Jedro

V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da so podane okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zato se sodišče do milejših okoliščin iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, posebej ne opredeljuje. Ob ugotovljeni izraziti begosumnosti je pravilna ocena tožene stranke, da z milejšim ukrepom (npr. izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna, pri čemer je razloge za svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 12. 2017 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1999 v kraju ..., državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III; v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa pa odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 4. 12. 2017 od 12:35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju: PPIU Ljubljana). Iz policijske depeše št. ... z dne 29. 11. 2017 (v nadaljevanju: depeša) izhaja, da je bil tožnik 28. 11. 2017 prijet s strani policistov v Ljubljani, ko se je prevažal v kombiniranem vozilu, pri sebi pa ni imel nobenih dokumentov. Imel pa je hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Hrvaško - slovensko mejo je prečkal istega dne okoli 20.00 ure. Na policijski postaji je povedal, da je Afganistan zapustil pred dvema letoma in preko Irana, Turčije, Bolgarije in Srbije prispel na Hrvaško. Ves čas je potoval ilegalno. V Zagreb je prišel pred približno dvema mesecema in tam zaprosil za mednarodno zaščito. Nastanjen je bil v centu ..., kjer je spoznal dve afganistanski družini, s katerima je pot nadaljeval naprej. Kot ciljno državo je navedel Francijo. Matično državo je zapustil zaradi vojne.

3. Tožnik je 4. 12. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Pri podaji prošnje je povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer pa ni bilo odločeno o njegovi prošnji. Prav tako ni dobil vabila na osebni razgovor. Na Hrvaškem ni počakal, ker mu tam ni bilo všeč. Niso mu všeč zakoni, tudi policisti so grobi in so ga tepli. Nadalje je povedal, da je Afganistan zapustil pred 17 meseci in ilegalno preko Pakistana, Irana, Turčije, Bolgarije in Srbije prišel na Hrvaško, kjer so ga na meji prijeli hrvaški policisti. Slednji so mu odvzeli prstne odtise in ga odpeljali v hotel ..., kjer je ostal 25 dni, nato pa se s tihotapcem napotil naprej proti Evropi. V Sloveniji so ga zopet prijeli policisti in podal je namero zaprositi za mednarodno zaščito. Ciljne države še ni imel določene, saj so mu starši rekli, da naj odide v Francijo, sam pa si je želel v Nemčijo. Ko je zapustil Hrvaško, se je želel ustaviti tam, kjer bi mu bilo všeč. Pot so plačali njegovi starši in sicer do Italije. Kot razlog, zakaj je zapustil Afganistan, je navedel, da ga tako talibani kot ISIS novačijo, da se jim pridruži. 4. Tožena stranka navaja, da je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik 30. 10. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Po podani prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, je bilo tožniku najprej ustno na zapisnik omejeno gibanje na Center za tujce v Postojni in sicer zaradi izrazite begosumnosti in da se omogoči predajo pristojni državi članici. Pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja je bilo tožniku omogočeno, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah omejitve gibanja. Tožnik je povedal, da na Hrvaškem ni imel razgovora, ker ni bilo prevajalca za paštu jezik. Ni vedel, zakaj je moral na Hrvaškem dati prstne odtise. Povedal je, da je namenjen v Italijo, rekli so mu, da naj zaprosi za mednarodno zaščito in da bo potem lahko odšel naprej, kar je tudi storil. Drugi prosilci so mu povedali, da mednarodne zaščite ne odobrijo ali pa, da postopek traja dolgo časa. Izkaznico prosilca za mednarodno zaščito je dobil drugi dan po nastanitvi v hotelu Porin. Povedal je, da govori samo paštu jezik in predvideval je, da prevajalca za paštu jezik nimajo. Ni želel povedati, da govori farski jezik, ker ni želel opraviti razgovora. Drugi prosilci, ki so govorili farski jezik, so že opravili razgovore.

5. Tožena stranka se sklicuje na Uredbo Dublin III, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Glede na merila iz navedene uredbe, bo tožena stranka za tožnika posredovala pristojnim organom Hrvaške prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. V slednji je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,2 ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma "nevarnosti pobega" omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega.

