Jedro

S tem, ko sodišče z izpodbijano sodbo ni odločalo o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, saj se o tovrstnem predlogu storilca odloča s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej v fazi izvrševanja te sankcije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 941/2010-2418 z dne 19. 12. 2011 A. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku v zvezi s točko d četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu izreklo globo v višini 950,00 EUR, 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel storilec vozniško dovoljenje na dan 8. 3. 2010. Sodba je postala pravnomočna dne 10. 1. 2012. 2. Storilec je dne 10. 1. 2012 na podlagi 202. d člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vložil predlog za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, dne 1. 2. 2012 pa še dopolnitev tega predloga. Sodišče o predlogu ni odločilo, storilca pa je z dopisom z dne 27. 3. 2012 obvestilo, da mu je bilo s sodbo z dne 19. 12. 2011 pomotoma izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Svetovalo mu je, da vloži pobudo na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper sodbo z dne 19. 12. 2011 z ahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z devetim odstavkom 22. člena ZP-1 in v zvezi z 202. d členom ZP-1. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo storilcu pravilno na podlagi petega odstavka 202. a člena ZP-1 izreklo sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Določba je bila sicer z novelo ZP-1G črtana, vendar je bil postopek začet pred uveljavitvijo noveliranega zakona, zato se mora tudi končati po določbah zakona, ki je veljal pred novelo ZP-1G (šesti odstavek 52. člena ZP-1G). Ker pa je bila navedena sankcija izrečena dne 19. 12. 2011, torej po 1. 10. 2011, bi moralo sodišče ob odločanju upoštevati določbe novega devetega odstavka 22. člena ZP-1 v zvezi z 202. d členom ZP-1 in s sklepom odločiti o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 52. člena ZP-1G). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

5. Z uveljavitvijo ZP-1G, ki je začel veljati 13. 3. 2011, so bile razveljavljene določbe 202. a člena ZP-1, odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je urejena v novih določbah 202. č člena sedaj veljavnega ZP-1. Po določbi petega odstavka 202. a člena ZP-1 je sodišče storilcu, ki mu je izreklo stransko sankcijo kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, hkrati s sodbo izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Od uveljavitve novega 202. č člena ZP-1 dalje pa sodišče to sankcijo vselej izreče s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodb oziroma odločb, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam vrhovnega državnega tožilca, da sodišče s tem, ko je storilcu z isto sodbo izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni kršilo pravil postopka. Že v odločbi IV Ips 4/2012 z dne

21. 2. 2012 je Vrhovno sodišče opozorilo na določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G, po kateri se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah ZP-1, če v prejšnjih določbah tega člena ni drugače določeno.(1) Ker uporaba 202. a oziroma 202. č člena ZP-1 ni posebej normirana, se za postopke, ki so bili začeti pred 13. 3. 2011, uporabljajo dotedanje določbe ZP-1. V obravnavanem primeru se je postopek o prekršku začel 24. 3. 2010 (prvi odstavek 103. člena ZP-1), torej pred uveljavitvijo ZP-1G, zato je sodišče postopek utemeljeno nadaljevalo in končalo po določbah ZP-1, ki so veljale ob začetku postopka o prekršku.

7. Ker pa je bila izpodbijana sodba, s katero je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izdana po 1. 10. 2011, bi sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 52. člena ZP-1G v zvezi z drugim odstavkom 202. d člena ZP-1 storilca moralo poučiti o možnosti vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta možnost je namreč po prvem odstavku 52. člena ZP-1G predvidena za tiste storilce, ki jim je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje. Kljub nepopolnemu pouku v izpodbijani sodbi pa storilec zaradi tega ni bil prikrajšan, saj je pravočasno (10. 1. 2012) vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 202. d člena ZP-1). Ker pa se o tovrstnem predlogu storilca odloča s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (202. d člen ZP-1), torej v fazi izvrševanja te sankcije,(2) sodišče, s tem ko z izpodbijano sodbo ni odločalo o storilčevem predlogu, ni moglo zagrešiti v zahtevi očitane postopkovne kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1. C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Sodišče pa bo moralo v nadaljnjem postopku v skladu z določbami 202. d člena ZP-1 odločiti o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Op. št. (1): Gl. tudi odločbo VS RS IV Ips 31/2012 z dne 17. 4. 2012. Op. št. (2): Prim. odločbo VS RS IV Ips 86/2012 z dne 16. 12. 2012.