Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožnika razporedila v plačilni razred s količnikom, kakršnega je imel na prejšnjem delovnem mestu, saj bi imel v nasprotnem primeru po razporeditvi nižji količnik za določitev plače, kot ga je imel pred razporeditvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2008 v 1. točki tako, da se količnik 7,20 zviša na količnik 8,00. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 1. 4. 2008 do 31. 12. 2009 izračuna in izplača razliko v plači med količnikom v višini 7,20 in 8,00, povečano za dodatke iz točk 1, 2, 3, 4 odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2008, in sicer povečanje za 10 %, dodatek v višini 40 %, dodatka v višini 0,2500 količnika, dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in povečanje zavarovalne dobe s stopnjo 12/16 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 351,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje v razlogih ni izjasnilo o navedbi tožnika, da tožena stranka pri reševanju predloga polkovnika V.O. ni bila aktivna, ker o njegovem predlogu ni odločila. Zaradi navedenega je podano neenakopravno obravnavanje zaposlenih pri toženi stranki in s tem kršitev pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tretji odstavek 31.b člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami, v nadaljevanju pravilnik) izključuje uporabo prvega in drugega odstavka istega člena. Takšno stališče bi pomenilo, da sta prvi in drugi odstavek 31.b člena pravilnika vključena povsem brez pomena. V resnici je določba drugega odstavka 31.b člena pravilnika za ta spor relevantna, saj tožniku na podlagi predloga polkovnika V.O. omogoča prenos vseh napredovanj ter tretji odstavek istega člena nikakor ne izključuje njegove uporabe. Drugi odstavek 31.b člena izrecno določa, da v primeru iz prvega odstavka višjim upravnim delavcem plačilni razred določi organ, pristojen za njihovo imenovanje in sicer na predlog predstojnika. V konkretnem primeru je tožnikov predstojnik izrecno predlagal, naj se tožniku omogoči prenos vseh plačilnih razredov in s tem ustrezen višji osnovni količnik. O tem predlogu predstojnika tožena stranka sploh ni odločila, kljub temu, da je predstojnik izrecno navedel, da ima tožnik vsa potrebna strokovna znanja za opravljanje dela na predvidenem delovnem mestu, kot tudi strokovna znanja za vodenje zahtevnejših projektov. Tožnik je bila zadnja tri leta ocenjen z odlično službeno oceno, kot vodja projekta pa je ponudil šest odličnih projektnih rezultatov. Glede na tožnikovo nenadomestljivost in izkazana znanja in rezultate je bil tožnik edini primeren za predmetno delovno mesto, kar je predstojnik v predlogu izrecno navedel in tudi predlagal, da se delo tožnika nagradi z zadržanjem vseh doseženih plačilnih razredov. Vendar pa tožena stranka o tem predlogu ni odločila. Zaradi navedenega je bila izpodbijana odločba, ki je tožniku določila plačilni razred s količnikom 7,20, nezakonita in bi jo sodišče prve stopnje moralo razveljaviti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil predlog tožnikovega predstojnika posredovan po službeni poti v skladu z določili Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007). Ta predlog bi morala prejeti ministrica za obrambo, ki bi o njem nedvomno odločila tako, kot je bilo predlagano, vendar pa tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb ZSSloV o poteku službene poti in je tožnika oškodovala pri prenosu razredov napredovanj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da sodišče ni dolžno odgovarjati na vsako trditev tožnika, kar velja še toliko bolj, če so trditve nepomembne. Vprašanje aktivnosti delodajalca pri reševanju predlogov delavcev vpliva na procesne predpostavke, ki pa v tej zadevi niso bile sporne in jih tožena stranka ni ugovarjala. Predlog polkovnika V.O. za prenos plačilnih razredov je bila dan pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 1. 4. 2008 in bi ga tožena stranka upoštevala, če bi bil utemeljen. Ker pa je bila tožena stranka dolžna spoštovati veljavne predpise, mnenja ni bilo mogoče upoštevati. Tožnik zgolj pavšalno podaja očitke o neenakopravnem obravnavanju, saj ni navedel nobenega primera, v katerem bi tožena stranka ob istih predpostavkah sprejela drugačno odločitev. Tožena stranka je tožniku izdala zakonito odločbo o imenovanju v naziv III. stopnje – v naziv polkovnika in razporeditvi na delovno mesto načelnika I – vodja sektorja v sektorju za odhode iz vojaške službe v Uradu za vojaške zadeve v Direktoratu za obrambne zadeve, za katerega je določen količnik za določitev osnovne plače v višini 6,00. V skladu s tretjim odstavkom 31.b člena pravilnika je tožnik pravilno obdržal količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu oziroma nazivu in sicer v višini 7,20, kar je tri plačilne razrede višje od osnovnega količnika, določenega za delovno mesto načelnika I – vodje sektorja. Iz tožnikovih navedb pa očitno izhaja, da ne razume določbe 31.b člena pravilnika. Iz določbe prvega odstavka 31.b člena pravilnika jasno izhaja, da bi bil tožnik, kolikor bi se uporabila ta določba, uvrščen v prvi ali drugi višji plačilni razred, kot je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta, ki je v konkretnem primeru znašal 6,00. Navedeno bi pomenilo, da bi znašal tožnikov količnik za določitev plače 6,40 ali 6,80. Z upoštevanjem tretjega odstavka 31.b člena pravilnika pa je tožnik obdržal količnik za določitev plače v višini 7,20, ker je vsekakor več, kot bi prejel, v kolikor bi tožena stranka uporabila 1. in 2. odstavek 31.b člena pravilnika. Brez podlage je tožnikova trditev, da bi ministrica za obrambo odločila drugače, če bi prejela predlog tožnikovega predstojnika. Tudi ministri so dolžni spoštovati veljavno pravo in ne morejo samovoljno odločati mimo veljavnih predpisov. Tožnik v pritožbi ni obrazložil pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da tožena stranka ni bila aktivna pri reševanju predloga polkovnika V.O., pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa vprašanje aktivnosti tožene stranke v zvezi s predlogom polkovnika V.O. sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu in že zato ne more biti podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Polkovnik V.O. iz direktorata za obrambne zadeve je na isti organ sicer res naslovil predlog, da se tožniku na podlagi 31.b člena pravilnika omogoči prenos vseh plačilnih razredov in s tem ustrezen višji osnovni količnik, tožena stranka pa tega predloga očitno ni upoštevala in je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnik obdrži količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu. Glede na določbe pravilnika predlog polkovnika V.O. sploh ni izvedljiv, kakor bo to razloženo v nadaljevanju, zato morebitno pravilno ali pa nepravilno obravnavanje tega predloga glede na interna pravila tožene stranke sploh ne more vplivati na odločitev v tem sporu.

