Jedro

Glede na to, da se je toženec "ukvarjal" z varjenjem proti plačilu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je utemeljen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec dolžan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke (2. odstavek 18. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 251.071,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v višini 120.312,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje. S sklepom z dne 4.1.2000 pa je sodišče prve stopnje izrek sodbe dopolnilo tako, da je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. Navaja, da je sodišče odgovornost tožene stranke utemeljilo na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti. Ob takšni kvalifikaciji je dokazno breme vzroka nastanka škode na strani tožeče stranke. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da točnega vzroka vžiga na podlagi izvedenih dokazil ni ugotovilo. Če tega sodišče ni ugotovilo, tožeča stranka tega ni dokazala in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Kljub temu, da ni ugotovilo vzroka vžiga, pa sodišče zaključuje, da je toženi stranki mogoče očitati malomarnost. Sklepanje o krivdi povzročitelja je v pretežni meri odvisno od vzroka nastanka škode. Zato je po mnenju tožene stranke dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Avto se je vžgal zaradi olja, ki se je nahajal v pragovih. Tega se tožena stranka ni mogla zavedati. Izpovedovanje cenilca v smeri, da bi se tožena stranka morala zavedati, da je v pragovih olje, ni dopustno, ker to presega obseg cenilčeve naloge. Škoda je nastala po naključju. Avtomobil znamke Opel Ascona, star 16 let, po današnjih cenah prav gotovo ni vreden 251.071,00 SIT, temveč mnogo manj. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Sodišče ni ugotovilo, katero vozilo naj bi bilo primerljivo z avtomobilom tožnice, prav tako pa ni ugotovilo, če je takšen avto, kot je bil tožničin, še možno dobiti. Prav tako je nejasno obrazložilo, na kakšen način je prišlo do zneska 251.071,00 SIT, kar naj bi predstavljalo današnjo vrednost vozila. Vrednost vozila se ugotavlja na dan izdaje sodbe, to je na dan 16.10.1998, ne pa na dan 19.5.1997. V tem vmesnem času so cene avtomobilov tudi že padle, tako da je tožničin avtomobil praktično brez vrednosti. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako je izračunalo matematično sredino, na katero se sklicuje. Nedopustna je tudi valorizacija cenitve z dne 6.9.1992 na dan 19.5.1997, ker je na ta dan vrednost 16 let starega avtomobila realno veliko nižja, kot dne 6.9.1992. Sodišče ni ponovno zaslišalo izvedenca na zadnji glavni obravnavi, tožeča stranka tega ni niti predlagala, zato ni dokazala višine škode na dan odločanja. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan povrniti škodo, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil in sicer v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Smiselno enako določa tudi določba 613. člena ZOR, ki je uvrščena v poglavje o pogodbi o delu in sicer da je prevzemnik posla dolžan izročiti naročniku izdelano ali popravljeno stvar, te obveznosti pa je prost, če je bila stvar, ki jo je izdelal ali popravil, uničena iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal nasprotnega dejstva, to je, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ni odločilnega pomena dejstvo, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo točnega vzroka vžiga, kar graja pritožba tožene stranke. Odločilno je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je do vžiga in uničenja avtomobila prišlo zaradi varjenja avtomobila, ki ga je opravljal toženec. Glede na to, da se je toženec "ukvarjal" z varjenjem proti plačilu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je utemeljen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec dolžan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke (2. odstavek 18. člena ZOR). Ker toženec ni dokazal, da je ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od prevzemnika dela oziroma da je bil avto uničen iz vzroka, za katerega ne odgovarja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu je mogoče očitati malomarnost pri opravljanju dela. Odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti je torej pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z višino prisojene odškodnine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem mogoče preizkusiti, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje pritožba. V 2. odstavku 189. člena ZOR je določeno, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Ta določba je poseben izraz varstva oškodovančevega položaja v odškodninskem sporu, saj bi sicer bil oškodovanec prikrajšan pri reparaciji svoje škode zaradi poteka časa, ki ga zahteva sodni postopek. Cenilec avtomobilske stroke je vrednost vozila Opel Ascona, starega 16 let, ocenil na dan 19.5.1997 in sicer na znesek 251.071,00 SIT. Ta znesek je sodišče prve stopnje tudi prisodilo oškodovanki, pri čemer je v razlogih sodbe pojasnilo, da ta znesek predstavlja matematično sredino med 15,5% vrednostjo novega primerljivega vozila tožnice na dan 19.5.1997 (235.832,00 SIT) in vrednostjo pred požarom, ocenjeno v mnenju 6.9.1992 in valorizirano na dan 19.5.1997 (266.310,00 SIT). Izvedenec je način cenitve avtomobila pojasnil na glavni obravnavi dne 19.5.1997, pri čemer pritožbeno sodišče nima pomislekov glede tega, da je možno upoštevati tudi takšen način cenitve, kot ga je v tem primeru sprejelo sodišče prve stopnje, če lahko na ta način pride do realnejše ocene vrednosti uničenega avtomobila, kot je to pojasnil cenilec na glavni obravnavi dne 19.5.1997 s tem, ko je navedel, da je cene starih avtomobilov težko oceniti in je zato predlagal izračun matematične sredine med obema vrednostima (235.832,00 SIT + 266.310,00 SIT 502.142,00 SIT : 2 = 251.071,00 SIT). Tej cenitvi tožena stranka takrat in tudi kasneje v postopku na prvi stopnji ni oporekala. Sedaj v pritožbi pa kot novo dejstvo navaja, da naj bi v vmesnem času med cenitvijo dne 19.5.1997 in izdajo sodbe (16.10.1998) cene avtomobilov tudi že padle, tako da naj bi bil tožničin avtomobil praktično brez vrednosti. Za ta nova dejstva pa tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, tako da so le-ta neupoštevna (1. odstavek 352. člena ZPP/77). Dejstvo, da tožeča stranka ni predlagala ponovne cenitve na dan izdaje sodbe, ne predstavlja nobene kršitve. To je stvar tožeče stranke. Glede na to, da tudi tožena stranka ni predlagala ponovne cenitve, zanjo ni bilo nobenega razloga. Ni mogoče reči, da je splošno znano, da cene rabljenih avtomobilov padajo. Če tožena stranka meni, da je tako, bi lahko na zadnji glavni obravnavi dne 16.10.1998 predlagala ponovno cenitev, česar pa ni storila. Kaj je matematična sredina, je splošno znano dejstvo. Sodišče prve stopnje je tudi opisno pojasnilo, med katerima vrednostima je to matematično sredino izračunalo. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je tožnica upravičena do povračila vrednosti osebnega avtomobila, ki je bil uničen oziroma primerljivega osebnega vozila. Nobenega dvoma ni, da znesek 251.071,00 predstavlja vrednost avtomobila, kakršen je bil tožničin (Opel Ascona, star 16 let), s tem da je sodišče na koncu v razlogih sodbe pojasnilo, da si bo s plačilom tega zneska tožnica lahko kupila primerljiv osebni avto in bo s tem lahko vzpostavila stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Pri tem ni pomembno, ali je takšen avto, kot je tožničin, še možno dobiti, kot to navaja pritožba. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.