Jedro

Toženca sta na podlagi 3. odst. 749. člena ZOR, ki ureja pogodbo o naročilu, kot družbenika kapitalske družbe, ki osnovnega kapitala v zakonsko določenem roku (do 31.12.1994) ni uskladila z določbami ZGD oz. se tudi v nadaljnjih 90 dneh ni preoblikovala v družbo, za katero izpolnjuje pogoje oz. v podjetnika, nerazdelno dolžni izpolniti svojo obveznost oz. tožeči stranki plačilo za opravljeno storitev.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke zoper sodbo se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba prvotožene stranke zoper sklep pa se zavrže.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki v 15 dneh in pod izvršbo dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 693.948,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1992 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 99.883,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. V. Č. v pritožbi navaja, da je vtoževano terjatev po njenem mnenju dolžna poravnati drugotožena stranka oziroma njen bivši mož Z. Č., saj je bil on udeleženec prometne nesreče, v kateri je bil poškodovan avtomobil, ki je bil na podlagi pogodbe o naročilu dan v popravilo tožeči stranki in katerega storitev popravila je bila temelj za nastanek terjatve tožeče stranke. Avtomobil je bil kasko zavarovan, vendar pa zavarovalnica ni pristala na poplačilo celotne terjatve, saj naj bi bila previsoka. Izpostavlja tudi težko socialno stanje, v katerem se trenutno nahaja, saj je brez stanovanja in zaposlitve. Ker si je vse njeno premoženje po razvezi zakonske zveze prilastila drugotožena stranka, se sama tudi ni zmožna preživljati. Za plačilo terjatve se ne čuti odgovorna in o zadevi praktično ne ve ničesar. Sodišče prosi, da pri odločitvi o sporu upošteva tudi te okoliščine in pravično razsodi. Z. Č. pa v pritožbi navaja, da je vse finančne in ostale zadeve v podjetju G... d.o.o. urejala prvotožena stranka, njegova bivša žena V. Č., zaradi česar je tudi odgovorna za plačilo vtoževane terjatve.

Pritožbo drugotožene stranke je sodišče prve stopnje s sklepom kot prepozno zavrglo.

Tudi zoper sklep o zavrženju sta se pritožili obe toženi stranki, ki v pritožbah v celoti ponavljata navedbe, zatrjevane že v pritožbah zoper izpodbijano sodbo.

Pritožba drugotožene stranke Z. Č. zoper sklep je utemeljena, medtem ko pritožbi prvotožene in drugotožene stranke V. Č. in Zdeneta Čavža zoper sodbo nista utemeljeni. Pritožba prvotožene stranke V. Č. zoper sklep pa je nedopustna in prepozna.

Po preizkusu pritožbe drugotožene stranke Z. Č. po uradni dolžnosti zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila kot prepozna zavržena njegova pritožba zoper sodbo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila njegova pritožba zoper sodbo pravočasna.

Vročilnica s podpisom drugotoženca izkazuje, da je drugotoženec Z. Č. prvostopenjsko sodbo prejel dne 12.3.1999, pri čemer je pritožbo zoper sodbo oddal priporočeno po pošti v ponedeljek dne 29.3.1999. Skladno z določilom 4. odstavka 112. člena ZPP/77 se izteče rok, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, s pretekom prihodnjega delavnika. Ker se je 15 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, ki je določen v 348. členu ZPP/77, iztekel v soboto 27.3.1999, ko se pri sodišču ne dela, je pritožba drugotožene stranke, glede na to, da je bila izročena sodišču prvi naslednji delavnik, to je v ponedeljek 29.3.1999, pravočasna. Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi zoper izpodbijani sklep po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 na podlagi 3. točke 380. člena ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Glede na navedeno je višje sodišče v pritožbenem postopku ob reševanju pritožbe prvotožene stranke V. Č. zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov kot tudi po uradni dolžnosti obravnavalo tudi pritožbo drugotožene stranke Z. Č. zoper isto sodbo. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o sporu ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot tudi pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja, da dejstva kot so premoženjskopravna razmerja toženih strank, ki sta jih medsebojno uredila kot bivša zakonca, slabo socialno stanje pritožnice ter kdo je bil udeleženec prometne nesreče, v kateri je bil poškodovan avtomobil, last podjetja G... d.o.o., ki je bil na podlagi pogodbe o naročilu popravljen pri tožeči stranki, ki jih v pritožbi uveljavlja prvotožena stranka V. Č., kot tudi dejstvo, da je finančne in vse ostale zadeve v navedenem podjetju urejala prvotožena stranka, kar v pritožbi navaja drugotožena stranka Z. Č., niso bistvena za odločitev o sporu. Pasivni legitimaciji, ki temelji na določilu 6. odstavka 580. člena ZGD v zvezi z 2. odstavkom istega člena navedenega zakona, kot tudi višini tožbenega zahtevka pa toženi stranki ne ugovarjata, zato sta, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, na podlagi 3. odstavka 749. člena ZOR, ki ureja pogodbo o naročilu, kot družbenika kapitalske družbe, ki osnovnega kapitala v zakonsko določenemm roku (do 31.12.1994) ni uskladila z določbami ZGD oziroma se tudi v nadaljnjih 90 dneh ni preoblikovala v družbo, za katero izpolnjuje pogoje oziroma v podjetnika, nerazdelno dolžni izpolniti svojo solidarno obveznost oziroma tožeči stranki poravnati plačilo za opravljeno storitev, saj tožeča stranka zaradi plačilne nesposobnosti podjetja G.... d.o.o. v izvršilnem postopku ni uspela priti do poplačila svoje terjatve. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede na navedeno utemeljeno ugodilo, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 368. člena ZPP/77 pritožbi toženih strank V. Č. in Z. Č. kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je vlogo prvotožene stranke V. Č., naslovljeno "Ugovor zoper sklepa zadeve P 81/95" z dne 13.5.1999, glede na to, da se prvotoženka kljub pozivu prvostopenjskega sodišča v 8 dnevnem roku ni opredelila, katero prvostopenjsko odločbo izpodbija (sodbo ali sklep), ter na dejstvo, da je zoper sodbo vložila samostojno pritožbo, obravnavalo kot pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe drugotožene stranke Z. Č. zoper sodbo. Po predhodnem preizkusu njene pritožbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je le-ta nedopustna in hkrati tudi prepozna. V zvezi z nedopustnostjo njene pritožbe zoper navedeni sklep pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženi stranki v predmetnem sporu nastopata kot nerazdelna dolžnika, ki se glede na ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo štejeta za navadna sospornika. To pomeni, da procesna dejanja vsakega navadnega sospornika učinkujejo le zanj, zato prvotoženka ni legitimirana oziroma nima pravice vložiti pravnega sredstva zoper odločbo, ki se nanaša na drugotoženo stranko Z. Č.. Poleg tega, da njena pritožba zaradi odsotnosti navedene procesne predpostavke ni dopustna, pa je tudi prepozna. Kot izhaja iz poštne povratnice je prvotožena stranka sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe drugotožene stranke Z. Č. zoper sodbo prejela 26.4.1999, pritožbo pa je izročila sodišču priporočeno po pošti šele dne 13.5.1999, torej 2 dni po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Ker tudi pravočasnost pritožbe predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti nujno podana, da je dopustno odločiti o utemeljenosti pravnega sredstva, je višje sodišče na podlagi 1. točke 380. člena ZPP/77 pritožbo prvotožene stranke V. Č. zoper sklep kot nedopustno in prepozno zavrglo.