6. Tožena stranka je najprej presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da je tožnik 30. 10. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Kot razlog je navedel, da so ga tam policisti tepli in da mu niso všeč zakoni. Tožena stranka navaja, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih prosilcev ne bi smeli vračati. Tožnik je sicer navajal, da z njim ni bil opravljen razgovor, vendar zgolj zato, ker je trdil, da govori samo paštu jezik, čeprav govori tudi farsi jezik. Tožnik je s tem zavajal pristojni organ Hrvaške, ker tam dejansko ni želel ostati, temveč oditi naprej v Italijo, do koder so mu starši plačali pot. Tam pa, po prepričanju tožene stranke prav tako ne bi počakal, temveč bi pot nadaljeval v Francijo oziroma v Nemčijo. Tožena stranka zaključuje, da je s tem tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

7. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik na policijski postaji povedal, da je Afganistan zapustil pred 2 letoma, pri podaji prošnje pa je povedal, da ga je zapustil pred 17 meseci. Prav tako je spremenil razlog, zakaj je odšel iz Hrvaške. Na policijski postaji je namreč povedal, da mu je nek fant rekel naj gre z njim na pot naprej. Pot pa sta organizirali dve afganistanski družini preko tihotapcev, ki ju je prav tako spoznal v nastanitvenem centru. Nikoli pa ni omenjal kakršnih koli težav na Hrvaškem. Tožena stranka še poudarja, da se s predmetnim sklepom ne odloča o tožnikovi vrnitvi na Hrvaško, temveč zgolj o tem, ali je tožnik izrazito begosumen. Meni tudi, da ni prezreti dejstva, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele po tem, ko so ga, skritega v kombiniranem vozilu, prijeli ljubljanski policisti. Tožnikove izjave so bile nekonsistentne, saj so se tekom celotnega postopka v Sloveniji večkrat spreminjale in tudi tožnikova splošna verodostojnost ni izkazana. Slednje pa prav tako ustreza 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov). S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta po zaključku tožene stranke izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Zato meni, da je za nadaljevanje postopka nujno potrebno tožniku omejiti gibanje.

8. Tožena stranka citira drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, po katerem se presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej je tako preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika, glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju, ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III bo pridržanje za namen predaje trajalo od ustne naznanitve 4. 12. 2017 od 12.35 ure do predaje oziroma mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

9. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo, saj meni, da je v nasprotju s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU, posledično pa tudi mimo slovenske zakonodaje, ki ne določa objektivnih kriterijev za določitev standarda begosumnosti. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, iz katerih izhaja, da so tožnika na Hrvaškem tepli. Iz zapisnika z dne 4. 12. 2017 izhaja, da naj bi bil tožnik izrazito begosumen, ker naj bi že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku sploh dala možnost, da se izjasni v zvezi z izjavo, ki jo je podal v prošnji in sicer, da so bili policisti z njim na Hrvaškem grobi in da so ga tepli. To dejstvo tudi ni upoštevano pri sami odločitvi tožene stranke, pa čeprav imajo te navedbe podlago v informacijah v izvorni državi. Tožena stranka pri svoji odločitvi tudi ni upoštevala dejstva, da tožnik na Hrvaškem ni dobil informacij kako poteka postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem in ni imel pravnega svetovalca. Zato tožnik ni vedel kakšne so posledice, če zapusti azilni dom na Hrvaškem. Grobost policistov in popolna odsotnost informacij so več kot upravičeni razlog, da je tožnik lahko zapustil Hrvaško. O neurejenih razmerah na Hrvaškem in o sistemski napaki, ki obstoji na Hrvaškem, izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 1582/2017 z dne 27. 7. 2017, kot tudi iz informacij iz izvorne države iz leta 2016, pri čemer se tožnik sklicuje na objavljene članke v zvezi z razmerami na Hrvaškem, ki jih navaja. Tožnik meni, da v izpodbijanem sklepu nista bili, v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS upoštevani sodbi ESČP, ki ju navaja in sodba sodišča EU v zadevi C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Ker ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, tožnik meni, da tožena stranka omejitve gibanja, ki predstavlja v konkretnem primeru poseg v človekovo osebno svobodo, ne sme izreči. 10. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU C 528/15 (zadeva Al Chodor) z dne 15. 3. 2017. Iz navedene sodbe povzema, da morajo države članice določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 (2) Uredbe Dublin III ni mogoče uporabiti. Za pridržanje prosilca, ki pomeni resen poseg v njegovo pravico do svobode, mora biti določeno spoštovanje strogih jamstev in sicer obstoj pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem. V sodbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 je sodišče navedlo, da se določilo 68. člena ZTuj-2 lahko uporablja, ker gre za upravnopravno zadevo. Istočasno pa je samo sodišče omejilo tudi uporabo 68. člena ZTuj-2 in sicer je navedlo, da se lahko uporabljajo le tri alineje. Torej je Vrhovno sodišče RS samo določilo objektivna merila in ne zakon. Določilo 68. člena ZTuj-2 se res nanaša na upravnopravno zadevo in sicer na nevarnost pobega tujca, ki mu je že bila izdana odločba o vrnitvi, v primerih iz 84. člena ZMZ-1 pa se odloča o postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma katera država bo odločala o postopku mednarodne zaščite. Torej gre tu za drugo zadevo in predvidljivosti uporabe 68. člena ZTuj-2 ni. Sodba Sodišča EU 528/15 je z dne 15. 3. 2017, sodba Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 pa z dne 15. 3. 2016. 11. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi na določilo 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katerega se ne sklicuje niti Vrhovno sodišče v sodbi I Up 26/2106. Tožena stranka se sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, to je navajanje lažnih podatkov, istočasno pa navaja, da so tožnikove navedbe nekonsistentne. Nekonsistentnost in lažni podatki niso eno in isto. Istočasno pa tožena stranka ni dala tožniku možnosti, da se izjavi o razmerah v centru za tujce na Hrvaškem, za katere pa iz informacij iz izvorne države izhaja, da so slabe. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katero pa se tudi po že omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča ne more sklicevati. Poleg tega iz mednarodnih predpisov izhaja, da če je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, se ne šteje, da je nezakonito prestopil mejo. Navedba tožene stranke, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, nima nobene zveze s postopkom mednarodne zaščite. Zato je še toliko bolj utemeljeno, da se določilo 68. člena ZTuj-2 ne more upoštevati za odločanje o tožnikovi begosumnosti. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tožniku očita nesodelovanje v postopku zato, ker naj tožnik ne bi počakal na odločitev organov na Hrvaškem. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017 iz katere izhaja, da po presoji sodišča kriterij "nesodelovanja v postopku" iz 5. alineje 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje v Dublinskem postopku. V konkretnem primeru je tožnik zapustil Hrvaško, ker so ga tepli. Sploh pa se šteje, da naj tožnik ne bi sodeloval v postopku, če ne bi počakal do dokončne odločitve v Sloveniji, ne pa na Hrvaškem.

12. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr.: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, obveznost zadrževanja na določenem mestu. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov (kot je odvzem prostosti) v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen.

13. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Tožnik je v tožbi izkazal zakaj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja po že sprejeti sodni praksi poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine. Zaradi navedenega, predvsem pa, ker gre za hud poseg v tožnikovo osebno svobodo predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. V primeru, da sodišče tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo, pa predlaga, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

14. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni posredovala.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

17. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (izvedba postopkov po Uredbi Dublin III) ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

18. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo 15. 12. 2017 in na njej vpogledalo v upravni spis toženke in v tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Na zaslišanju je tožnik izpovedal, da je star 17 let. Navedena izjava je v nasprotju s podatki v upravnih spisih, iz katerih izhaja, da je tožnik roj. ... 1999 in tako star 18 let. Na izrecno vprašanje sodnice, zakaj izhaja iz upravnih spisov podatek, da je star 18 let, je tožnik izjavil, da je to iz razloga, ker v postopku ni imel prevajalca za svoj jezik - paštu jezik, pač pa za farsi jezik, ki ga ne razume dobro, zaradi česar naj bi prišlo do napake pri sporazumevanju. Po presoji sodišča tožnikove izjave niso verodostojne in jim sodišče ni sledilo.

19. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik v postopku izjavil, da razume afganistanski - farsi jezik, zato mu je bil določen prevajalec za ta jezik (izjava z dne 29. 11. 2017, registracijski list z dne 29. 11. 2017, prošnja za mednarodno zaščito z dne 4. 12. 2017, zapisnik o seznanitvi tožnika s pridržanjem z dne 4. 12. 2017). V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik kot drugi jezik navedel farsi jezik. V prošnji je tudi navedel, da tožena stranka brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito nima v farsi jeziku. Za slednjega je torej navajal, da ga razume. V zapisniku z dne 4. 12. 2017 o seznanitvi tožnika s pridržanjem je tožnik pri pojasnjevanju razmer na Hrvaškem celo navedel, da na Hrvaškem ni imel osebnega razgovora iz razloga, ker ni povedal, da zna farski jezik, domneval pa je, da za paštu jezik nimajo prevajalcev. Iz vseh tožnikovih navedb tekom celotnega postopka tako izhaja tožnikovo zatrjevanje, da razume farsi jezik, kar je tožnik tudi potrdil s svojim podpisom. Zastopnica tožene stranke pa je na glavni obravnavi dodatno pojasnila, da imajo listo prevajalcev in da je osebi, ki razume paštu jezik, omogočen prevajalec za ta jezik. Pojasnila je tudi, da se glede prosilca najprej informirajo pri nevladni organizaciji, kjer je prisoten tudi prevajalec. V primeru, da se ugotovi, da prosilec jezika ne razume, toženo stranko na to opozori nevladna organizacija. V konkretnem primeru pa je tožnik odgovoril, da razume farsi jezik in da nima težav pri razumevanju.

20. Glede na vse navedeno in glede na tožnikove izjave v postopku, ki izhajajo iz upravnih spisov, po presoji sodišča ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi, da mu v postopku ni bila dana možnost, da bi dobil prevajalca za paštu jezik in da naj bi zaman čakal sedem dni. Iz prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik pri toženi stranki vložil 4. 12. 2017, pa tudi izhaja, da jo je tožnik dal ob prisotnosti svoje pooblaščenke - predstavnice PIC, B.B. Le-ta je bila prisotna prav tako pri seznanitvi tožnika s pridržanjem (zapisnik z dne 4. 12. 2017). Na obeh navedenih listinah, ki ju je tožnik tudi podpisal, je naveden datum tožnikovega rojstva ... 1999. Zato po presoji sodišča ni verodostojna tožnikova izjava, dana na glavni obravnavi, da so ti podatki o tožnikovem rojstnem datumu napačni. Sodišče tako ni sledilo tožnikovi izjavi, da naj bi povsod govoril, da je star 17 let ter da prevajalec tega naj ne bi sprejel. Sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovim navedbam, da je izjave, dane v postopku, ki po tožnikovih navedbah, ki jih je dal na zaslišanju, niso pravilne, podpisal (zgolj) iz razloga, ker naj bi dobil taka navodila in ker naj bi hotel čim prej oditi. Iz vseh navedenih razlogov sodišče zavrača kot neresnične tožnikove izjave, da mu v postopku ni bila dana možnost prevajalca za paštu jezik ter da je iz tega razloga prišlo do tožnikovega nerazumevanja oziroma napačnega razumevanja.

