zmerne telesne bolečine, hude telesne bolečine tudi ob fizioterapijah (20), 1 teden mavec od ramena do zapestja, nato imobilizacija z mitelo, zaradi analgetikov težave z želodcem, pomoč tretjih pri hranjenju, pregledi. V zadevi VSL II Cp 2791/2017 z dne 30. 5. 2018 je bila oškodovancu prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 2.800,00 EUR, hude bolečine so trajale tri dni, srednje hude kumulativno 10 do 14 dni, zmerne dobre tri mesece, pregledi mavec tri tedne, 6 fizikalnih terapij, ionizirajoče sevanje, jemanje analgetika. 8 Tudi v citirani zadevi VS002602 je bilo oškodovanki prisojeno 410,00 EUR odškodnine za strah ob upoštevanju 30 % soprispevka (srednje hud strah po nezgodi in srednje hud strah za izid zdravljenja 77 dni), kar bi torej brez soprispevka znašalo 600,00 EUR. 9 V zadevi VSL II Cp 1574/2013 z dne 13. 11. 2013 je naprimer v primeru zloma leve koželjnice oškodovanki bilo prisojeno 2.400,00 EUR iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, omejena je bila gibljivost levega zapestja, lažje omejena pronacija leva podlakti, omejena in boleča gibljivost palca leve roke onemogočajo opravila, ki zahtevajo grobo moč in spretnost leve roke ter dela, ki jih je potrebno opravljati soročno.