Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ko je naredila kompleksno vsebinsko analizo utemeljenosti tožnikovega predloga za dopustitev revizije, ki je sicer v pristojnosti Vrhovnega sodišča.

Odločitev tožene stranke, ki temelji zgolj na njeni oceni o možnosti tožnikovega uspeha s predlogom za dopustitev revizije oziroma revizijo, presega pooblastila organa za BPP. ZBPP namreč organu za BPP ne daje pooblastila, da zavrne prošnjo za BPP z utemeljitvijo, da niso podani pogoji za dopustitev revizije oziroma revizijo iz prvega odstavka 367.c člena ZPP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 423/2024 z dne 17. 10. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 9. 9. 2024.

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 252/2024 z dne 19. 6. 2024 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 4/2021.

3.Tožena stranka je ob sklicevanju na prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Pojasnila je, da želi tožnik Vrhovnemu sodišču predlagati, da odloči, ali bi sodišče moralo izločiti izvedenca s področja varstva pri delu, ker je poznal odgovorno osebo za varstvo pri delu pri toženi stranki in ker ni ugotovil številnih nepravilnosti. Tožnik je navajal še, da je sodišče preveč restriktivno navajalo uporabo trditvene podlage, da tožnikovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z izjavami prič in da sodišče prve stopnje ni kaznovalo priče, ki ni želela odgovarjati na postavljena vprašanja. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožnik v prošnji ni navedel nobenih zakonskih razlogov za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo iz četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), teh razlogov pa ni bilo mogoče razbrati niti iz priloženih listin. Zaključila je, da tožnik s takšnim predlogom, ki ne izpolnjuje zakonskih zahtev glede vsebine predloga, ne more uspeti. Ob tem pa niti v prošnji za dodelitev BPP ni izpostavil nobenih novih razlogov za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizije. V zvezi s tem je poudarila, da je konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, ki se nanaša na odločilno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe in o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije oziroma revizije. Za presojo njegove utemeljenosti pa bi moral tožnik izkazati okoliščine, ki kažejo, da je vprašanje tako pomembno, da utemeljuje odločanje Vrhovnega sodišča (367.a člen ZPP). V tem kontekstu bi se kot pravnorelevantna lahko izkazala le okoliščina, da odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, a tožnik, ki nosi dokazno breme, tega ni dokazal.

4.Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka odločila, da je v obravnavanem primeru vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo nerazumna oziroma nima možnosti za uspeh, saj niso podani pogoji iz prvega odstavka 367.c člena ZPP in bi ga Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka tega člena zavrnilo. Zato je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnilo.

Tožnikove trditve

5.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške v upravnem sporu.

6.V tožbi tožnik toženi stranki očita, da je na podlagi kratke obrazložitve stanja zadeve sama odločila o upravičenosti predloga za dopustitev revizije. V izpodbijani odločbi je namreč na podlagi listin upravnega spisa naredila relativno kompleksno vsebinsko "sodbo" o tem ali je predlog za dopustitev revizije utemeljen. To pa spada v pristojnost Vrhovnega sodišča, saj tožnik pri toženi stranki ni vložil predloga za dopustitev revizije. Določbe ZBPP pa od tožnika zahtevajo le kratek opis pravnega problema, ki ga rešuje v obravnavanem sodnem postopku. Tožnik meni, da tožena stranka na podlagi kratkega povzetka predloga za dopustitev revizije ni mogla razbrati, da je ta očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, razen če ni pregledala tudi predloga za dopustitev revizije. Tožena stranka lahko sicer tudi vsebinsko preizkusi zadevo, a ne sme podrobno razjasnjevati in reševati materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj. Mejo preizkusa predstavlja standard očitnosti, ki ga tožena stranka v tej zadevi ni upoštevala. Tožnik navaja tudi razloge za vložitev predloga za dopustitev revizije, ki jih je navedel že v prošnji za BPP in dodaja, da glede delovnega mesta, kjer je delal, ni bil poučen v razumljivem jeziku skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu.

Odgovor na tožbo

7.Tožena stranka navaja, da se tožbene navedbe nanašajo na dejansko stanje, ki so predmet pritožbe in presoje sodišča prve in druge stopnja, ne pa predloga za dopustitev revizije oziroma revizije. Ob sklicevanju na 367. b člen ZPP pojasnjuje katere sestavine mora vsebovati predlog za dopustitev revizije oziroma revizijo in poudarja, da tožnik ni izkazal zakonskih razlogov za dopustitev revizije, zato s takšnim predlogom ne more uspeti.