21. Datum tožnikovega rojstva, to je. ... 1999, je naveden na hrvaški knjižici prosilca za mednarodno zaščito, ki se nahaja v upravnih spisih, potrdilu hrvaških organov z dne 30. 10. 2017, da je tožnik izkazal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in na vseh listinah iz upravnega postopka pri toženi stranki. Zastopnica tožene stranke je tožnika na glavni obravnavi spomnila tudi na njegovo izjavo, dano v postopku, da ima v Afganistanu taskiro in potni list ter njegovo izjavo, da bo dokumente poskušal pridobiti. Tožnik navedenih dokumentov (iz katerih bi izhajal tožnikov rojstni datum) ni pridobil. Na vprašanje zastopnice tožene stranke, če je povedal staršem, s katerimi se je slišal po telefonu, da potrebuje navedene dokumente, pa je odgovoril nikalno. Na glavni obravnavi je tožnik še povedal, da ima v Centru za tujce v Postojni možnost uporabe interneta, vendar, da ga ne zna uporabljati. Na podlagi vsega navedenega sodišče tožnikovo izjavo, ki jo je podal prvič na zaslišanju na glavni obravnavi, da datum njegovega rojstva ni pravilen in da je v resnici star šele 17 let, ne sprejema kot verodostojne in jo zato zavrača. Zastopnica tožene stranke pa je na glavni obravnavi tudi pojasnila kako ravna tožena stranka z mladoletniki. V primeru, ko gre za mladoletne osebe, tožena stranka takoj obvesti center za socialno delo, ki takoj postavi zakonitega zastopnika. Tožena stranka šele potem začne uradni postopek, ko je prisoten zakoniti zastopnik mladoletne osebe. Ker v konkretnem primeru v postopku ni bilo izkazano, da bi bil tožnik mladoleten (zaradi česar ni bilo razloga za postavitev zakonitega zastopnika), sodišče zavrača navedbe tožnikove pooblaščenke, da naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit, ker naj bi bil tožnik mladoletna oseba.

22. Že tožena stranka je ocenila, da tožnikove izjave, dane v postopku, niso konsistentne. Tako je npr. ugotovila, da je tožnik v postopku najprej izjavil, da je zapustil Afganistan pred dvema letoma, kasneje je dejal, da ga je zapustil pred 17 meseci. Na zaslišanja na sodišču pa je tožnik izjavil, da je Afganistan zapustil pred 2 letoma in pol. Tudi po presoji sodišča se tožnik z omenjenimi izjavami, ki niso usklajene, ne more izkazati kot verodostojen in zanesljiv v svojih izjavah. Tak zaključek je mogoč tudi iz drugih izjav, ki jih je dal v postopku. Tako je v postopku navajal, da so starši želeli, da gre v Francijo, on pa si je želel v Nemčijo. Na zaslišanju na sodišču pa je dejal, da si je želel iti v Francijo, doma pa so mu rekli, da naj gre v Nemčijo. Glede svoje izobrazbe je tožnik v postopku izjavil, da ima tri razrede osnovne šole, na zaslišanju pred sodiščem pa je izjavil, da ima štiri do pet razredov osnovne šole. Že tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik kot razlog, zakaj je zapustil Hrvaško navedel, da se je pridružil dvema afganistanskima družinama in so skupaj šli na pot. Šele v prošnji za mednarodno zaščito pa je navedel, da naj bi ga na Hrvaškem tepli. Tožnik je bil na zaslišanju na glavni obravnavi vprašan o ravnanju policistov na Hrvaškem ter je izjavil, da naj bi ga hrvaški policisti tepli, ko je ilegalno prestopil mejo. Na izrecno vprašanje, ali ima o tem kakšne dokaze, je odgovoril, da dokazov nima. Prav tako tudi nima morebitnih sledov od udarcev. Na vprašanje, ali je na Hrvaškem (v Porinu) kdo od uradnih oseb nad tožnikom izvajal nasilje, je tožnik odgovoril nikalno. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni zapustil Hrvaške, kjer je dal prošnjo za mednarodno zaščito, iz razloga, ker bi se nad njim izvajalo nasilje, pač pa, kot je to po presoji sodišča pravilno ugotovila tožena stranka, iz razloga, da bi svojo pot nadaljeval proti ciljni državi. Tožniku je bila na glavni obravnavi dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah predmetnega postopka in da pojasni morebitne različne izjave, ki jih je dal v postopku. Vendar pa se po presoji sodišča tožnikova izpovedba, dana glavni obravnavi, ni izkazala za verodostojno in sodišče tožnikovemu pričanju na podlagi presoje vseh izjav, ki jih je dal tožnik na zaslišanju in ob primerjavi izjav, ki jih je dal v postopku, ni moglo pokloniti vere.

