Jedro

Pritožba na komisija za pritožbe je procesna predpostavka za sodno varstvu tako v primeru, če javni uslužbenec v času trajanja pogodbe o zaposlitvi uveljavlja transformacija v delovno razmerje za nedoločen čas, kot v primeru, če transformacijo uveljavlja po izteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ki je zahtevala: - da se ugotovi, da je tožnici 17. 8. 2011 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da traja tudi po tem datumu kot delovno razmerje za nedoločen čas; - da sodišče toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 18. 8. 2011 dalje prizna vse pravice iz dela in vroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in jo razporedi na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oz. drugo ustrezno delo ter ji za čas od 18. 8. 2011 do vrnitve na delo obračuna bruto nadomestilo plače ter izplača neto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila, da ji vpiše delovno dobo in plača davke in prispevke; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi (pravilno: razveljavi) izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da (izpodbijani sklep spremeni in) ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožnica meni, da določbe Zakona o javnih uslužbencih kot specialnega zakona glede na Zakon o delovnih razmerjih o varstvu pravic, to je 24. in 25. člen ZJU, veljajo le v primeru kršitev pravic iz delovnega razmerja, npr. glede poskusnega dela, plačila za delo, letnega dopusta ipd., ki jih ZDR obravnava v III. poglavju (Pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja). Kadar pa je nezakonita sama pogodba o zaposlitvi kot osnova delovnega razmerja, je edino „pristojen“ zakon ZDR, ki v teh primerih omogoča dve poti sodnega varstva. Prva je namenjena delavcem, ki ugotovitev nezakonitosti uveljavljajo v času trajanja delovnega razmerja (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR), druga pa, ko že pride do prenehanja delovnega razmerja (3. odstavek 204. člena ZDR). Tožnica tožbe ni vložila prepozno po nobenem od v ZDR določenem roku. Dne 5. 7. 2011 je zahtevala notranje pravno varstvo pri toženi stranki, dne 10. 8. 2011 pa je vložila tožbo, ker tožena stranka v osmih dneh kršitve ni odpravila. Iz previdnosti pa je tožnica, zaradi možnosti, da bo sodišče tožbo obravnavalo po 3. odstavku 204. člena ZDR, v tožbi navedla, da naj sodišče z vročitvijo tožbe počaka do 17. 8. 2011, to je do prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno odreklo sodno varstvo, saj bi pri presoji moralo upoštevati določbe ZDR.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Pri tem se sklicuje na sprejeto sodno prakso, npr. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 631/2011 z dne 12. 10. 2011, iz katere jasno izhaja, da je sodno varstvo dopustno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe, ki je v ZJU določena kot procesna predpostavka za sodno varstvo v vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Tožena stranka izpostavlja, da tožnica zoper sklep o zavrnitvi zahteve z dne 16. 8. 2011 ni vložila pritožbe, ampak je vložila tožbo, zato je sodišče tožbo pravilno in zakonito zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, to je predhodnega pravnega varstva pri delodajalcu, ki se nanaša tako na organ prve kot tudi na organ druge stopnje – Komisijo za ... pri Vladi RS, ki je pristojna za odločanje o pritožbah javnih uslužbencev. V zvezi z vsebinskimi navedbami tožnice pa tožena stranka navaja, da absolutna omejitev časa trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 2. odstavka 53. člena ZDR ne velja za primer sklepanja pogodb o zaposlitvi v primeru nadomeščanja začasno odsotnega delavca, kamor se smiselno lahko uvrsti tudi začasno opravljanje dela poleg delavke, ki delo opravlja s krajšim delovnim časom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 10. 8. 2011 vložila tožbo, s katero je uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas oz. transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (z iztekom določenega časa do 17. 8. 2011) ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Pred vložitvijo tožbe je dne 5. 7. 2011 tožnica vložila zahtevo za odpravo kršitev pri toženi stranki, vendar do vložitve tožbe tožena stranka o njeni zahtevi ni odločila, je pa o njej odločil organ 1. stopnje s sklepom z dne 16. 8. 2011, ki je bil tožnici vročen 25. 8. 2011 (B 4), torej že v času po vložitvi tožbe.

Sodišče prve stopnje je tožbo v obravnavani zadevi utemeljeno zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo, to je zato, ker tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni upoštevala določb 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) kot specialnega predpisa, ki velja za uveljavljanje varstva pravic za javne uslužbence. Stališče pritožbe, da naj te določbe ne bi veljale za primer, kot je obravnavani, ko tožnica uveljavlja nezakonitost pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ampak le, če gre za druge kršitve iz delovnega razmerja, je namreč zmotno. V vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih javnega uslužbenca in za uveljavljanje sodnega varstva kot procesna predpostavka določeno predhodno pravno varstvo pri delodajalcu, kar je izrecno določeno v 5. odstavku 24. člena ZJU, ki sodno varstvo dopušča le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker gre za specialni predpis, ne pridejo v poštev niti določbe 1. in 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/2002 in 103/2007 – ZDR) niti določbe o direktnem sodnem varstvu po 3. odstavku 204. člena ZDR za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Tudi v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi mora javni uslužbenec najprej uveljavljati notranje pravno varstvo pri delodajalcu (na 1. in 2. stopnji – 24. in 25. člen ZJU), ki je pogoj oz. procesna predpostavka za sodno varstvo.

Tožnica je, kot izhaja iz podatkov v spisu, sicer še v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je 5. 7. 2011, vložila zahtevo za uveljavljanje pravic in od tožene stranke zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar je očitno zmotno štela, da mora varstvo pravic uveljavljati po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ter v rokih, ki so v njih določeni, dne 10. 8. 2011 vložila tožbo. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve št. ... z dne 16. 8. 2011, ki ji je bil vročen 25. 8. 2011, pa ni vložila pritožbe na Komisijo za ... pri Vladi Republike Slovenije, kljub pravilnemu pravnemu pouku, da lahko v 8 dneh vloži pritožbo na komisijo. Pritožba na komisijo pa je, kot je že navedeno, procesna predpostavka za sodno varstvo, tako v primeru, kadar javni uslužbenec zahteva transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas v času trajanja zaposlitve po pogodbi za določen čas, kakor tudi po prenehanju delovnega razmerja zaradi izteka določenega časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. alinea 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).