Tožnik formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo napačno. Smiselno bi sicer lahko šteli, da pritožba nepopolno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja v zvezi z neupoštevanjem predloga polkovnika V.O., vendar navedeno ne more biti odločilno dejstvo, kakor je že navedeno zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu ob upoštevanju količnika 6,00, kakršen je predviden za določitev osnovne plače za delovno mesto načelnika I – vodje sektorja v Direktoratu za obrambne zadeve, prizna pet povišanj v plačilnem razredu in s tem količnik 7,20. Takšen zahtevek tožnika nima podlage v veljavnih predpisih. Drugi odstavek 31. a člena pravilnika sicer res določa, da zaposleni obdrži plačilo številnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, če je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini, v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik. Vendar pa ta isti odstavek določa, da ta določba ne velja za višje upravne delavce. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za tožnika veljajo določila, ki se glede pravic in obveznosti nanašajo na višje upravne delavce. V skladu s 1. odstavkom 196. člena ZJU se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih 1. do 6. stopnje. V smislu te določbe v povezavi s 30. členom ZObr je tožnika potrebno šteti za višjega upravnega delavca, tako na prejšnjem delovnem mestu, kakor tudi na novem delovnem mestu. Za prejšnje delovno mesto je bil določen količnik za določitev osnovne plače v višini 5,20, kar je v skladu s prvim odstavkom 195. člena ZJU naziv 4. stopnje, za novo delovno mesto pa količnik 6,00, kar je naziv 3. stopnje.

Povsem zgrešeno je tožnikovo naziranje, da bi pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku lahko bila določba prvega in drugega odstavka 31.b člena pravilnika. V skladu s prvim odstavkom 31.b člena pravilnika je višji upravni delavec ob imenovanju lahko izjemoma uvrščen v prvi ali drugi višji plačilni razred, kot je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe. Osnovni količnik delovnega mesta načelnika I - vodje sektorja v direktoratu za obrambne zadeve znaša 6,00, kar pomeni, da bi tožnik na podlagi prvega odstavka 31.b člena izjemoma lahko bil uvrščen v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače 6,40 (kar je prvi višji plačilni razred oziroma 6,80, kar je drugi višji plačilni razred, kot pa je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta).

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je na podlagi tretjega odstavka 31.b člena pravilnika izpodbijano odločbo razporedila v plačilni razred s količnikom 7,20, kolikor je znašal tudi količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu. V skladu s tretjim odstavkom 31.b člena pravilnika višji upravni delavec lahko obdrži količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru, da bi imel nižji količnik zaradi razporeditve na drugo delovno mesto v istem ali drugem organu, za katero je določen enak ali višji osnovni količnik. V konkretnem primeru gre ravno za takšen primer. Zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, za katero je sicer določen višji osnovni količnik (6,00), bi imel tožnik nižji količnik, kot pa ga je imel na prejšnjem delovnem mestu (7,20).

Sodišče prve stopnje se glede tega vprašanja pravilno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 365/2008 z dne 22. 10. 2008, v kateri je bilo zavzeto stališče, da tožnik ni upravičen do razlike v plači do plače, kakršno bi imel ob upoštevanju številka doseženih plačilnih razredov, glede na to, da za višje upravne delavce, med katere sodi tudi tožnik, ne velja določba 31.a člena pravilnika o tem, da javni uslužbenci pri razporeditvi na drugo delovno mesto obdržijo število plačilnih razredov, ki so jih dosegli na prejšnjem delovnem mestu. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso, kakršna je razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010. V tej sodbi, ki se prav tako nanaša na častnika v Slovenski vojski, ki ga je potrebno šteti za višjega upravnega delavca, je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da višji upravni delavci ob razporeditvi na drugo delovno mesto pri določitvi količnika za obračun plače ne zadržijo napredovanj na prejšnjem delovnem mestu in da je napačno stališče, da je častnik na novi dolžnosti poveljnika upravičen do količnika za obračun plače, upoštevaje tudi število napredovanj na prejšnjem delovnem mestu oziroma vojaški dolžnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.