23. Iz navedenih razlogov je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da pri tožniku obstoja okoliščina iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku). V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in da tam ni počakal na zaključek postopka. V postopku je sam povedal, da z njim ni bil opravljen razgovor, vendar zgolj zato, ker je trdil, da govori samo paštu jezik, čeprav govori tudi farsi. To pa je, kot je tožnik sam navedel, rekel iz razloga, ker tam ni želel ostati, pač pa nadaljevati pot proti Italiji, do kamor so mu starši plačali pot. Da je bil tožnik nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, izhaja iz potrdila ("potvrda") št. ... z dne 30. 10. 2017. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se okoliščina iz 5. alineje 68. člena ZTuj-2 ne bi smela nanašati na tožnikovo ravnanje na Hrvaškem, pač pa zgolj v Sloveniji. Okoliščina nesodelovanja iz 68. člena ZTuj-2 se namreč ne nanaša zgolj na Slovenijo, kot to meni tožnik, pač pa na postopek na Hrvaškem, v katerem tožnik ni sodeloval, saj je Hrvaško zapustil pred koncem postopka. V zvezi z razmerami na Hrvaškem, glede katerih se tožnik sklicuje na razne objavljene članke, ki jih povzema, pa sodišče pojasnjuje, da se v predmetnem postopku (še) ne odloča o tožnikovi vrnitvi na Hrvaško, pač pa je predmet navedenega postopka zgolj presojanje tožnikove begosumnosti. Tudi po presoji sodišča pa je slednja pri tožniku podana.

24. Po zaključku tožene stranke sta s tem, ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Drugi odstavek 68. člena ZTuj-2 namreč določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, med katerimi je navedena tudi okoliščina: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja) ter okoliščina: nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja). Po presoji sodišča pa je ob ugotovitvi obstoja okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 navedena okoliščina sama po sebi zadosten razlog za ugotovitev tožnikove begosumnosti. Pravilno se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, iz katere izhaja ugotovitev, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Ker je v obravnavani zadevi ugotovljeno, da so podane okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, se sodišče do milejših okoliščin iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, posebej ne opredeljuje. Ob ugotovljeni izraziti begosumnosti je pravilna ocena tožene stranke, da z milejšim ukrepom (npr. izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna, pri čemer je razloge za svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila.

25. Tožnik se v tožbi sklicuje na stališče iz sodb Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 27. 7. 2017 in I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017 v povezavi s sodbama ESČP v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey in sodbo Sodišča EU v zadevi Al Chodor C 528/15 z dne 15. 3. 2017. Na podlagi navedenih sodb meni, da kriterija "nesodelovanja v postopku" iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v dublinskem postopku, saj meni, da gre pri "nesodelovanju v postopku" lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje. Po presoji sodišča pa iz navedenih sodb takšno stališče, kot ga ima tožnik, ne izhaja. Tožnik povzema stališče iz sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor, iz katere izhaja, da je Sodišče EU člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalaga, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 (2) te uredbe ni mogoče uporabiti. V zadevah ESČP Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, na katere se prav tako sklicuje tožnik, pa je sodišče ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene določbe o odvzemu prostosti, vendar pa, da se te določbe niso nanašale na odvzem prostosti v kontekstu postopkov odstranitve, zaradi česar odvzem prostosti v navedenih primerih ni imel pravne podlage. Ob upoštevanju navedenih sodb tožnik meni, da v navedenih postopkih tudi v Republiki Sloveniji ni zakonsko določene pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, zaradi česar mu tožena stranka ukrepa omejitve gibanja ne bi smela izreči. 26. Po presoji sodišča omenjeni tožnikovi ugovori, da v navedenih postopkih tudi v Republiki Sloveniji ni podane pravne podlage, ki bi določala objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje, niso utemeljeni. Da temu ni tako, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo in Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), da tudi uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi in sicer, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Iz navedenih dveh sodb Vrhovnega sodišča RS pa tudi izhaja, da se kriterij "nesodelovanja v postopku" iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi držav članic EU in ne le pred organi države članice, kjer se odloča o pridržanju, kot to meni tožnik.

27. Sklepno sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik, v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1).

28. Po povedanem je po presoji sodišča v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

29. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

30. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).