Jedro

Povrnitev nepremoženjske škode v denarju že pojmovno ni mogoča, saj telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo. Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne odpravi prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi. " Pravična denarna odškodnina " za oškodovanca zato ni reparacija, pač pa pomeni zanj določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. Za katere oblike nepremoženjske škode je mogoče prisoditi denarno zadoščenje in katere kriterije je potrebno pri prisoji odškodnine upoštevati, pa določa zakon (200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 6.205.480 SIT z zamudnimi obrestmi in povrniti 410.566 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojena v znesku 6.200.000 SIT, znižalo na 3.500.000 SIT, pravdne stroške pa na 258.166 SIT.

Proti zavrnilnemu delu drugostopne sodbe je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Do znižanja odškodnine je prišlo pod vplivom nekaj zadnjih sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi je to sodišče dosledno zniževalo po sodiščih prve in druge stopnje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Usmeritev k znižanju odškodnin za nepremoženjsko škodo pa je zgrešena in predstavlja balkanizacijo in sovjetizacijo slovenskega odškodninskega prava. Slovenija je najglobjo krizo po osamosvojitvi že prebrodila. Zato so tisti, ki povzročajo nepremoženjsko škodo, dolžni plačati primerno in pravično odškodnino. Tako kot sodiščem v socializmu z odmero nizkih odškodnin ni uspelo rešiti socializma, tudi sedanjim sodiščem ne bo uspelo, da bi z nizkimi odškodninami rešila gospodarske težave nove slovenske države. Tožeča stranka je utrpela več hudih poškodb, zdravljenje je bilo komplicirano, bolečine so trajale kar 15 tednov, trajale pa bodo tudi v bodoče. Vse tožničine neprijetnosti so razvidne iz izvedeniškega mnenja. Odškodnina za prestane fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, ki je bila tožeči stranki prisojena le v znesku 1.000.000 SIT, je zato odločno prenizka. Pri padcu v jašek se je tožnica tudi zelo prestrašila. Tudi to izhaja iz izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje, ki je tožnico videlo, je prisodilo primerno odškodnino, drugostopno sodišče, ki je bolj odmaknjeno od življenja in ljudi, pa brez dvoma ne. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti bi morala biti tožeči stranki prisojena vsa zahtevana odškodnina. Zaradi posledic poškodb ima tožnica uničeni zadnji desetletji življenja. Od škodnega dogodka pa do prisoje odškodnine je preteklo tudi precej časa. Ker gre za dolžnika iz Republike Hrvaške, pa bo preteklo tudi precej časa, preden bo tožnica prisojeno odškodnino izterjala v izvršilnem postopku. Iz vseh navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, odločilo pravilno, sodba sodišča druge stopnje, ki je tožeči stranki odškodnino znižala, pa je hudo zgrešena.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku -ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Povrnitev nepremoženjske škode v denarju že pojmovno ni mogoča, saj telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo. Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne odpravi prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi. " Pravična denarna odškodnina " za oškodovanca zato ni reparacija, pač pa pomeni zanj določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. Za katere oblike nepremoženjske škode je mogoče prisoditi denarno zadoščenje in katere kriterije je potrebno pri prisoji odškodnine upoštevati, pa določa zakon ( 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ). Ne glede na to, da sta bili v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje tožeči stranki prisojeni po višini različni " pravični odškodnini ", sta obe sodišči o postavljenem odškodninskem zahtevku tožeče stranke odločali le ob upoštevanju določb zakona ( 200.čl. ZOR ), zaradi česar so nekorektne revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče odločalo" odmaknjeno od življenja in ljudi " in pod vplivom revizijskih sodb, ki nižajo odškodnine in zato predstavljajo " balkanizacijo in sovjetizacijo slovenskega odškodninskega prava ". Različnost višine na prvi in drugi stopnji prisojene odškodnine je posledica razlage pojma pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je po 200.čl. ZOR pravni standard. To pomeni, da odločanje o tem, kolikšen znesek ustreza pojmu pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru, spada v področje razlage prava. Ob upoštevanju v postopku ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ki jih tožeča stranka v zelo obširni reviziji le ponavlja ( nekatera tudi po večkrat ), pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilna tista presoja pravnega standarda " pravične denarne odškodnine " ( in s tem tista razlaga prava ), ki jo je podalo drugostopno sodišče. Ob upoštevanju vseh pravnoodločilnih dejstev, ki jih revizijsko sodišče ponovno ne navaja, saj so vsa zajeta v sodbah obeh sodišč, vsako pa vsaj enkrat ponovljeno tudi v reviziji , je namreč pritožbeno sodišče v procesu odločanja o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v katerem je vrednotenje bistveni element, materialnopravno pravilno upoštevalo prav vse elemente, ki jih določa 200.čl. ZOR. V drugostopnem postopku na 3.500.000 SIT odmerjeno denarno zadoščenje ( 1.000.000 SIT iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, 2.000.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, 300.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 200.000 SIT iz naslova prestanega strahu ) je pravno pravilno upoštevalo tako stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi njihovo trajanje (1. odst. 200.čl. ZOR ), pa tudi pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. čl. ZOR). Odškodnina, ki jo je prisodilo pritožbeno sodišče je tudi individualizirana, s čemer je možna njena primerjava z drugimi nepremoženjskimi škodami in umestitev v razmerje med lažjimi, srednjimi, težjimi in katastrofalnimi škodami (kar ni nič drugega kot opredelitev pomena prizadete dobrine, na kar napotuje 2. odstavek 200.čl. ZOR).

Po mnenju revizije naj bi od škodnega dogodka preteklo že toliko časa, da bi bilo to dejstvo potrebno še posebej upoštevati. Po mnenju revizijskega sodišča je bil čas čakanja na odškodnino primerno upoštevan. Do škodnega dogodka je prišlo dne 13. 6. 1991, tožba je bila vložena 8. 1. 1992, prvostopno sodišče je o odškodninskem zahtevku odločilo dne 18.10. 1993, v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pa je sodba postala pravnomočna dne 17. 4. 1994. Ob upoštevanju poteka postopka in vseh v ZPP določenih rokov za opravo posameznih procesnih dejanj tako ni mogoče pritrditi reviziji, da čaka tožnica na odškodnino že zelo dolgo časa. Takoj po pravnomočnosti sodbe ( 17.4. 1994 ) bi lahko tožeča stranka tudi že predlagala uvedbo delibacijskega postopka v Republiki Hrvaški. Če tega ni storila, gre izključno za njeno opustitev, ki s tistim "neupravičeno dolgim čakanjem na pravično denarno odškodnino", ki ga je mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine, nima prav nobene zveze. Po povedanem sta revizijska kritika materialnopravne odločitve drugostopnega sodišča in v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ( 393.čl. ZPP).