Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 23.636,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka) in da je dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 470,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje toženec. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je bil sodni postopek izveden v nasprotju z veljavnimi predpisi in sodno prakso evropskega sodišča, prav tako je v nasprotju s predpisi tudi izdana sodba. Navaja, da mu v sodnem postopku ni bilo zagotovljeno pravično in nepristransko sojenje, v postopku tudi ni bila izvedena glavna obravnava. Uveljavlja tudi kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena, ker naj bi o isti stvari že bilo pravnomočno razsojeno. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi, stroški postopka pa naj se plačajo iz državnega proračuna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

5. Toženec je v postopku pred delovnim sodiščem izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2009, ki mu jo je podala tožeča stranka. Delovno sodišče v Mariboru je v zadevi, opr. št. Pd 44/2010 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da ga je tožeča stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati plačo ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, in tožencu povrniti stroške postopka. Na toženčevo pritožbo je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 868/2011 z dne 15. 12. 2012 spremenilo prvostopenjsko sodbo in ugodilo tožbenemu zahtevku, prisodilo pa mu je tudi stroške postopka na II. stopnji. Na podlagi te pravnomočne sodbe je tožeča stranka tožencu plačala 18.883,27 EUR iz naslova plač in regresa za letni dopust 2010 in 2011, znesek 3.171,86 EUR iz naslova obresti za neizplačane plače ter mu povrnila stroške postopka na I. in II. stopnji v skupni višini 1.581,48 EUR. Skupno je tako tožeča stranka tožencu plačala 23.636,61 EUR, kar med strankama ni sporno.

6. Zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 1136/2012 z dne 15. 4. 2013 ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika (toženca v tem sporu) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zahtevek tožnika (toženca v tem sporu) v celoti zavrnjen. To med strankama ni sporno. S tem pa je nastal pravni položaj, ko je delavec (ki je v tem postopku toženec) zaradi neupravičene pridobitve dolžan prejeto vrniti delodajalcu (tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga - pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila navedena izplačila izvršena.

7. V tem postopku se tako odloča, ali je toženec dolžan vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 868/2011 z dne 15. 12. 2012, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno. Kot že navedeno, gre za drug predmet postopka oziroma drug pravni temelj, na podlagi katerega tožeča stranka od toženca zahteva znesek 23.636,61 EUR, zato sodišče prve stopnje pri odločanju ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot jo v pritožbi uveljavlja toženec.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo splošno pravilo iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in spremembe), skladno s katerim je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 3. odstavkom istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Po določbi 195. člena OZ ni mogoče zahtevati nazaj le neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Po avtentični razlagi 195. člena OZ (Ur. l. RS, št. 32/2004) se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi ne gre za neutemeljeno plačane zneske odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, ki bi bili plačani poštenemu prejemniku. Tožeča stranka je uspela v postopku, ki se je pred Delovnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. Pd 44/2010, z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.

9. Skladno z 279a. členom ZPP lahko sodišče s soglasjem strank v sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta. Tožeča stranka se je obravnavi odpovedala z vlogo z dne 14. 9. 2015, toženec pa z vlogo z dne 25. 10. 2015, v kateri je izjavil, da soglaša, da je skladno s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1) in 279a. členom ZPP v konkretni zadevi mogoče odločiti na podlagi v spis predloženih listin in se zato odpoveduje glavni obravnavi. Glede na navedeno v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori, če izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Pritožba še pavšalno navaja, da tožencu ni bilo omogočeno pravično, nepristransko in pošteno sojenje, pri čemer ne konkretizira posameznih spornih ravnanj sodišča, zato pritožbeni preizkus teh navedb ni bil mogoč.

10. Ker torej v izpodbijani sodbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.