Jedro

Iz prvega in četrtega odstavka 133. člena ZOR sledi, da lahko stranka, katere izpolnitev postane otežena po sklenitvi pogodbe, nasprotni stranki predlaga spremembo pogodbe. Če pa nasprotna stranka na spremembo ne pristane, lahko dolžnik uveljavlja svojo pravico le še s tožbo (prvi odstavek 133. člena ZOR). Da je takšna razlaga pravilna, potrjujeta tudi peti odstavek 133. člena in 135. člen ZOR, ki predpostavljata, da o razvezi pogodbe odloča sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Tožeča stranka je od tožene zahtevala plačilo 53.480.779,38 SIT, zakonske zamudne obresti od 12.10.1996 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.480.779,38 SIT od 12.10.1996 do 13.10.1996 zavrnilo, v ostalem pa je zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Revizijo zoper sodbo drugostopenjskega sodišča (očitno v obsodilnem delu) je vložila tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Iz revizijskih navedb je mogoče sklepati, da je tožena stranka 27.3.1995 tožeči stranki pismeno predlagala spremembo "Pogodbe št... o sofinanciranju projekta - A." (v nadaljevanju: "Pogodba"). Pismo z dne 27.3.1995 je revizijska novota, ki je sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo (387. člen ZPP 1977).

Tožena stranka je v reviziji grajala vrsto napak procesne narave. Drugostopenjsko sodišče naj bi kršilo načela postopka in sicer enakosti obeh strank, neposredne presoje dokazov in načelo ustnosti in neposrednosti. Revident ni podrobneje navedel, iz katerih razlogov je prepričan, da so bile očitane kršitve določb pravdnega postopka storjene, čeprav bi to glede na 386. člen ZPP (1977) moral storiti. Ker očitki niso konkretizirani, revizijsko sodišče sodbe drugostopenjskega sodišča glede očitanih procesnih kršitev ni moglo preizkusiti.

Postopkovna načela naj bi bila po revidentovem mnenju kršena tudi zato, ker drugostopenjsko sodišče sploh ni izvedlo večine dokazov, ki jih je predložila tožena stranka. Tudi glede te očitane kršitve določil pravdnega postopka revizija nima prav. V reviziji se lahko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo, če naj bi do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Pritožbeno sodišče bi lahko kvečjemu ponovilo že izvedene dokaze s pričami, ne bi pa smelo samo zaslišati prič, ki jih prej prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo (prim. drugi odstavek 362. člena ZPP 1977). Drugostopenjsko sodišče je torej ravnalo prav, ker prič ni zaslišalo. Če pa revident ni zadovoljen s tem, da se je pritožbeno sodišče strinjalo s prvostopenjskim, da zaslišanje prič ni potrebno, pa revident tudi nima prav. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bilo za razsojo zadeve na razpolago dovolj listinskih dokazov, kar je v skladu z temeljno določbo 8. člena ZPP (1977).

Glavni del revizije zajemajo številni očitki tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Po revidentovem mnenju je sodišče narobe uporabilo 1. in 2. odstavek 7. člena Pogodbe, vendar pa revident ne pove, kakšna bi bila potem pravilna uporaba navedenih določil pogodbe. Jasnejši je revident v tistem delu, v katerem meni, da sodišče sploh ni ugotovilo, da bi bila Pogodba odpovedana, kar po njegovem mnenju pomeni, da zahtevek na temelju 132. člena ZOR še ni nastal. Revizijsko sodišče je najprej preizkusilo, ali je bila Pogodba odpovedana pravilno. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka s pismi z dne 7.3., 30.5. in 30.12.1994 obvestila tožečo stranko o tem, da ne bo mogla posneti filma "A.". Tožeča stranka je bila na temelju teh pisem obveščena o tem, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti glede filma "A." ne bo mogla izpolniti. 7. člen Pogodbe je dal tožeči stranki pravico do odstopa od pogodbe; tožeča stranka je dne 13.6.1996 to upravičenje izkoristila. S temi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča se je pritožbeno sodišče strinjalo. Revizijski očitki, da sodišče niti ni ugotovilo, da bi tožeča stranka odpovedala pogodbo, torej nikakor niso utemeljeni. Ko je tožena stranka 13.6.1996 odstopila od pogodbe, je zgolj izkoristila upravičenje, ki ga je imela na temelju drugega odstavka 7. člena Pogodbe. S tožbo je v skladu z petim odstavkom 132. člena ZOR zahtevala plačilo zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela plačilo. Po mnenju revizijskega sodišča pritožbeno sodišče materialnega prava glede odpovedi pogodbe ni uporabilo zmotno in je tudi pravilno ugodilo zahtevku za vrnitev 20.000.000,00 SIT in plačilo zamudnih obresti.

Revident je bil tudi mnenja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 133. do 135. člen ZOR in je v reviziji tudi utemeljil, na kakšen način bi si bilo potrebno razlagati določbe navedenih členov. Vendar pa pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo pravil o spremenjenih okoliščinah. Iz prvega in četrtega odstavka 133. člena ZOR sledi, da lahko stranka, katere izpolnitev postane otežena po sklenitvi pogodbe, nasprotni stranki predlaga spremembo pogodbe. Če pa nasprotna stranka na spremembo ne pristane, lahko dolžnik uveljavlja svojo pravico le še s tožbo (prvi odstavek 133. člena ZOR). Da je takšna razlaga pravilna, potrjujeta tudi peti odstavek 133. člena in 135. člen ZOR, ki predpostavljata, da o razvezi pogodbe odloča sodišče. Določbe 134. in 135. člena ZOR zgolj urejajo podrobnosti glede razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in ne dajejo pravnega temelja za odločanje o morebitnem zahtevku tožene stranke. Pravni temelj zahtevka je izključno v prvem odstavku 133. člena ZOR.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi se tožeča stranka strinjala s spremembo pogodbe; prav nasprotno, vztrajala je pri njeni izpolnitvi vse do odstopa dne 13.6.1996. Tožena stranka v tem konkretnem primeru ni niti trdila, da bi vložila tožbo na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Revidentovi očitki, da drugostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo 133. do 135. člena ZOR, torej ne držijo.

Očitek revizije, da je tožeča stranka prepozno podpisala pogodbo, bi lahko bil razlog za odškodninsko odgovornost na temelju tretjega odstavka 11. člena Pogodbe, to pa seveda le, če bi bile izpolnjene še ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožena stranka pa ni uveljavljala odškodninskega zahtevka, zato se z vprašanjem odškodninske odgovornosti revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Revident je tudi navedel, da je bilo v zvezi z nasprotno tožbo kršeno procesno pravo. Ker revident sam pravi, da to ni revizijski razlog, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh očitkov ni preizkusilo (386. člen ZPP 1977).

Iz navedenega sledi, da je pritožbeno sodišče materialno in procesno pravo v izpodbijani odločbi v celoti pravilno uporabilo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).