Jedro

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu, kjer je odločeno o temelju tožbenega zahtevka tako, da vmesna sodba glasi: „Tožena stranka je po temelju odgovorna za škodo tožeči stranki.“

II. Zaradi odločitve o tožbenem zahtevku po višini, vključno s pravdnimi stroški, se sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zahtevala plačilo zneska 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2016 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. V točki II. je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 1.381,13 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita, da v predmetni zadevi ne bi smelo soditi, ampak bi se moralo iz sojenja izločiti, saj sodi za napako njemu podrejenega Okrajnega sodišča v Murski Soboti. Sodišče prve stopnje svojo odločitev navezuje na oporoko iz spisa D 23/1982, ki je bila razglašena šele 20. 7. 2015. Ta oporoka je bila deponirana pri sodišču (spis Rn 120/81) in ni mogla biti vpogledana na zapuščinski obravnavi, kjer so dedinje sklenile dedni dogovor, saj bi bila v nasprotnem tam razglašena. Nepravilen je prvostopenjski zaključek, da tožnik ni izkazal protipravnosti in škode. Protipravnost je izkazana, saj je na to opozoril strokovni sodelavec, ki je ob študiju zadeve v uradni zaznamek zapisal, da je po zapustniku nastopilo zakonito dedovanje, po katerem so dedovali vdova in zapustnikove hčerke, medtem ko bi po oporoki dedovali še zet A. A. in zapustnikovi vnuki. Oporoka je veljavna šele z njeno razglasitvijo. Je močnejši pravni naslov kot zakonito dedovanje. Ker tekom zapuščinskega postopka ni bila razglašena, tožnik nima aktivne legitimacije za zahtevek. Prav tako je izkazana škoda, saj bi tožnik po pokojnemu dedoval, če bi bila oporoka razglašena in je oškodovan za vrednost dediščine, ki bi mu pripadala. Ni logično, da bi tožnik čakal 20 let, da bi lahko vložil tožbo in bi nedvomno tožil že prej, če bi vedel, da mu je bila storjena škoda. Dokler oporoka ni bila razglašena, ni vedel, da je dedič. Sodišče tožnika kot dediča ni obravnavalo skladno s predpisi, kršene so mu bile ustavne pravice.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 972/2017 z dne 12. 12. 2017 razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-877/18-16 z dne 15. 9. 2022 in zadeva vrnjena v novo odločanje. Ustavno sodišče je v razlogih za razveljavitev sodbe višjega sodišča navedlo, da je sodišče druge stopnje izhajalo iz stališča, da bi moral tožnik izčrpati dediščinsko tožbo, čeprav se je tožnik na vseh stopnjah sojenja skliceval na okoliščine, ki mehčajo subsidiarnost odškodninske odgovornosti države. Manjka presoja sodišča ali so morebiti podane konkretne okoliščine, zaradi katerih bi bilo vztrajanje na stališču o izčrpanosti dediščinske tožbe prestrogo. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih dediščinska tožba ne bi bila učinkovita, je sodišče kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče očita, da sodišče druge stopnje ni presojalo spornih ravnanj sodišča: da sodišče lastnoročne oporoke z dne 15. 4. 1981, ki jo je zapustnik istega dne dal v sodno hrambo, vse od zapustnikove smrti 21. 12. 1981 pa do 20. 7. 2015, ni razglasilo, da sodišče ni omogočalo ter, da bi tožnik kot oporočni dedič sodeloval v zapuščinskem postopku. Ustavno sodišče je navedlo, da bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem sojenju presoditi ali je dediščinska tožba v okoliščinah konkretnega primera učinkovito pravno sredstvo ter opraviti celovito presojo protipravnosti ravnanja zapuščinskega sodišča v zvezi s konkretno oporoko, upoštevajoč vse okoliščine primera, namen sodne hrambe, tedaj veljavna pravna pravila ravnanja z oporokami v sodni hrambi ter naravo in načela zapuščinskega postopka.

6. V ponovljenem postopku sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz relevantnih dejstev sodišča prve stopnje izhaja, da je oporočitelj B. B. dne 15. 4. 1981 napisal in pri sodišču deponiral lastnoročno oporoko, ki je bila razglašena šele po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku dne 20. 7. 2015, kot izhaja iz zapisnika o razglasitvi pisne oporoke (priloga B8) po dne 21. 12. 1981 umrlem oporočitelju. Zapuščinska obravnava po umrlem je bila opravljena dne 4. 3. 1982, dne 6. 4. 1982 je bil izdan sklep o dedovanju in dne 7. 11. 1983 še sklep o popravi sklepa o dedovanju. Na zapuščinsko obravnavo so bile vabljene in so pristopile zakonite dedinje: vdova C. C. in hčerke D. D., E. E., rojena B., ter F. F. Iz zapisnika izhaja, da so zakonite dedinje sklenile dedni dogovor, kasneje pa so se dogovorile še za spremembo dednega dogovora, v posledici česar je bil izdan sklep o popravi sklepa o dedovanju.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je zaključilo, da je terjatev tožnika iz naslova odškodninske odgovornosti toženke po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala ter da tudi niso kumulativno izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, ni izkazana protipravnost, niti škoda.

8. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva pomembna za odločitev in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi pavšalno grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Treba pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer tako glede odločitve o ugovoru zastaranja tožnikovega odškodninskega zahtevka, kot glede obstoja protipravnosti ravnanja zapuščinskega sodišča, v zvezi t.i. založene oporoke, ki jo je napravil oporočitelj B. B. v letu 1981 in ki je bila v sodni hrambi.

Glede zastaranja tožnikove terjatve:

9. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentiralo, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, so napačni. Nesporno je namreč, da je bila t.i. založena oporoka razglašena šele 10. 2. 2016. Šele s tem pravnim dejanjem sodišča se je ugotovil obstoj oporoke, s katero je tožnik dobil položaj oporočnega dediča po pokojnem B. B., umrlem 21. 12. 1981. Takrat je tožnik tudi pridobil aktivno legitimacijo za uveljavljanje svoje terjatve izven zapuščinskega postopka1. Zato dejstva, na katera je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje: „da naj bi tožniku, nekje v letu 2006 ali 2007, tašča C. C. povedala, da naj se pobriga, ker je videla, da je bil oškodovan pri dediščini, da naj bi bil tožnik že tekom prvotnega zapuščinskega postopka seznanjen preko žene D. D. o sporni oporoki“, niso pravno relevantna za odločitev o ugovoru zastaranja. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen, saj je obravnavana odškodninska tožba bila vložena 15.9.2016. 10. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost države in določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za odgovornost države za nezakonito oziroma protipravno ravnanje oblastnega organa. V skladu z obstoječo sodno prakso2 je odškodninska odgovornost države za oblastno protipravnost subsidiarna. Načelo subsidiarnosti praviloma zahteva predhodno izčrpanje vseh možnih pravnih sredstev oziroma pravnih možnosti, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje oziroma posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo (možnost), ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oziroma njegove posledice, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila.

11. V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje. Tožniku ni mogoče naložiti bremena, da izčrpa pravno sredstvo, ki nima kakovosti učinkovitega pravnega sredstva. Očitek ustavnega sodišča je, da manjka presoja sodišča ali so morebiti podane konkretne okoliščine, zaradi katerih bi bilo vztrajanje na stališču o izčrpanosti dediščinske tožbe prestrogo. Sodišče druge stopnje je zato ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih dediščinska tožba ne bi bila učinkovita.

12. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik podučen, da lahko kot oporočni dedič svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavlja v pravdi. Opozorjen je bil torej na določbi 222. člena in 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pravnega sredstva tožnik ni uveljavljal in od sodedičev, ki so dedovali zapustnikovo premoženje po zakonu, ni uveljavljal svojih pravic iz oporoke v pravdi. V obravnavani odškodninski tožbi in tudi v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2017 je navajal okoliščine, s katerimi je zatrjeval, da s tožbo zoper ostale dediče ne bi bil uspešen, na kar je izrecno opozorilo tudi Ustavno sodišče. Navajal je, da je lastnica in dedinja F. F. s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 6. 4. 1982 poštena posestnica in zato tožnik kot oporočni dedič do zapuščine nima nobene pravice več. Po stališču sodišča druge stopnje je s tem zadostno utemeljil okoliščine, zaradi katerih je potrebno presojati, ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja države oziroma posledic tega protipravnega ravnanja. Zato je sodišče druge stopnje v okviru uporabe materialnega prava ugotavljalo, ali bi tožnik dejansko z dediščinsko tožbo lahko uspel ter zaključilo, da ta opustitev ni pretrgala vzročne zveze med škodnim ravnanjem toženke (založitev oporoke) in zatrjevano škodo, ker je na podlagi konkretnih okoliščin zelo verjeten zaključek, da tožnik z dediščinsko tožbo ne bi uspel. Dediči po pokojnem B. B. so zapuščino pridobili na podlagi sklepa o dedovanju D 23/1982 z dne 6. 4. 1982. Sporna oporoka je bila razglašena šele 10. 2. 2016. Ravno ta potek časa lahko predstavlja njihov utemeljen ugovor priposestvovanja lastninske pravice na podedovani nepremičnini. V skladu z določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z drugim odstavkom 43. člena SPZ je namreč potrebno upoštevati desetletni priposestvovalni rok.

13. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da ob upoštevanju tudi sodne prakse3, v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki mehčajo oziroma odpravljajo kategoričnost pravila subsidiarnosti, da torej tožnik utemeljeno opozarja na negotov izid pravde zoper dediče. Dediči so zakoniti posestniki zapuščine več kot 30 let, zato sodišče druge stopnje zaključuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je opustil pravno varstvo, s katerim bi lahko uveljavil odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti. Sodediči bi lahko z ugovorom priposestvovanja, v kolikor bi tožnik z dediščinsko tožbo od njih zahteval izročitev zapuščine, uspeli. Od izdaje sklepa o dedovanju v letu 1982 vse do najdbe oporoke v letu 2016, so bili v dobri veri, da so nepremičnino podedovali v deležih, kot jih je določilo sodišče s sklepom o dedovanju. V primeru kolizije med oporočnim dedičem in priposestvovalcem, ki je dobronamerno izvrševal posest na temelju zakonitega dedovanja, je namreč potrebno dati prednost priposestvovalcu4. 14. Sodišče druge stopnje tudi ne more soglašati z argumentacijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni izkazana protipravnost, ker „odgovornost države obstoji tedaj, ko so bile napake v postopku tako hude, da presegajo še dopustni okvir. Ta pa ni bil presežen, ker so se dedinje, torej tudi žena tožnika odločile, da oporoke ne bodo upoštevale“. Zapuščinski postopek je oficiozni nepravdni postopek, ki se začne, vodi in konča po uradni dolžnosti (stranke na to praviloma nimajo skoraj nobenega vpliva) in v katerem se tudi dejstva v večji meri ugotavljajo po uradni dolžnosti. V zapuščinskem postopku, kot izhaja iz 165. člena ZD, je nadalje še posebej poudarjena skrb sodišča, da se ugotovijo in zavarujejo pravice strank5. Sodišču je mogoče očitati krivdno ravnanje, saj kljub dejstvu, da je v smrtovnici (priloga B1) zapisano, da se pisna oporoka nahaja na Temeljnem sodišču v Murski Soboti, ni postopalo po določbi 194. člena ZD ter oporoke takoj na zapuščinski obravnavi razglasilo. Sodišče je bilo dolžno preveriti ali se v sodni hrambi nahaja oporoka oporočitelja B. B., pa tega ni storilo. Oporoka je nesporno v sodni hrambi bila, sodišče jo je našlo šele leta 2016, ko je izbruhnila afera z „založenimi oporokami“. Ker je pokojni s svojim premoženjem razpolagal z oporoko v korist oporočnih dedičev, med katerimi je bil tudi tožnik, dedovanje po zakonu ne bi nastopilo, če bi sodišče postopalo zakonito. Oporoka ima namreč prednost pred zakonom kot dednim naslovom. Nedvomno je zato ravnanje sodišča šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje, zaradi katerega je tožniku nastala premoženjska škoda, saj je prišlo do zakonitega dedovanja, namesto da bi bila upoštevana poslednja volja pokojnega, zapisana v oporoki, na podlagi katere bi tožnik dedoval del zapuščine kot oporočni dedič.

15. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in se ni ukvarjalo z višino zahtevane odškodnine, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo o temelju odškodninske odgovornosti. Glede višine vtoževane odškodnine je potrebno vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razloga, ker sprememba v postopku na drugi stopnji ni mogoča, saj zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, potrebnih za odločitev o višini vtoževane odškodnine. V primeru, da sodišče druge stopnje v tem delu sodbe ne bi razveljavilo, bi se o celotnem sklopu dejstev, na podlagi katerih se bo določala višina odškodnine, prvič odločalo šele na pritožbeni stopnji. S tem bi sodišče strankam odvzelo pravico do dvostopenjskega sojenja in pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo obravnavanje.

1 VSL ICp 2904/2011: Sprožitev pravde pred razglasitvijo naknadno najdene oporoke ali predno zapuščinsko sodišče obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi, ni dopustna. Ko pravdno sodišče prejme tožbo (vloženo na podlagi drugega odstavka 222. člena ZD) mora preizkusiti, ali je bilo postopano po določbah prvega in drugega odstavka 222. člena ZD (primerjaj Kreč - Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, strani 751 in 752 ) 2 Sklep VSRS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019 in sodba VSRS II Ips 79/2019 z dne 6. 2. 2020. 3 Sklep VSRS II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021. 4 Sodba VSRS II Ips 85/2019 z dne 19. 6. 2020 in VSL v sodbi II Cp 665/2018 z dne 10. 10. 2018. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 155/16, U-I-40/16 z dne 4. 6. 2020.