Jedro

Po določbi zakona o dohodnini iz leta 1990 in sprememb in dopolnitev tega zakona iz leta 1991 (Ur.l. RS, št. 48/90 in 34/91), je zavezanec za plačilo davka od dobička iz kapitala fizična oseba, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je prodaja izvršena pred potekom 10 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno. Na tej pravni podlagi davčni organ utemeljeno odmeri davek od dobička iz kapitala tudi, če gre za menjalno pogodbo, če v postopku ugotovi, da je ta le navidezna in prikriva prodajno pogodbo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.3.1993 v drugem odstavku, ki glasi: "V zvezi s pritožbo se v odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.12.1992 spremeni prvi stavek izreka tako, da se zavezanki L.K. od davčne osnove v znesku 4.629.766,00 SIT odmeri davek od dobička iz kapitala po stopnji 20% v znesku 925.953,00 SIT" odpravi, v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.12.1992, s katero je bil tožnici odmerjen davek od dobička iz kapitala, doseženaga s prodajo stanovanja v znesku 865.944,00 SIT, ter v zvezi s pritožbo spremenila prvi stavek navedene prvostopne odločbe tako, da je tožnici odmerila davek od dobička iz kapitala v znesku 925.953,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila dne 28.10.1992 prvostopnemu upravnemu organu predložena pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 16.10.1992, po kateri je tožnica zamenjala dvosobno stanovanje v ... za enakovredno stanovanje v ... v lasti T.J. Pogodbeni stranki sta navedeni stanovanji pridobili z odkupom po določbah stanovanjskega zakona in sicer, tožnica s pogodbo z dne 19.8.1992 za kupnino v znesku 566.124,00 SIT, T.J. pa s pogodbo z dne 5.6.1992 za kupnino v znesku 888.382,00 SIT. Prvostopni upravni organ je na podlagi izjav zaslišanih prič in sicer pravnega zastopnika pogodbenih strank F.S. ter M.B. in T.K., pravilno ugotovil, da je menjalna pogodba, sklenjena med tožnico in T.J., simuliran pravni posel, sklenjen izključno z namenom, da se prikrije dejanska prodaja stanovanja, ki bi bila podvržena obdavčitvi in sicer davku na promet nepremičnin in davku od dobička iz kapitala. Iz izjave T.K. in iz predložene pobotnice z dne 18.9.1992 je namreč razvidno, da je imenovani kupil stanovanje ..., last tožnice, za kupnino v znesku 90.000 DEM in ga je z dnem podpisa pobotnice, ko je poravnal del kupnine v znesku 12.000 DEM, prevzel v posest in uporabo. Glede na navedena dejstva je bilo ugotovljeno, da je tudi kupoprodajna pogodba z dne 11.12.1992, v kateri nastopa kot prodajalka predmetnega stanovanja T.J., zgolj fiktivna, sklenjena zaradi formalnega prenosa lastništva na kupca T.K. Glede na ugotovljeno, je prvostopni organ utemeljeno odmeril davek od dobička iz kapitala tožnici kot dejanski prodajalki stanovanja. Pri ugotavljanju davčne osnove je prvostopni upravni organ skladno z določbo 53. člena zakona o dohodnini, pravilno upošteval kot prodjano ceno navedenga stanovanja ocenjeno vrednost stanovanja v znesku 5.336.589,10 SIT. Od tega zneska je prvostopni organ odštel valorizirano vrednost stanovanja, v znesku 900.137,16 SIT. Ker iz predložene kupoprodajne pogodbe z dne 19.8.1992 izhaja, da je kupnina za predmetno stanovanje, kupljeno po določbah stanovanjskega zakona, znašala 566.124,00 SIT, znaša valorizirana vrednost stanovnja 600.091,44 SIT in ne 900.137,16 kot je napačno izračunal prvostopni organ. Glede na to znaša davčna osnova 4.629.766,00 SIT, davek od dobička iz kapitala pa znaša 925.953,00 SIT.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo. V tožbi navaja, da z menjalno pogodbo ni napravila navideznega pravnega posla z namenom, da bi izigrala davčne predpise, ampak je s sklenitvijo menjalne pogodbe napravila dopusten pravni posel, ki ni zoper načela poštenja. Tak pravni posel je sklenila zato, da bi dosegla davčno ugodnost, ki ji gre po zakonu. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožbi je moralo sodišče delno ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti v delu kot sledi iz izreka sodbe, zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je sporna odmera davka na dobiček, ki naj bi ga tožnica dosegla s prodajo stanovanja, ki ga je odkupila pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj v skladu z določbami stanovanjskega zakona. Po določbi zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št. 48/90) in spremembah in dopolnitvah tega zakona (Ur.l. RS, št. 34/91-I), ki jo je uporabiti v obravnavanem primeru, je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je prodaja izvršena pred potekom desetih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno (prva alinea 1. odstavka 52. člena). Tožnica zatrjuje, da ni davčna zavezanka, ker stanovanja ni prodala, ampak ga je zamenjala za enakovredno stanovanje in ugovarja stališču tožene stranke, da je menjalna pogodba navidezna. Sporno je torej, ali je bila v tem primeru menjalna pogodba res navidezni pravni posel, torej sklenjena z namenom, da bi se z njim izigrali davčni predpisi. Tudi po presoji sodišča je tožnica menjalno pogodbo sklenila prav s tem namenom. Iz podatkov spisa in sicer iz izjav zaslišanih prič in pobotnice z dne 18.9.1992 namreč izhaja, da je tožničino stanovanje, ki je predmet menjalne pogodbe, dne 18.9.1992 dejansko prevzel v posest in uporabo T.K. in za navedeno stanovanje plačal del kupnine. T.K. je torej predmetno stanovanje prevzel v posest skoraj dva meseca pred sklenitvijo kupoprodjane pogodbe s T.J. Glede na to in ker tožnica v tožbi tudi sama navaja, da je menjalno pogodbo sklenila prav z namenom, da bi z njo dosegla davčno ugodnost, ima po presoji sodišča navedeni pravni posel vse znake navideznega pravnega posla. Po določbi 66. člena zakona o obligacijskih razmerjih navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek tega člena), če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odstavek). Ker je torej sporna menjalna pogodba navidezna in prikriva prodajno pogodbo, je bil tožnici utemeljeno odmerjen davek od dobička iz kapitala in je bila tožničina pritožba utemeljeno zavrnjena.

Ne glede na navedeno je moralo sodišče odpraviti tisti del izreka izpodbijane odločbe, ki spreminja prvi stavek izreka prvostopne odločbe, s katerim je bilo odločeno, da se tožnici odmeri davek od dobička iz kapitala v znesku 865.944,00 SIT tako, da se tožnici odmeri navedeni davek v znesku 900.137,16 SIT. Tožena stranka je torej ob reševanju pritožbe spremenila prvostopno odločbo v škodo pritožnice. Ker je po določbi 244. člena zakona o splošnem upravenm postopku (ZUP), dopustno ob reševanju pritožbe spremeniti prvostopno odločbo v škodo pritožnika samo iz razlogov, določenih v 263., 266.in 267. členu ZUP, takih razlogov pa tožena ne navaja, je moralo sodišče tisti del izreka izpodbijane odločbe, s katerim se v škodo tožnice spreminja prvostopna odločba, odpraviti.

V zvezi s tožničino zahtevo za povrnitev stroškov, sodišče tožnici pojasnjuje, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS).

Sodišče je odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).