Jedro

Ni dokazov, da bi toženci ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pričakovali smrt preživljanke. Pogodba je zato veljavna. Po vstopni pravici so dediči preživljanke potomci prej umrlega sina, ne pa tudi njegov zakonec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim tožbenim zahtevkom so tožniki kot dediči M. K. zahtevali razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 1.7.1991 v delu, ki jo je pok. M. K. sklenila s tožencema. Zahtevali so vrnitev nepremičnin v zapuščino pok. M. K. S podrejenim zahtevkom pa so zahtevali ugotovitev, da pripada tožnikom nujni delež po pok. M. K. in da sta toženca dolžna dovoliti ustrezne vknjižbe na nepremičninah, ki sta jih pridobila s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Odločilo je tudi, da so tožniki dolžni povrniti tožencem pravdne stroške. Ugotovilo je, da ni razlogov za razveljavitev pogodbe in da je šlo za tvegano pogodbo, zaradi česar v zvezi s to pogodbo tožnikom ne gre nujni delež.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Navaja: Vse stranke so vedele, da ima M. K. levkemijo. Splošno je znano, da ta bolezen hitro pripelje do smrti. Posledica take bolezni so tudi pogoste pljučnice. 9.1.1991 je bila M. K. sprejeta v bolnišnico zaradi pljučnice. Očitno sta toženca takoj, ko sta opazila slabo zdravstveno stanje M. K., poskrbela za sklenitev pogodbe. Pričakovala sta smrt M. K. Če bi imela druge interese, bi o sklenitvi pogodbe obvestila tudi druge dediče. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbo izvedenke in druge dokaze.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala zavrnitev le-te.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje. To sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče k tem razlogom še dodaja: Pritožba sicer vztraja na tem, da sta toženca pričakovala smrt M. K. in sta zato sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Vendar pa za take trditve v izvedenem dokaznem postopku ni nobene opore. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič, izvedenke pa tudi samih strank pravilno ocenilo in tako ugotovilo, da smrti M. K. v času podpisa pogodbe ni bilo mogoče predvideti. Tako pritožba le ponavlja tožbene trditve, ki so celo v nasprotju s tistim, kar je na primer izpovedal sam tožnik J. K. Dejal je, da ne ve, ali se je v času sklenitve pogodbe pričakovala smrt, da tudi ne ve, kako se je pogodba sklepala, in, ali je mati vedela, kaj dela, ko je pogodbo podpisala. Glede pričakovane smrti je podobno izpovedala tudi tožnica L. N. Da sta toženca smrt M. K. pričakovala in da sta zato sklenila pogodbo, torej v dokaznem postopku ni nobene opore. Tudi v pritožbi gre le za trditve in domneve. Če sta toženca pogodbo prikrivala, sta za to lahko imela več razlogov. Da je bil razlog to, da sta pogodbo sklenila, ker sta pričakovala smrt M. K., v spisu ni nobenega dokaza.

Sicer pa pritožba ne predlaga novih dokazov, pač pa se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka pritožba nima razlogov. Ob preizkusu tega dela sodbe po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka. Tudi materialno pravno je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Zahtevek S. K. pa je neutemeljen že zato, ker glede na same tožbene trditve za tožbo ni aktivno legitimirana. Kot izhaja iz tožbe, je sin M. K., S. K., umrl pred M. K. Po vstopni pravici (čl. 12 Zakona o dedovanju) so dediči M. K. njegovi potomci, ne pa tudi zakonec. Le oni so torej lahko legitimirani za vložitev tožbe z zahtevkoma kot sta postavljena v tem primeru.

Tožena stranka mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, kajti odgovor ni bistveno poripomogel k razjasnitvi stvari.

Glede na v se povedano je bilo torej treba pritožbi zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sprejelo svojo odločitev na podlagi 368 čl. ZPP.