Jedro

Tako zakon kot tudi Pogodbeni pogoji določajo posledice neupoštevanja opomina za plačilo zapadlih obveznosti, zato je tožnica upravičena do zahtevka za predčasno poplačilo nezapadlih obrokov (oziroma do razveze kreditne pogodbe) tudi, če na te posledice toženca v opominu ni izrecno opozorila.

Pred prekinitvijo pravdnega postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank, zato prekinitev postopka ne vpliva na izdajo odločbe pritožbenega sodišča, ki je, zaradi odločanja na seji, izključno pravdno dejanje sodišča. Z odločitvijo pritožbenega sodišča niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank, zato je kljub začetemu stečajnemu postopku pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi skupaj z neizpodbijanim delom odločitve (prvi odstavek II. točke izreka) II. in III. točka izreka glasita: „II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83680/2009 – 2 z dne 17. 6. 2009 ostane v 1. in 4. odstavku izreka v veljavi v delu, po katerem je toženec dolžan v roku 8 dni tožnici plačati znesek 38.650,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 113,44 EUR od 17. 6. 2009 dalje do plačila ter od zneska 38.536,60 EUR od 5. 5. 2009 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 313,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila.

III. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.531,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.“

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.484,88 EUR

, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83680/2009 – 2 z dne 17. 6. 2009 v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 113,44 EUR za čas od 5. 5. 2009 do 16. 6. 2009 zaradi umika tožbe razveljavilo in pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Dalje je odločilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. in 4. točki izreka v veljavi v delu, po katerem je toženec dolžan tožnici plačati 18.751,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 113,44 EUR od 17. 6. 2009 dalje do plačila ter od zneska 18.637,60 EUR od 5. 5. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršbe v znesku 156,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, v preostalem delu (za glavnico 19.899,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila), pa je sklep o izvršbi v 1. in 4. točki izreka razveljavilo in zahtevek v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane odločbe naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 352,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper zavrnilni del II. točke in zoper III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep o izvršbi v celoti obdrži v veljavi, vse s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da Kreditna pogodba št. 101702 ni bila predčasno odpovedana. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica toženca opomnila na plačilo zapadlih obveznosti in mu določila 15-dnevni rok za plačilo zaostalih obveznosti. Mesec dni kasneje, 4. 5. 2009, je tožnica tožencu na isti naslov, na katerega je nesporno prejel opomin, z navadno pošto poslala še enostransko odpoved pogodbe v vednost. Toženec je brez vsakega dokaza ali argumenta navedel, da izjave ni prejel. Toženec ni zanikal, da je na naslovu, na katerega je bila izjava poslana, bival, niti da na tem naslovu ni prejemal pošte. S tem šteje tožnica svojo trditev, da je izjavo o odstopu tožencu poslala, za dokazano. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje prezrlo pogodbena določila, na katera se sklicuje tožnica in sicer točko 6.a Pogodbenih pogojev, kjer lahko kreditodajalec zahteva plačilo vseh obrokov kredita pred njihovo zapadlostjo (torej razdre pogodbo), če stranka ne plača dveh zaporednih obrokov kredita. Gre za pogodbeno dogovorjeni režim v primeru odpovedi pogodbe in je podlaga zahtevku za plačilo obrokov pred zapadlostjo, ki pa je sodišče kljub tožničinemu izrecnemu sklicevanju nanje, sploh ni obravnavalo. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožnice, da se je višina obrokov v skladu z 10. točko Pogodbenih pogojev spreminjala, pri čemer je sodišče pri določanju višine priznanega zahtevka izhajalo iz višine obroka, kot je veljala v času prekinitve pogodbe in to vrednost pomnožilo s 30. Če se je sodišče opredelilo, da je tožnica upravičena le do zapadlih obrokov do konca glavne obravnave, bi moralo tožnico v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati, da opredeli višino le-teh skladno s pogodbenimi določili.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nad tožencem je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1874/2012 dne 10. 9. 2012 začet stečajni postopek. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP je pravdni postopek z nastopom pravnih posledic začetka stečajnega postopka, prekinjen. Pred prekinitvijo pravdnega postopka so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank (vročitev pritožbe je bila pooblaščenki toženca opravljena 29. 9. 2011), zato prekinitev postopka ne vpliva na izdajo odločbe pritožbenega sodišča, ki je, zaradi odločanja na seji, izključno pravdno dejanje sodišča. Z odločitvijo pritožbenega sodišča namreč niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank (1), zato je kljub začetemu stečajnemu postopku pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo.

5. Tožnica je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek na sledečih trditvah, podanih v pripravljalni vlogi, vloženi dne 29. 12. 2010: - da toženec svojih obveznosti po kreditni pogodbi ni poravnaval redno in je iz naslova neplačanih obrokov na dan 3. 3. 2009 tožnici dolgoval znesek 2.458,21 EUR, - da ga je tožnica skladno s pogodbenimi pogoji kreditne pogodbe (točka 6.b) in veljavno zakonodajo opomnila, da zapadle obveznosti poravna, - da toženec opomina tožnice ni upošteval, zato je tožnica na podlagi 6. točke Pogodbenih pogojev Kreditne pogodbe št. 101702 le-to dne 4. 5. 2009 predčasno prekinila.