K I. točki izreka:

8.Tožba je utemeljena.

9.V uvodu tožbe tožnik (pavšalno) navaja, da vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh tožbenih razlogov, vendar v nadaljevanju tožbe obrazloženo zatrjuje le kršitev nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer 24. člena ZBPP. Med strankama je torej sporno, ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnikove prošnje za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 252/2024 z dne 19. 6. 2024 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 4/2021, pravilno uporabila 24. člen ZBPP.

10.Prvi odstavek navedenega člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

11.Povzeta zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, v katerih je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti z uporabo kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na tej podlagi morajo biti očitni. Očiten pa pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.

12.Glede na povzeta materialnopravna izhodišča organ za BPP torej nima zakonske podlage, da bi onkraj standarda očitnosti opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbiti. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo Republike Slovenije ( v nadaljevanju Ustava) zagotovljene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (in pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati v skladu s načelom sorazmernosti tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno sodišče je namreč večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja, višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, ampak tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti. To pomeni, da organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

13.Utemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko je naredila kompleksno vsebinsko analizo utemeljenosti tožnikovega predloga za dopustitev revizije, ki je sicer v pristojnosti Vrhovnega sodišča. Ugotovila je namreč, da tožnik v prošnji za BPP ni navedel nobenih zakonskih razlogov za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in da ti ne izhajajo niti iz priloženih listin. Nadalje je ugotovila, da tožnik s predlogom, ki ne izpolnjuje zakonskih zahtev glede vsebine predloga, ne more uspeti. Ravno tako ni dokazal okoliščin iz določbe 367.a člena ZPP. Na tej podlagi je zaključila, da je vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo nerazumna oziroma nima možnosti za uspeh, saj niso podani pogoji iz prvega odstavka 367.c člena ZPP in bi ga Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka tega člena zavrnilo. Takšna odločitev tožene stranke, ki temelji zgolj na njeni oceni o možnosti tožnikovega uspeha s predlogom za dopustitev revizije oziroma revizijo, pa po presoji sodišča presega pooblastila organa za BPP. ZBPP namreč organu za BPP ne daje pooblastila, da zavrne prošnjo za BPP z utemeljitvijo, da niso podani pogoji za dopustitev revizije oziroma revizijo iz prvega odstavka 367.c člena ZPP. Tožnik torej utemeljeno opozarja, da tožena stranka za tako ravnanje nima zakonske podlage. Kot že navedeno, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

14.Tožena stranka je torej nepravilno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP), zato je sodišče odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo tožena stranka morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek istega člena). To pomeni, da bo morala upoštevati vse navedene relevantne kriterije in ne le uspešnosti predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo.

15.Sodišče še pripominja, da mora tožena stranka v postopku po ZBPP postopati po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZBPP ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena ZBPP), torej tudi po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta v prvem odstavku določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da bi tožena stranka morala, če je menila, da je tožnikova prošnja za BPP nepopolna, tožnika s tem seznaniti in ga pozvati na njeno dopolnitev. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je (med drugim) ugotovila, da tožnik v prošnji za BPP ni navedel nobenih zakonskih razlogov za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma revizijo, kljub temu pa tožena stranka s to ugotovitvijo pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila tožnika in ga pozvala na dopolnitev. To je kršitev iz 9. člena ZUP, kar na podlagi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo mora v ponovnem postopku prav tako odpraviti.

16.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

17.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju Pravilnik).

18.V skladu s Pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019 (8. točka), I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019 (8. točka), I U 509/2020 z dne 14. 5. 2020 (7. točka), II U 322/2020 z dne 11. 11. 2020 (9. točka), I U 544/2022 z dne 11. 5. 2022 (12. točka), I U 643/2022 z dne 8. 7. 2022 (7. točka), I U 737/2023 z dne 2. 8. 2023 (7. točka) in I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).

Glej razlago pojma očiten v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up‑62/96 z dne 11. 4. 1996. (10. točka) in sodbo tega sodišča I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).

Glej prvi odstavek 1. člena ZBPP.

Tako sklepa Ustavnega sodišča Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 (3. točka) in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998 (4. točka) in sodba tega sodišča I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (8. točka).

Glej sodbi tega sodišča I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019 (9. točka) in I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).

Glej sodbe tega sodišča v zadevah I U 1477/23 z dne 11. 12. 2023 (13. točka), I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019 (9. točka) in I U.1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.