Jedro

Čeprav je verjeti storilki, da bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sama utrpela številne negativne posledice in da bo to vplivalo tudi na življenje njene družine, na podlagi takih navedb ni mogoče spremeniti izpodbijane odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilki preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilka, smiselno zaradi odločitve o sankciji (4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in sodišče naproša, da ji ne odvzame vozniškega dovoljenja, ker je celotna družina odvisna od njega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je storilka v času preizkusne dobe po sklepu z dne 17. 6. 2021, ki je začela teči 1. 7. 2021 in bi se iztekla 1. 9. 2022, storila hujši prekršek, saj ji je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 15. 10. 2021, ki je postal pravnomočen 26. 10. 2021, za prekršek, ki ga je storila 15. 10. 2021 z motornim vozilom B kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202.e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah, ki jih storilka pritožbeno ne izpodbija, storilki utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz citirane določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec (oziroma storilka) v preizkusni dobi storil prekršek, za katerega ji je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu, nima možnosti tehtanja, ali naj ji odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da je celotna družina odvisna od njenega vozniškega dovoljenja, ker partner nima vozniškega dovoljenja in ga mora sama voziti v službo tudi ob vikendih, včasih pa tudi interventno, da se je popolnoma nemogoče peljati z javnim prevozom, ki je za družino tudi predrag, ker komaj shaja z eno plačo, saj je sama še vedno brez zaposlitve in da bi iz istega razloga tudi težko ponovno opravila vozniški izpit. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbeno izraženega obžalovanja in priznanja, da je storila napako, ko se ji je mudilo in je na ravni cesti prekoračila hitrost, niti obljub, da bo vozila po predpisih in še bolj pazila na hitrost. Vse te navedbe se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki niso pomembne za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Čeprav je verjeti storilki, da bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sama utrpela številne negativne posledice in da bo to vplivalo tudi na življenje njene družine, na podlagi takih navedb ni mogoče spremeniti izpodbijane odločitve, saj za to ni zakonske podlage.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker storilka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je storilka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžna poravnati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.