Takšna trditvena podlaga v obravnavanem primeru omogoča presojo utemeljenosti zahtevka tako po določbah Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZpotK) (2), kot tudi po določbah Pogodbenih pogojev, na katere se je tožnica sklicevala. Medtem, ko ZPotK v 13. členu omogoča kreditodajalcu, da pod določenimi pogoji (3) bodisi zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo, bodisi z enostransko izjavo razdre pogodbo, Pogodbeni pogoji v 6. točki omogočajo kreditodajalcu, da pod enakimi pogoji, kot so določeni v ZPotK, zahteva predčasno plačilo vseh obrokov pred njihovo zapadlostjo. Možnost razdora pogodbe v skladu s Pogodbenimi pogoji tako ni predvidena.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da se je glede na svoje trditve tožnica odločila za razdor pogodbe, vsled česar je mogoče utemeljenost zahtevka presojati le po določbah ZPotK, ki se nanašajo na razdor pogodbe, ni pravilno. Tožnica je navedla vsa dejstva, ki jih 6. točka Pogodbenih pogojev, na katero se je v svojih navedbah sklicevala, določa kot pogoj za uveljavitev pravice do predčasnega poplačila vseh obrokov kredita. Sklicevala se je (1) na neredno plačevanje pogodbenih obveznosti (toženec se v postopku ni branil s trditvijo, da neporavnane obveznosti, ki so dosegle višino štirih obrokov niso nastale kot posledica neplačila dveh zaporednih obrokov oziroma prvega obroka), (2) na vročitev opomina tožencu, iz katerega izhaja, da mora toženec zapadle obveznosti poravnati v roku 15 dni (toženec ni zanikal prejema opomina) in (3) na dejstvo, da toženec kljub opominu, svojih obveznosti ni izpolnil (tudi tega dejstva toženec ni prerekal). Iz izpodbijane sodbe tudi izhajajo ugotovitve, skladne z navedenimi trditvami. Ob takšnem dejstvenem substratu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožnice, kot tudi sama pravilno opozarja v pritožbi, utemeljen na podlagi 6. točke Pogodbenih pogojev, katerih veljavnosti toženec ni prerekal. 7. ZPotK in določila Pogodbenih pogojev kreditodajalcu dajeta pravico do predčasnega poplačila še nezapadlih obrokov pod pogojem, da kreditojemalcu s pisnim obvestilom določi primeren rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Ta pogoj je tožnica izpolnila. Tako zakon kot tudi Pogodbeni pogoji določajo posledice neupoštevanja takšnega opomina, zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica upravičena do zahtevka za predčasno poplačilo nezapadlih obrokov (oziroma do razveze kreditne pogodbe) le, če bi na te posledice toženca v opominu izrecno opozorila.

8. Zahtevek tožnice je tako po temelju utemeljen. Utemeljen pa je tudi po višini, kakršna izhaja iz tožničinih navedb, katerim toženec ob dani možnosti, da se do njih opredeli, ni nasprotoval (višini in načinu izračuna). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP spremenilo tako, da je poleg že prisojenega zneska v višini 18.751,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in že priznanimi izvršilnimi stroški z obrestmi (s pritožbo neizpodbijano), tožnici priznalo še preostalo, po delnemu umiku zahtevano terjatev v višini 19.899,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila ter predmetni sklep o izvršbi tudi v tem delu obdržalo v veljavi.

9. Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice tudi glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi vse njene stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče prisodilo v višini, kot jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje in s pritožbo ni bila izpodbijana.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in drugem odstavku 165. člena ZPP. Stroške v zvezi s pravnim sredstvom je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 1.484,88 EUR in vključujejo nagrado za postopek v višini 670,40 EUR (4) (vrednost nagrade s količnikom 1 pri vrednosti spornega predmeta do 22.000,00 EUR, znaša 419, 00 EUR, količnik pa je v skladu tar. št. 3210 ZOdvT 1,6) ter sodno takso v višini 567,00 EUR (vrednost takse s količnikom 1 pri vrednost spornega predmeta do vključno 22.000,00 EUR znaša 189,00 EUR, količnik v skladu s tar. št. 1121 ZST-1 pa znaša 3,0), povišano za 20% DDV (247,48 EUR).

(1) Prim. sodbo VSRS III Ips 41/1997, sodbo VSRS II Ips 883/2006, sklep VSRS III Ips 214/2008,

(2)Ker je bila kreditna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 59/2010 - ZPotK-1), se v skladu z 2. odst. 41. člena ZPotK-1, v obravnavanem primeru uporabljajo določbe ZpotK.

(3) Če kreditojemalec zamuja s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov in če je bil predhodno pisno pozvan na plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti v roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni

(4) Na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), upoštevajoč četrti odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) se kot vrednost spornega predmeta, od katerega se odmerja višina nagrade, upošteva le vrednost izpodbijanega dela.